Tragičnost in absurd reševanja grške krize

Francozinja Christine Lagarde je v vlogi generalne direktorice Mednarodnega denarnega sklada (IMF) pred dnevi finančnim ministrom iz držav z evrom poslala pismo. V njem zahteva, naj prekinejo pogajanja o vseh novih varčevalnih ukrepih, ki jih zahtevajo o Grčije, in se hitro dogovorijo o načrtu za lajšanje bremena dolga Grkom, tako da bo sporazum sklenjen preden bo Grčija julija spet zrela za bankrot. Finančni ministri so njene zahteve na izrednem zasedanju evroskupine v ponedeljek upoštevali le delno. Pogovorov o novih varčevalnih ukrepih niso prekinili, so pa se začeli pogovarjati o možnosti za lajšanje bremena dolga.

IMF od evropskih posojilodajalcev Grčiji delni odpis dolga zahteva že več let, že kar nekaj krat je zaradi tega tudi zagrozil, da ne bo več sodeloval v programih za reševanje kriznih držav. V tem smislu grožnje Lagardove niso nove. So pa smiselne, saj je očitno, da so vedno nove zahteve, da morajo Grki dvigniti davke in zmanjšati javne izdatke vse bolj nerealne. Zaradi vedno novih varčevalnih ukrepov, ki jih zahtevajo finančni ministri pod taktirko Nemčije, so razmere v Grčiji postale mešanica tragedije in absurda, poroča Guardian.

Tragične so razmere v Grčiji danes zato, ker se je njeno gospodarstvo v osmih letih, odkar mu evrski finančni ministri predpisujejo zdravila, skrčilo za četrtino, stopnja brezposelnosti pa je narasla na 24,4 odstotka. Absurdne pa so zato, ker večine denarja od 86 milijard evrov, kolikor je vreden lani dogovorjen tretji reševalni program, ne bodo dobili Grki, ampak tisti, ki jim denar posojajo: Evropska centralna banka (ECB) in IMF. Naslednje poplačilo zapade junija, ko mora Grčija IMF vrniti 300 milijonov evrov, julija pa mora IMF in ECB vrniti 2,3 milijarde evrov glavnice in 1,6 milijarde evrov obresti. Naslednji obrok pomoči pa naj bi bil vreden 5 milijard evrov. Tako ni čudno, da se z vsakim novim reševalnim programom grški javni dolg poveča, namesto, da bi se zmanjšal.

Lani je po podatkih evropske komisije grški javni dolg dosegel 176,9 odstotka BDP. Za IMF pa je vsak javni dolg, ki preseže 120 odstotkov BDP, nevzdržen, kar pomeni, da ga država ni zmožna odplačati. V skladu s svojimi pravili državam, za katere oceni, da dolga ne bodo sposobne odplačati, IMF denarja ne sme posoditi. Glede Grčije je to pravilo kršil že, ko je pristopil k prvemu reševalnemu programu leta 2010.

Grški finančni minister Evklid Cakalotos je bil po ponedeljkovem zasedanju evroskupine po poročanju BBC prepričan, da je dogovor o izplačilu naslednjega obroka posojila mogoče doseči. Suddeutsche Zeitung ugotavlja, da Grčija še ni bila tako vodena od zunaj, kot zdaj, saj vlada v Atenah brez soglasja mednarodnih posojilodajalcev ne more narediti tako rekoč nič. Problem je tudi, da ni več nikakršnega zaupanja v to državo in brez zaupanja v državo so tudi najtrše in najboljše reforme zaman.

Da se Evropa iz grške krize noče nič naučiti, v spletni izdaji Spiegla piše ekonomist Marcel Fratzscher.