Levica in njene bolezni

Desnica (v klasičnem smislu) se ukvarja s tem, da privilegirani sloji izkoristijo svoj položaj in si na ta račun prisvojijo (zelo) nesorazmerno veliko dobrin na račun drugih, s pomočjo neposrednega in posrednega izkoriščanja. Če nič drugega, je desnici treba priznati, da ima jasno vizijo svojih ciljev (in tudi, kot kaže, precej jasno vizijo, kako te cilje dosegati).

S čim se pa ukvarja levica? Čeprav so nekatere zadeve, zaradi katerih so se v 19-tem stoletju pojavile zahteve „ljudstva“, sedaj pridobljene (pokojninski sistem, javno šolstvo, (dokaj) dostopno zdrav-

stvo, itn...), sedanja nesorazmerja v porazdelitvi dobrin kažejo, da bi se lahko položaj manj premožnih slojev še vedno izboljšal. Seveda je vprašanje, za koliko (namreč, če letne milijardne profite korporacij delimo z milijonskimi populacijami, potem je vprašanje, koliko to znese na posameznika na mesečni ravni), vendar nekoliko zagotovo. In k temu cilju (bolj enakomerni - namenoma ne bom rekel pravični, ker tukaj ne gre za moralo - porazdelitvi dobrin) naj bi doprinesla levica.

In koliko k temu doprinesejo razglabljanja, kakršno je avtorjevo v omenjenem članku? Pred 30 leti sem sprejemal, da so tovrstna razglabljanja pač del „teoretičnih okvirov“, na osnovi katerih naj bi (prej ali slej) prišlo tudi do konkretnih sprememb. Vendar, 30 let pozneje smo še vedno (bolj ali manj) tam, kjer smo bili (če ne celo, za veliki del populacije, relativno na slabšem). In zakaj naj bi zdaj verjel, da bodo tovrstna razglabljanja (s katerimi se lahko eventuelno tudi strinjam, vendar na tem mestu ne gre za to) privedla do kakšnih sprememb, če že do sedaj niso? Če zadeve skrajno (in provokativno) poenostavim: levičarski intelektualci že desetletja modrujejo in debatirajo, delavci pa imajo še kar naprej nizke plače.