Kaj počnejo Finci?

UTD, univerzalni temeljni dohodek, je neke vrste dotacija, ki jo država brezpogojno izplača vsakemu prebivalcu. Po besedah Branka Gerliča, člana evropske organizacije za UTD (UBIE) in koordinatorja sekcije za univerzalni temeljni dohodek pri mariborskih Zofijinih ljubimcih, čisti »UTD predvideva, da bi vsak prebivalec skupnosti, ki se odloči za tak sistem, od te skupnosti prejemal redne mesečne prejemke, ki bi mu zagotavljali preživetje«. To je osnovna »formula« UTD, ki jo zagovorniki te rešitve dopolnjujejo s filozofskimi, sociološkimi, etičnimi in humanističnimi utemeljitvami, vendar se njihova mnenja v glavnem razlikujejo glede višine UTD, glede možnosti praktične uvedbe, pa tudi denimo glede tega, ali naj bi UTD nadomestil sedanji sistem socialne države in njene socialne transferje, ali ga je mogoče uvesti kot dopolnilo tega sistema, ali pa ga ponuditi – to je nekaj novega v premislekih o UTD – ljudem kot alternativo socialnim prejemkom. Zagotovo pa bi bilo z njim konec včasih ponižujočega prosjačenja za socialno podporo v centrih za socialno delo in veliko manj administriranja s socialnimi transferji.

Nasprotniki UTD poudarjajo nepredvidljive posledice uvedbe, ki jih ni mogoče izračunati ali zaobjeti z modeli. Po njihovem bi bile s takšno rešitvijo, s katero bi kolač socialnega varstva razdelil na enake dele, ranljive skupine na slabšem, kar pomeni, da bi to ureditev morali dopolniti še z različnimi oblikami socialne pomoči. Ti kritiki zatrjujejo, da UTD dejansko ne bi opolnomočil ljudi, ampak bi jih v razmerju do delodajalca postavil v še bolj podrejen položaj, saj bi jim ta lahko vedno zabrusil, naj, če jim ni kaj prav, pač živijo od UTD (če lahko). Pričakovano tudi delodajalci niso naklonjeni tej novosti in po njihovem bi morali, če hočemo v družbi opolnomočiti posameznika, več truda vložiti v zagotovitev trajnih delovnih mest. Pa še viri sredstev za UTD so sporni. Dr. Janez Šušteršič, dober poznavalec te teme, je leta 2009 izračunal, da bi za UTD v višini 250 evrov, kolikor je takrat znašala socialna pomoč, potrebovali 16,5 odstotka BDP. To je približno toliko, kot smo takrat iz proračuna namenjali za celotno socialno varstvo, kar je bila več kot tretjina celotnih javnih izdatkov. »Skratka, UTD v kakršnemkoli pomenljivem obsegu lahko uvedemo samo, če popolnoma reformiramo socialno državo … zato je za uvedbo UTD nujna dolga in podrobna razprava,« je takrat povedal za Mladino.

UTD bi lahko ponudili kot prostovoljno alternativo socialnim prejemkom. Državljani bi se lahko sami odločili, ali želijo živeti socialno varnost po starem ali pa z UTD.

Takšne pomisleke zasledimo tudi v drugih državah, vendar se kljub temu marsikje po Evropi odločajo za pilotno, torej poskusno uvedbo UTD. V zadnjem času, če se osredotočimo le na Evropo, je največ pozornosti deležen primer Finske, ki je zaradi visoke brezposelnosti začela konec lanskega leta izplačevati izbranim državljanom UTD v znesku 550 evrov. Po letu dni, če bo projekt uspešen, bodo UTD v višini 800 evrov prejemali vsi finski državljani. Po raziskavah javnega mnenja naj bi bilo v tej 5,4-milijonski državi kar 69 odstotkov prebivalstva naklonjenega UTD, podpira pa ga tudi vladajoča Stranka centra. Za finskega premiera Juho Sipilo »UTD pomeni poenostavitev sistema socialne države«. Če bo prihodnje leto uveljavljen na nacionalni ravni v višini 800 evrov na državljana (povprečna plača na Finskem je 2300 evrov), bo morala državna blagajna za to nameniti 52,2 milijarde evrov, kar pa je približno toliko denarja, kot ga zdaj daje za socialne transferje.

