Brez presenečenj

Konoba Morgan
Bracanija1, Brtonigla
Tel.: +385 (0)52 774 520
Pri Morganu lahko panoramske posnetke delate vsak dan, razen torka, od 12. do 22. ure.

Ambient:
na istrskem gričku postavljena, z odprtim kaminom opremljena konoba, ki pa je s prti, posodjem in strežbo vedno bolj restavracija

Napitki:
istrska vinska karta (+ všečna piva bujske pivovarne San Servolo) tudi zvezdniška imena in starejši letniki; vse z zelo prijaznimi maržami

Dostopnost:
po istrskih ovinkih in križiščih je pametno imeti vklopljeno navigacijo; prostora za parkiranje je dovolj, gibalno ovirane čaka par stopnic

Fino:
pršut & sir
njoki
telečji kotlet

Ne tako fino:
golaž s petelinom

Porcija ročno rezanega pršuta stane 8, pašte okrog 7 evrov (s črnim tartufom 11; na toliko cenijo tudi telečji kotlet), sladice pa so po malo manj kot 3 evre.

»Malo Morgan, ne malo morgen!« je mlajšega inšpektorskega pripravnika na ustnem izpitu iz predmeta obmejno istroslovje hitro popravil starejši mentor. In obenem ugotovil, da je v Konzumovih arhivih zadnji zapis pod omenjenim geslom star skorajda že desetletje in da je zato tudi beseda morgen čisto legitimna. Naslednjega dne se je tako kadrovsko okrepljena izvidnica že začela izgubljati na istrskih ridah, a je bila za navigacijsko vztrajnost nagrajena s krasnim 360-stopinjskim panoramskim pogledom na gričke, koder izvirajo sestavine za pri Morganu postrežene dobrotnije.

Pogonu se sicer še vedno reče konoba, a ker so na steno pribite marke avstrijskega gastro vodiča, ob stenah pa so postavljene jeroboamke, imperialke, salmanazarke in druge predimenzionirane trofeje istrskih vinarskih superstarjev, bi se reči – v spregi s prti in vedenjem osebja – lahko reklo tudi restavracija. Je pa res, da je postrežena košta izrazito konobskega tipa, brez kakšnih hudih izletov v eksperimentalno nadgraditveno afnarijo – a to ne pomeni, da so stvari čisto gmajn. Nasprotno: pršut in sir, ki ju ponekod razumejo čisto dobesedno, se v Morganovi izvedbi spremenita v pravo malo feštico s priloženimi tremi sladko-pikantnimi mostardami (čebulna je zmagovalna!), rezinami vloženega jajčevca, mehkim in sladkim albuminskim ovčjim sirom (skorajda še skuto), krepkejšim zorenim ovčjakom in temnimi, sladkastimi, na roko rezanimi fetami pršuta. Začetek je bil torej maestralen, a je takoj za njim mešan vtis pustila fritaja s šparglji – že prav, da so bili ti divji in radodarno odmerjeni, a bolj kot za fritajo je šlo za neko zavoljo napol tekoče kašaste teksture ne ravno prepričljivo verzijo umešanih jajc.

Pri paštah je vžgala pestrost: vse štiri škrobnate baze – njoki, pljukanci, rezanci in fuži – so bile vsaka v svoji kategoriji prepričljive, pri omakah pa ni bilo vse po pričakovanjih. Boškarinov golaž je bil močan, krepek, čistih okusov, z lepo zmehčanimi koščki mesa; na rezance naribana črna gomoljika je bila dišeča, omaka pa, hvala bogu, ne našponana s kakšnim spahovanje generirajočim tartufnim oljem. Drugi dve omaki sta bili bolj švoh: špargljeva je bila preveč zaškrobljeno zgoščena in premalo frišna, na golaž narihtan petelin pa je bil tako presušen, da mu niti omaka ni več mogla pomagati. A na srečo so se na tej točki stvari spet začele dvigati nad povprečje: na odprtem žaru pečen telečji kotlet je tricky kos mesa, pri katerem peka hitro odnese predaleč, Morganov mojster pa je ujel pravo dozo dimaste oskorjenosti in mehke, sočne sredice, ki jo je na poslednjo pot strumno pospremila še ena majstorija, Claijev beli cuvee Ottocento.

Tudi s cukrčki na koncu smo bili zadovoljni – Morganove dvobarvna čokoladna tortica, sočna hruškova krostata in hudo frajerska in žmohtna skutna pita s prelivom iz borovnic pač niso reči, ki bi zmogle komu pokvariti dan. Pri Morganu boste še vedno dobro jedli – in to ne glede na to, ali ga razumete kot klasično konobo ali kot prijetno podeželsko restavracijo.