Med dvema kruhoma

Šunknžemlja
Borštnikov trg 1, tel.: 041 240 617
Brodo
Dalmatinova 2, tel.: 040 549 440
V Šunknžemlji od ponedeljka do petka zlagajo sendviče od 7.30 do 18.30, ob sobotah pa od 8. do 12. ure, Brodo svoje bagle polni od ponedeljka do petka od 10. do 17. ure.

Ambient:
Šunknžemlja je ljubek, s tablami, polnimi verbalnih domislic, opremljen lokalček, Brodo pa skorajda ambulantno izčiščen minimalističen prostor

Napitki:
Brodo ponuja kolo, vodo, jogurt in jabolčni sok, Šunknžemlja pa tudi Bevogove piksne in smutije.

Dostopnost:
Z ulice oziroma trga direkt noter, kot se spodobi; Brodo svoje sendviče tudi dostavlja

Fino:
za oba lokala velja, da sta prijetno popestrila sicer bedno sendvič sceno

Ne tako fino:
Brodo: več izbire pri kruhu, prosim
Šunknžemlja: obnavljajte zaloge, prosim

Šunknžemljin nominalni sendvič stane dva evra, sicer pa je razpon cen od 1,2 evra za mini sendvičke do 4,5 evra za veliko porkamadono; Brodo svojo peterko prodaja po enotni ceni 4 evre, vsak dan pa je ena različica na voljo za pol evra manj.

»Že lepo, da se vozimo po domovini in zamejstvu, posedamo po prehranjevalnicah in spremljamo smeri razvoja narodove gastronomije, a ne bi bilo prav, ako bi pri tem pozabili na osnovne prehranske discipline!« je rahlo razvajene in zdolgočasene inšpektorske veterane pred uporniško-prvomajskim paketom praznikov nagovoril njih predstojnik. In apeliral, naj od mreže informatorjev zahtevajo promptnejše namige tudi o bolj gmajn oblikah gostinstva.

V tem duhu sta nekako preko vrste na preverko ponudbe uleteli dve razmeroma sveži ljubljanski, na vsak konec centra postavljeni postojanki, ki sta vse svoje sile usmerili v sendvičarjenje. Ta klasična disciplina je namreč v teh krajih silno zapostavljena – odkar se v supermarketih hiti in se v diskontih prodaja le pakirana košta, je mesto referenčnega slovenskega sendviča zasedla tuga & jad, ki jo pod tem imenom prodajajo bencinske črpalke. In slovenski pumpnsendviči so, to je na tem mestu treba omeniti, res katastrofalno zanič. Ker se na tej strani zanič stvarem skušamo izogniti v najširšem loku, nam je toliko bolj v veselje, da lahko bralstvu poročamo, da se v obeh omenjenih sendvičarnah – v vis-a-vis gostilne Pod lipo na Borštnikovem trgu obratujoči Šunknžemlji in v na ploščad Ajdovščina obrnjeno pritličje Metalke postavljenem Brodu – posla lotevajo premišljeno, resno in z dolžnim spoštovanjem do lorda Sandwicha.

Šunknžemlja že z oblikovanjem ambienta, sproščenim pristopom in zabavnimi poimenovanji sendvičev koketira z na tem koncu mesta udomačenim žmaučevskim jebigajstvom. Ponudba različnih tipov kruha in polnil zanj je pestra in – zdi se – vedno spreminjajoča in dopolnjujoča se. Zlati standard je seveda šunknžemlja – v belo žemljo djani kuhan pršut, sir, rezine trdo kuhano jajce in vložene kumare; všečen je odprt zapečen šunkasto-sirni flamkuhen, silno prepričljiv je tudi z rezinama pirinega kruha iz pekarne Osem zamejen, silno sočen veganko s pečenimi šampinjoni, papriko, čilijem in fižolovim namazom; najbolj lačni pa naj napadejo porkamadono – v velik kos čabate naložene rezine hladne svinjske pečenke. Ali pa kakšno drugo, v zaledju lokala sproti nastajajočo reč.

Brodo je po drugi strani silno disciplinirana in minimalistična sendvičarna: kruh je le eden, a je to preklemansko dober, mehak, lužen bagel njujorškega tipa. Polnil je pet, njih gonilo je – po botri Ludi s Poljanske – rahla samosvojost: kozicam in rakovemu moussu dodajo rezine čipsa, pečenemu radiču in kozjemu siru tartufov aioli in orehe, ocvrtemu jajčevcu paradižnikovo marmelado, govejemu plečetu kislo zelje, še najbolj navaden je tisti s svinjskim plečetom, pečenimi paprikami, sirnim namazom in majonezo.

Malične in kosilske opcije so za v okolici obeh sendvičarn delujoče občane z letošnjo pomladjo dodatno zanimive – malo stvari je namreč tako luštnih kot presekati delovni dan z lagodnim žvečenjem dobrega sendviča na kakšni mestni klopci. Izbira je, izkoristi jo!