Napad na srce Evrope

Evropska skupnost osemindvajseterice je s svojimi problemi, le malo večja vaška skupnost s 500 milijoni prebivalcev: malo bogatih, približnim povprečjem srednjih, in še največ revnih; v tem zaporedju od severo-zapada vse do juga in vzhoda, ki se vsa srečuje z vedno bolj intenzivnim staranjem svojega, v svoj »american way of life« vedno bolj lažnivo uspavanega prebivalstva.

Največji posestnik iz te EU-vasi, se je, prvenstveno v želji, da pridobi pomlajeno delovno silo in, poleg tega, da še izrazi svoje človekoljubje, odločil direktno povabiti ljudi od daleč, kjer jih, še največ, zaradi NATO izvoza »našega tipa demokracije« trdo pestijo rezultati grozljivo rušilne vojne: vseh proti vsem v boju za strateške naftne, vodne, resursne in politične interese obeh starih antagonistov: zahoda in vzhoda.

Pa mu je tako »velikodušno« vabljena delovna sila, več kot prisluhnili, pustili in prodali vse za žarek upanja v mirnejšo prihodnost in delo drugod, a so prišli ljudje v neizmerljivi reki še vedno prihajajočih: od dojenčkov, otrok, mladostnikov, mlajših in starejših, družin in samskih, vse do onemoglih stark in starcev, trkajo na vrata sedaj že priprtih evropskih domov. Iz prvotnega lahkomiselno izrečenega: »To bomo zmogli!«, se je glavni vabitelj v imenu svoje ekonomske ogroženosti, potegnil nazaj: da so bili v resnici povabljeni le tisti redki od tam, kjer še »resnično« divja vojna: taksativno le iz treh najbolj izpostavljenih držav. V Afriki, da niso menda niti vojno-, niti eksistenčno- ogroženi, ampak le avanturistično razpoloženi, pa so zato krenili preko sredozemskega krutega Hada.

In nato je med vse svoje sosede, razen med tri »bolj enake« med njimi, ki so si pravočasno izbojevali svoj privilegirani status, kar po glavah njih gospodinjstev, ne glede na različnost njih premoženja, prerazdelil bremena svoje, sicer benevolentne nepremišljenosti, za ceno svojega obstanka na majajočem se mu piedestalu.

Bilo je podobno, kot se je z eksemplarično trdimi pogoji vztrajalo pri solidarni pomoči Grčiji, čeprav se je tam pretežno podobno, EU-kolektivno reševalo špekulacije predvsem nemških (in tudi francoskih) bank.

Nato je »prvi iz birokratske« EU nedvoumno in cinično razglasil vsem prišlekom na mejah nove »evropske trdnjave«, da ista EU sedaj zapira vrata beguncem, ker niso zaželjeni in naj se zato nepotešeni, pač vrnejo na svoja razrušena ognjišča.

In ko se sedaj poizkuša zaustaviti plaz in ga s tehničnim ovirami na notranjih mejah preusmeriti v obrnjeno smer, ob kasno prebujenem priznanju, da je edina prava pot reševanja eksistenčne krize beguncev le v odpravljanju pravih vzrokov in to na mestu njih nastanka in ne na nekaj tisoč kilometrih oddaljenih, socialno in družbeno, tektonsko že itak vznemirjenih evropskih tleh.

Ali ni zato, več kot upravičeno pričakovati, da bo med razočaranimi, neusmiljeni repatriaciji izpostavljenimi migranti, amoralno opeharjenimi za najnujnejši ponovni finančni start v stari domovini, ISIL-u narejena danajska usluga, ker bo med njimi zlahka našla vedno nove djihadiste. Ti pa bodo iz nekdaj skupne Evrope naredili tri ducate ožičenih, a kljub temu nesigurnih enklav; vse namesto nekdanjih postulatov iz povojne rasti panevropske misli v: prost pretok dobrin, dela, kapitala, a sedaj v korist le še slednjega! Kak-

šno šanso bo taka razcepljena Evropa sploh še lahko obdržala v nastajajočem, ekonomsko in razvojno nekompromisno tekmujočem, vedno bolj globalnem in multipolarnem svetu?

Ali ni v tem že možni mini-zametek razpada klasičnih vrednot dosedanje evropske demokracije v korist nastajanja samozadostnih, egoističnih minidiktatur, brez minimalne empatije do na skrajni družbeni rob potisnjenih tako domačinov kot tujcev. Vse to pa se nam dogaja pred grozečo nam 3. globalno vojno: tokrat za vodne in okoljske vire!

Zdi se mi, da je, namesto naše hinavske kolektivne samocenzure do bruseljskih struktur, potrebno glasno izgovoriti, vedno bolj neprijetno resnico, obenem pa iskati tudi specifično lastno, neodvisno razmišljanje, namesto naše klavrne, biričevske, vloge na »balkanski poti«. To je obenem, poleg Prevca in še koga iz sveta znanosti in umetnosti, tudi edina možna pot v našo boljšo mednarodno prepoznavnost.