Naklonjenost UTD se krepi tudi drugod po Evropi. Kar 72 odstotkov Kataloncev podpira uvedbo takšnega dohodka v višini 650 evrov. V Franciji se z uvedbo UTD strinja 60 odstotkov vprašanih. O pilotni uvedbi razmišlja tudi 30 okrožij na Nizozemskem, že letos pa ga bodo poskusno uvedli v Utrechtu, kjer bodo petim skupinam po 50 ljudi izplačevali od 900 do 1300 evrov. V Švici, kjer so pobudniki lani zbrali dovolj glasov za razpis referenduma, so vse politične stranke v parlamentu septembra zavrnile uvedbo UTD, desničarji so ga celo označili za »najnevarnejšo in najškodljivejšo pobudo, kar so jih kdaj prejeli«, vendar referendum bo, saj tako narekuje švicarska ustava.

Zamrla razprava

In kako je z UTD v Sloveniji? Se je kaj premaknilo po letu 2010, ko je sociologinja dr. Valerija Korošec objavila študijo Predlog UTD v Sloveniji – zakaj in kako?, v katero je vključila tudi konkreten izračun, kako vsakemu Slovencu zagotoviti UTD v višini 300 evrov? Tedaj je v pogovoru za Mladino dejala, da je do tega zneska »prišla na podlagi sedanje višine denarne socialne pomoči, izračunov eksistenčnega minimuma Inštituta za ekonomska raziskovanja, upoštevala sem predloge ministrstva o prihodnji višini sredstev za eksistenčni minimum«. Opozorila je, da njen predlog o uvedbi UTD ne posega v pokojninski sistem in sistem invalidnin, in zanikala, da bi zaposleni poleg plač dobivali še UTD. »To ne drži. UTD moramo razumeti takole: ljudem bi zjutraj odvzeli toliko več od plače, da bi jim popoldne to plačali v obliki UTD.« Sicer pa bi šolajoči se, revni in brezposelni dobivali UTD v višini sedanjih socialnih transferjev. Razlika bi bila samo v tem, da bi bili do tega zneska samodejno upravičeni, kar »bi jih destigmatiziralo in ohranili bi samospoštovanje in integriteto«, država pa bi se razbremenila administracije in tudi dohodki posameznikov bi bili preglednejši. Dr. Koroščeva nam je na dvom, da se človek s 300 evri morda ne bi počutil svobodnejšega, odgovorila, da v projektu pač izhaja »iz tega, kar država zdaj ponuja. Saj ljudje za zdaj še, če dobivajo tak znesek, pravijo, da niso lačni. Pa tudi sama sem se vedno spraševala, koliko bi mi to pomenilo. Meni bi nekaj pomenilo. Odvisno od tega, kako vrednotiš svojo avtonomijo in svoje dostojanstvo.«

Od tega pogovora je minilo pet let. Dr. Koroščeva, ki je zdaj članica evropske organizacije za UTD (UBIE) in predstavnica svetovne organizacije za UTD (BIEN) v Sloveniji, pravi, da izsledkov njene raziskave ni nihče niti ovrgel niti skušal ovreči. Če so že pisali o študiji, trdi, so pisali občasno in potvarjali njene izsledke. »Nekdanji minister Svetlik je dejal, da bi bil UTD nižji, kot je bila tedaj denarna socialna pomoč, vendar to ne drži.« Sicer pa prave, resne razprave doslej v Sloveniji o možnosti uvedbe UTD sploh ni bilo. Razprave o tem ni niti znotraj institucij socialnovarstvenega sistema, kar po mnenju dr. Koroščeve »govori o tem, da ljudje, ki se spoznajo na socialnovarstveni sistem in ki bi ga lahko spremenili, nimajo tega interesa, si ga ne upajo ali pa ga, zakopani v svoje institucije, ne morejo spremeniti.« Pripoveduje o srečanju z Madžaroma, ki sta na nedavni konferenci o UTD v Budimpešti predstavila izračune za Madžarsko. »Pripravila sta jih sociologinja in nekdanja višja sodelavka na madžarskem statističnem uradu in nekdanji visoki uslužbenec na ministrstvu za delo in socialo. Z UTD se ukvarjata šele zdaj, ko sta upokojena. Tudi drugod v vzhodni Evropi so, kar zadeva UTD, najagilnejši upokojenci.« V tem so razmere v Sloveniji podobne, saj očitno mladi strokovnjaki nimajo časa za ukvarjanje s to problematiko ali pa se nočejo izpostavljati, kar zgovorno potrjuje dogajanje, povezano z akcijo na Facebooku, kjer je objavljen poziv »za UTD kot človekovo pravico«, in po besedah dr. Koroščeve »si nekateri aktivisti našega sporočila ne upajo deliti, ker se bojijo posledic v službi«.

