Na repeat

Izletniška kmetija Kuren
Stara Vrhnika 97
Tel.: 041 350 670

Ambient:
razširjajoča se kmetija z vedno več sobami in pripadajočo rustikalno opremo; z muziko ne davijo, zvok prispeva šundr polnih jedilnic

Napitki:
odprte, čisto korektne obveznice – eno belo (sivi pinot), eno rdeče (cabernet sauvignon), en cviček; pa dobrodošlične žganice

Dostopnost:
proti Zaplani (in Ulovki) je cesta zdaj že kar fino razširjena, parkirnih mest ob domačiji je dovolj, razen praga ni zaprek za gibalno ovirane

Fino:
sušena govedina
svinjska rebra
višinski regrat

Ne tako fino:
pašteta (in še kakšna malenkost)

Podaljšano kosilo na Kurenu na jedca zaračunajo pavšalnih 18 evrov.

»Repetitio mater studiorum est,« je na vprašanje, katera je ključna lastnost ne le dobrega učenca, ampak tudi dobre oštarije, ki je prišlo iz množice inšpektorskih pripravnikov, brez pomisleka odgovoril redni profesor za področje klasične zanesljivologije na Konzumovi akademiji. Seveda bi lastnost gostiln, da zmorejo v daljšem časovnem obdobju in ob različnih priložnostih zagotavljati konstantno visoko raven ponudbe, označil tudi s preprostejšo metaforo o železni srajci ali o zmagovalnem konju, ki se ga ne splača menjati, a ohranjanje profesorske avre pač zahteva svoj davek. Vsekakor pa je bilo prav, da se ni ustavil pri tem akademiziranju ex cathedra, ampak je mladež odpeljal na terenske vaje h gospodu Čičmirku pod Zaplano.

Izletniško kmetijo Kuren in nje ponudbo so namreč našli v prav takšnem stanju, kot jo je bil pred leti (ob obeh obiskih) zapustil praoče Ilovar. To pomeni, da je pogon v času vikendaških kosil in večerij skorajda polno zaseden, da po izbah odmevajo glasne debate mlaskajočega občestva in da kelneraj z umerjenim, a urnim tempom na mizo prinaša posamične oddelke precej kompleksnega scenosleda, znotraj katerega imajo gostje sicer omejene možnosti odločanja, a jih vendarle imajo nekaj. Tistim, ki kanijo iti po poteh naše raziskave, polagamo na srce, naj nikar ne izpustijo tankih rezin sočne in mehke sušene in nežno dimljene govedine ter malo debeleje odrezanih šnit prav tako krasnega špeha; da pa lahko brez obžalovanja preskočijo teksturno grahast, aromatsko pust in konsistenčno premehak zmlevek, ki mu pravijo pašteta.

Vse drugo, se zdi, so na Kurenu tako naštudirali in že tolikokrat ponovili v praksi, da štima, pa naj gre za hrustljavo sladkanje s pinjolami v koščkih zapečene slane pite na blago okisanih lističih mlade špinače ali za zgoščevanje gobove juhe (tokrat so ji značaj dajale predvsem lisičke) z drobno naribanim surovim krompirjem. Pri tem velja pohvaliti tudi zmernost pri odmerjanju količin, saj le redkokje znajo goste – kljub številnim prigrizkom – do glavnih jedi pripeljati dovolj lačne in spočite, da jim mesovje še vedno na polno tekne. Zavoljo diverzitete smo se krači tokrat odpovedali, lahko pa bralstvu poročamo o izjemno okusnem, nad lesom pečenem svinjskem rebru, o mehkih svinjskih medaljonih v močni in gosti omaki ter o sočnih kosih pečenega divjega prašiča, ki je bil sodeč po velikosti rebrnih kosti bolj prašiček kot merjasec. Vse skupaj so spremljali pečeni krompir, nekaj kvadrčkov zapečene polente, malo razplozane pečene zelenjave, predvsem pa skleda izjemnega, z ocvirki in krompirjem zmehčanega regrata, ki so ga za Kuren nabrali na 1800 metrih nad morjem.

Ob preprostih zaključnih izbirah – višnjev in marelični zavitek sta pripravljena s skuto, jabolčni brez, palačinke pa namažejo z nutelo ali slivovo marmelado – tako lahko potegnemo preprost sklep: na Kurenu nič novega. Kar je za tradicionalno izletniško kmetijo nad Ljubljanskim barjem – upoštevajoč še zaključno fakturo – čisto okej.