Dvojajčna dvojčka

Beseda v moji razpravi z Brankom Gerličem teče o konceptu sodobne socialne demokracije. Gre za politično delavsko organizacijo, ki si poizkuša zagotoviti dovolj velik vpliv na nosilce ekonomske politike in na institucije ekonomskega sistema, da delujejo s ciljem doseči čim višjo raven blaginje državljank in državljanov v nekem narodnem gospodarstvu, lahko pa tudi v širši ekonomski integraciji.

Počasno okrevanje zaposlenosti in gospodarske rasti po zadnji finančni krizi je pokazalo, da bodo potrebni novi pristopi v politiki razdelitve in univerzalni temeljni dohodek je sistemski instrument, ki bi lahko preprečil širjenje revščine ter nihanje končnega povpraševanja (ne le zaradi višje ravni osebne porabe, pač pa tudi zaradi izvedenih investicij). Bistveno bolj bi zalegel od sedanjega kvantitativnega sproščanja (centralne banke kupujejo vrednostne papirje gospodarstva, lokalnih skupnosti, ipd.) ali pa morebitne realizacije ideje o helikopterskem denarju (na primer omogočanje znižanja davkov gospodinjstvom). Kakšna rešitev bo oblikovana, ko jo bo tudi pri nas sprejela ena od prihodnjih vladnih koalicij, je sicer stvar podrobnejše analize. V obdobju socialdemokratske vlade (november 2008 – februar 2012) univerzalnega temeljnega dohodka ni bilo v koalicijski pogodbi, skupaj s partnerji pa smo se ukvarjali z uvedbo intenzivne razvojne politike (spodbujanje programov uvajanja novih tehnologij, izdelkov in podjetij), tako da smo v celoti prevzeli evropski razvojni model. Nekaj podobnega je deset let pred nami izvedla ekipa Gerharda Schroederja. Rezultati so prišli z večletnim zamikom. Najprej v obliki robustne (v smislu, da ni podvržena večjim nihanjem) rasti izvoza, kasneje pa tudi z gospodarsko rastjo, povečanjem zaposlenosti in upadom brezposelnosti. Treba je dodati, da se je Angela Merkel v svojih mandatih prestavila toliko proti levi, da je s Schroederjevo politiko spodbujanja gospodarskega razvoja nadaljevala. Spremembe na trgu dela (t.i. fleksibilizacija) takšnih rezultatov ne morejo dati.

Če gledamo na svet s pomočjo modela mednarodne menjave »sever : jug«, mora razviti »sever« kreirati nove tehnologije, da lahko zadrži dovolj visoke plače in posledično ustrezno izobraženo oziroma usposobljeno delovno silo, ki te tehnologije ustvarja. Gerhard Schroeder si je pri izhodu iz upočasnjene gospodarske rasti resda pomagal tudi z omejitvijo rasti plač, za katero pa je, v skladu z nemško tradicijo (v socialnem partnerstvu delavci popuste pri plačah v zameno za ohranjanje ali povečanje števila delovnih mest), moral dobiti privolitev sindikatov. V bistvu gre za pristop, kot ga je definirala že nemška zgodovinska šola ekonomske misli. Splošno vzeto pa zniževanje plač, direktno ali preko fleksibilizacije delovnih razmerij, na »severu« vodi v razgradnjo človeškega kapitala (produkcijskega faktorja znanja) in narodno gospodarstvo začne drseti proti svetovnemu »jugu« - postaja polkolonija.

Kako uspešna je bila nemška, pa tudi slovenska, razvojna politika je aprila letos na spletni strani bruseljskega think tanka Bruegel predstavila Reinhilde Veugelers v članku: The European Union’s Growing Innovation Divide (Vse večji razkorak v inovativnosti med članicami EU). Merjeno po sestavljenem indeksu inovativnosti in njenih rezultatov, Innovation Union Scoreboard indicator (IUS), je Nemčija, skupaj z Dansko, Finsko in Švedsko, med inovacijskimi voditelji, Slovenija pa je že v naslednji skupini (skupaj z Nizozemsko, Belgijo, Veliko Britanijo, Irsko, Avstrijo, Francijo, Luxembourgom, Estonijo in Ciprom).

Končno še o 3. poti. Gre za politični koncept, ki se je blamiral z angleškim sodelovanjem (v času laburistične vlade) pri očitno imperialističnem napadu na Irak. Namesto, da bi organizirali vojaško-policijsko akcijo in zatrli jedra agresivnega fašizma (novega vitalizma bi rekel Sri Aurobindo), porajajočega se v Saudovi Arabiji in Pakistanu, so določeni interesni krogi iz ZDA oplenili neko neodvisno državo (njen psihopatski diktator je bil »hvaležna« kulisa). Je pa žrtev organiziranega ropa (vodi ga neka skrivna združba – secret society - razpredena po starih članicah EU) tudi Slovenija. Odvija se z načrtnim miniranjem našega bančnega sistema. Dva primera:

- NKBM smo pod prisilo prodali za 250 milijonov evrov, ob 435 milijonov evrov knjižne vrednosti (povprečje obdobja - 2009 do 2011 - pred režirano bančno krizo), 870 milijonov evrov dokapitalizacije 2013 ter 175 milijonov evrov oslabitev in rezervacij iz naslova slabih terjatev. Če upoštevamo, da je bilo rezervacij dovolj za kritje stroškov napak iz preteklosti, je Slovenija kupcem banke podarila vrednost enako stroškom gradnje avtoceste Ljubljana – Brežice (povprečje 10,4 milijona evrov na kilometer).

- V medijih lahko beremo, da, verjetno zopet zaradi nekega obveznega »nasveta«, trenutno teče projekt prodaje terjatev NLB v vrednosti 800 milijonov evrov za 160 milijonov evrov (20 % vrednost terjatev), pri tem pa je banka te terjatve »slabila« povprečno v višini okoli 60 %. Kupec terjatev, t.i. »tuji investitor«, bo imel 200 % donos.

Uničevanje slovenskega premoženja in odtekanje privatnega ter državnega kapitala v »črno luknjo« z izgubo vseh perspektiv sedanjih in naslednjih generacij bo treba zaustaviti. Slovenska socialdemokracija, kot enakopraven del Stranke evropskih socialistov, bo tu civilni družbi in političnim partnerjem v veliko pomoč.