UTD kot alternativa socialnim prejemkom

Prav gotovo bi se morala predvsem vlada resno posvetiti prednostim, ki jih v življenje ljudi prinaša UTD. Res je sicer, da je sedanji zbirokratizirani sistem socialnih pomoči potreben prevetritve, saj je pogosto kontraproduktiven in so zanj značilne številne nedoslednosti. Sicer pa ga ne bi bilo treba spremeniti na vrat na nos, ampak bi lahko, tako dr. Koroščeva, »UTD ponudil kot prostovoljno alternativo socialnim prejemkom. Podobno, kot so uvajali pokojninsko reformo, ko so dali ljudem na izbiro upokojitev po starem ali po novem zakonu. Državljani bi se lahko sami odločili, ali želijo živeti socialno varnost po starem ali pa z UTD. Vsak naj se sam odloči, kaj mu prinese več. Mi trdimo, da je naš sistem boljši.« Seveda je pomembno vprašanje povezano tudi z višino UTD. Slovenski sekciji, ki se ukvarja s to temo, je, tako kot Madžarom in Fincem, bližja določitev višine »UTD v znesku tretjine povprečne plače, ker je to bolj uresničljiva možnost, hkrati pa bi tako omilili morebitne negativne posledice uvedbe. Tem se lahko izognemo tudi z javnofinančno nevtralno uvedbo UTD, torej v višini mase sedanjih socialnih transferjev, saj se s tem spremeni samo funkcioniranje sistema, ne posega pa se v njegovo finančno konstrukcijo.«

Razprava o UTD zunaj državnih organov na videz ni tako intenzivna, kot je bila pred leti, vendar ni zamrla, čeprav se jim včasih zdi, kot pravi dr. Koroščeva, da »živimo v vzporednem ali celo tretjem vzporednem svetu«. Slovenija je bila pred dvema letoma ena izmed sedmih držav, v katerih je bila dana pobuda za zbiranje elektronskih podpisov v okviru evropske državljanske pobude, da o UTD spregovori evropski parlament. Čeprav so pobudnikom evropski poslanci nato odvrnili le: »Zanimiva pobuda, ampak ne, hvala.« Mariborska Sekcija UTD, ki deluje v skupnosti Zofijinih ljubimcev, je med najbolj organiziranimi, povezana je s podobnimi društvi po Evropi in svetu, dejavna je v družabnih omrežjih, kjer je pred kratkim sprožila akcijo UTD – človekova pravica.

Za zdaj med političnimi strankami v Sloveniji ni pravega odziva na pobude o uvedbi UTD. Le posamezniki v levih strankah so mu naklonjeni. Stranka Solidarnost je konec lanskega leta pripravila tri posvete, lani pa je to uspelo tudi Pozitivni akademiji. Njen nekdanji poslanec Brane Golubović pravi, da »UTD ne moremo uvesti brez drugih družbenih sprememb«, vendar gre za dokaj preprost poseg, povezan s spremembami sistema socialnih transferjev. Profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Igor Pribac pa opozarja na povezavo UTD s človekovimi pravicami, kajti »ideja človekovih pravic je dobra, vendar ljudem ne daje realne svobode. Poleg pravice, da nekaj počnemo, potrebujemo za to tudi sredstva … UTD je enoznačno liberalen, antipaternalističen ukrep. To je ukrep realne svobode.« Dr. Jože Mencinger je v tujem tisku predstavil svoje izračune o tem, koliko tisočink BDP bi potrebovali v Evropi, da bi beguncem zagotovili UTD, predlani pa je na posvetu Pozitivne akademije opozoril, da je UTD v Evropski uniji kot celoti mogoče udejanjiti s posrednimi davki tako, da »bi polovico teh pobranih davkov iz celotne EU potem pravično razporedili po vsej EU. Seveda se vsi ne bi strinjali s tem, je pa ekonomsko uresničljivo.«

Razpravo o UTD bo treba povezati z vprašanji tehnološkega razvoja, ki izrinja človeško delo. Kako bo ravnala družba tedaj, ko bo vse več začasno ali pa za dalj časa brezposelnih zaradi tehnološkega razvoja?

