Dvojna merila pri striženju

Od 1. januarja je v veljavi novi mehanizem za reševanje evropskih bank iz kriznih razmer, tako imenovani ’bail-in’, po katerem se banke najprej rešujejo z zasebnimi sredstvi, šele če ta ne zadoščajo, na pomoč lahko priskoči država z javnimi sredstvi. To načelo naj bi upoštevale vse članice EU. Slovenija ga je kot zgledna učenka upoštevala že dve leti pred uradno uveljavitvijo – konec leta 2013 je v celoti razlastila imetnike podrejenih obveznic podržavljenih bank. Tako brezkompromisno ni ravnala nobena druga evropska država.

Ko je močno zadolžena italijanska država novembra 2013 priskočila na pomoč nasedli banki Monte dei Paschi di Siena, se podrejenih obveznic sploh ni dotaknila. Ko je julija 2015 priskočila na pomoč banki BRC (Banca Romagna Cooperativa), ji je evropska komisija posredovanje odobrila pod pogojem, da bodo imetniki podrejenih obveznic v celoti prispevali k porazdelitvi bremen. Toda deset dni po odobritvi državne pomoči banki BRC je bonitetna hiša Fitch razkrila, da je italijanski jamstveni sklad vsem izbrisanim imetnikom že dan po izbrisu izplačal celotne terjatve v višini 24 milijonov evrov, da bi »ohranil ugled bančnega sektorja«. Bruseljski inštitut Bruegel je dogajanje opisal z besedami: »Prvi italijanski bail-in: zdaj ga vidiš, zdaj ga ne vidiš.«

Novembra 2015, ko so pomoč države potrebovale še štiri manjše italijanske banke (Banca Etruria, Banca delle Marche, Cassa di Risparmio della Provincia di Chieti in Casa di Risparmio di Ferrara), je evropska komisija Italiji sporočila, da ji bo državno pomoč odobrila pod pogojem, da razlasti upnike. Italija je razlastitev izpeljala, takoj zatem pa se je začela pogajati z evropsko komisijo in pred kratkim dosegla dogovor o ustanovitvi sklada, iz katerega bodo poplačani vsi mali, nepoklicni vlagatelji med imetniki podrejenih obveznic štirih likvidiranih italijanskih bank. Vlada se je za pogajanja odločila, potem ko je eden od varčevalcev nasedle banke Etruria zaradi ’striženja’ izgubil vse prihranke in iz obupa napravil samomor. Sprva je bilo predvideno, da bo sklad razpolagal s sto milijoni, kar bi zadoščalo zgolj za tretjinsko poplačilo, saj so imeli nepoklicni vlagatelji v lasti za 320 milijonov evrov obveznic. Zdaj pa kaže, da bodo sredstva sklada znašala od 300 do 320 milijonov, to pomeni, da bi lahko bili nepoklicni vlagatelji poplačani v celoti. Pomenljivo je, da evropska komisija tega ne obravnava kot kršitev pravil EU o dodelitvi državne pomoči ali kot kršitev načela ’bail-in’, pa čeprav bo pomemben del sredstev za odškodnine nepoklicnih vlagateljev prispeval italijanski državni proračun.

Italija dokazuje, da nobeno evropsko pravilo ni vklesano v kamen in da se je z evropsko komisijo vedno mogoče pogajati. Poučen je tudi primer nasedle avstrijske banke Hypo. Avstrijska država je popolnoma ostrigla pokojninski sklad Svetovne banke, ki je v podrejene obveznice Hypo banke vložil 150 milijonov evrov, vendar zdaj že razmišlja o zunajsodni rešitvi zapleta.

Slovenija je, kot že rečeno, ravnala drugače: podrejene obveznice je izbrisala, z evropsko komisijo se ni pogajala, o odškodninah ni bilo govora. Do konca leta bo o upravičenosti in zakonitosti izbrisa odločilo slovensko ustavno sodišče.