Nekoč bo UTD nuja

Številni strokovnjaki so menili, da je čas krize najprimernejši za temeljite posege v razmerje med delom in nagrado, kar je po svoji naravi UTD. Mencinger se je leta 2009 spraševal, ali ni nemara zamisel o UTD prav zaradi krize, v kateri odpovedujejo vse pametne rešitve svetovnih institucij, centralnih bank in vlad, dobra. Dr. Koroščeva pa meni, da je pravi čas za take zamisli v obdobju gospodarskega okrevanja in rasti, kajti v »času krize so ljudje razrvani in pogosto tudi z opranimi možgani. Vsi, ki imajo več življenjske kilometrine in poznajo več teorije, čakajo, da bo še slabše, da bi se ljudje prebudili. Ne verjamem v to tezo. Mislim, da ljudje v času krize stiskajo zobe in šele, ko kriza začne popuščati, ko zadihajo, lahko kaj spremenijo. Ljudje, ko so v primežu strahu, ne morejo nič narediti. Sicer pa mi, UTD-jevci, ne verjamemo, da smo že iz krize, kajti ne zanašamo se le na BDP, ampak so za nas zanimivi kazalci ’beyond GDP’, torej onkraj BDP.«

Nedvomno pa bo treba razpravo o UTD povezati tudi z vprašanji tehnološkega razvoja, ki izrinja človeško delo, saj bodo ljudje opazili, kaj vse zmore tehnologija, in začenjali bodo razumeti, da so »nadomestljivi in celo nepotrebni«. Kako bo ravnala družba tedaj, ko bo vse več začasno ali pa za dalj časa brezposelnih zaradi tehnološkega razvoja?

Po mnenju dr. Koroščeve bodo v paradigmi vzdržnega in trajnostnega družbenega razvoja imeli UTD, neposredna demokracija in okoljevarstvena zavest ključni pomen. Znotraj tega je pomembna tudi usposobljenost žensk, njihovo opolnomočenje, saj bodo nosilke zahtev po uvedbi UTD in po drugačnih družbenih razmerjih.

Nekaj podobnega, kot je UTD, so uvedli v Iranu, kjer so naftno subvencijo spremenili v UTD in ne potrebujejo več birokratskega aparata za dodeljevanje subvencij.

Kdo bo torej najprej in dosledno uvedel UTD? Dr. Koroščeva stavi na Kanado, kjer že uveljavljajo »načela neposredne demokracije, okoljevarstvena zavest je visoka, hkrati pa imajo tudi občutek za opolnomočenje žensk. Pravim, da bo UTD prva uvedla tista država, ki bo spoštovala enakopravnost žensk, kjer bodo tudi ženske tiste, ki bodo zahtevale UTD.« Lahko pa preseneti kakšna druga država, čeprav napredujejo Finska, Nizozemska in Islandija. Nekaj podobnega, kot je UTD, so uvedli v Iranu, kjer so naftno subvencijo spremenili v UTD in ne potrebujejo več birokratskega aparata za dodeljevanje subvencij.

Pa Slovenija? Dr. Koroščeva je že dvakrat predstavila projekt UTD zdajšnjemu predsedniku Borutu Pahorju. Iz Cerarjeve vlade je ni poklical še nihče. Sicer se ji zdi, da privrženci uvedbe UTD doživljajo nekakšno medijsko blokado. »Ne zmoremo se toliko prebiti v javnost, da bi ljudem predstavili svoj načrt. Če bi nam to uspelo, sem prepričana, da bi za UTD dobili tistih 45 odstotkov volivcev, ki se ne udeležujejo volitev, kajti vsi podatki in izračuni kažejo, da je UTD pisan na kožo Slovencem in Slovenkam, saj je v sozvočju z njihovo sociabilnostjo in socialno naravnanostjo. Vse to, kar naj bi nam v neoliberalizmu škodilo, se pravi ta naša ’plemenska skupnost’, kot pravi dr. Vesna Vuk Godina, vse to nas lahko pripelje do UTD in nam omogoči, da bo deloval v prid nas vseh.«