Umazana igra

Ena od ključnih lekcij zadnje finančne krize je, da ni vseeno, kdo so osebe, ki nadzorujejo poslovanje bank. Bančništvo morda res ni tako zahtevno kot operacija možganskega tumorja, vendar tudi ni tako enostavno, da bi se z njim lahko ukvarjal kar vsak. Nadzor poslovanja banke zahteva specifična znanja in izkušnje. Nadzornik brez bančnega znanja in izkušenj je z vidika lastnika banke nevaren, saj se lahko zgodi, da bo prepozno opazil škodljive poteze bančne uprave.

Največja in najpomembnejša slovenska banka NLB ima šestčlanski nadzorni svet, izkušnje s področja bančništva pa imata samo dva člana: Nemec Andreas Klinger, ki je delal za banki JP Morgan in Erste Bank, in madžarski ekonomist dr. Laszlo Urban. Ostali štirje nadzorniki NLB niso nikoli delali v bančništvu. Primož Karpe je bivši borznik, zdaj pa vodi naložbeni sklad Blue Sea Capital, Tit Erker dela za naftno multinacionalko British Petroleum, dr. Sergeja Slapničar je predavateljica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, Uroš Ivanc pa je zaposlen v Zavarovalnici Triglav. Ker je NLB sistemsko pomembna banka, od katere je odvisen znaten del slovenskega gospodarstva, bi njen nadzorni svet po priporočilih evropskega bančnega regulatorja moral šteti devet članov, večina od njih pa bi morala imeti izkušnje s področja bančništva. Da bi nadzorni svet NLB tem merilom zadostil, je Slovenski državni holding 10. februarja vanj imenoval tri upokojene bankirje: Janka Gedriha, Antona Ribnikarja in Antona Macuha. Izbrani so bili, ker se dobro spoznajo na bančni posel in ker od znotraj poznajo hišo, ki naj bi jo nadzirali, saj so bili pomemben del kariere zaposleni v NLB. A še preden so lahko resno začeli opravljati nadzorniško nalogo, so doživeli pogrom. V medijih so bili za označeni za soustvarjalce bančne luknje, za kriminalce, ki so podeljevali slabe kredite, čeprav za te očitke ni bilo nobenih dokazov. Edini ‘dokaz’ je bil, da so delali v NLB, zaradi česar naj bi bili kar nekako po inerciji krivi in neprimerni za nadzornike banke.

Sajenje dvomov

Linč na trojico se ni dogajal le v medijih, ampak tudi v ozadju, v sami NLB. Pri tem so imele največjo težo poteze Roka Praprotnika, direktorja centra za skladnost poslovanja in krepitev integritete v NLB. Nekdanjega namestnika predsednika Komisije za preprečevanje korupcije je v NLB pripeljal Janko Medja, ko je bil še predsednik uprave NLB. Toda čeprav je Praprotnikova služba vneto brskala za grehi trojice, ni našla dokazov o njihovi neposredni odgovornosti za nastanek bančne luknje. V poročilo o primernosti treh nadzornikov NLB, ki bi moralo biti podlaga za končno oceno na nadzornem svetu NLB in bi bilo potem predloženo Banki Slovenije, je Praprotnika služba vključila celo navedbe iz tujih medijev, za katere je nato na podlagi lastnih podatkov sam Praprotnik ugotovil, da so neresnične. Pomembno mesto v gradivu, ki ga je pripravila ta služba, so dobile navedbe iz različnih anonimnih prijav. Ena od prijav je slonela na 16 let stari kaseti, ki naj bi bila kronski dokaz o podkupljivosti Gedriha. V času postopka ocenjevanja Gedrihove primernosti za nadzornika NLB se je v Praprotnikovi službi zglasil prijavitelj, ki je zaradi svoje varnosti želel zaščito identitete. »Povedal je, da je bil ok. leta 2000 priča izjavi direktorja poslovnega komitenta NLB, d. d., ko je ob njegovem obisku izrazil veliko nezadovoljstvo z banko in izjavil, da je Janko Gedrih (takrat direktor Podružnice Kranj ) v zvezi z najemom kredita od njega zahteval podkupnino, ter ima to izjavo tudi posneto. Celotna izjava prijavitelja (vključno z imenom) je zaradi zaščite identitete prijavitelja v skladu s Pravilnikom za izvajanje postopkov preiskovanja sumov škodljivih ravnanj in zaščiti prijavitelja hranjena v CSPKI v ognjevarni omari.« Gre za citat iz gradiva, ki ga je zbrala Praprotnikova služba. Ko je Gedrih za to prijavo izvedel in protestiral, da ne drži, mu je bilo s strani Praprotnikove službe rečeno, da bo ta del iz gradiva umaknjen, a v končnem gradivu se je ta prijava znova pojavila. Nikogar ni zanimalo, ali je očitek o podkupovanju resničen ali ne. Gedrih pa je bil diskreditiran.

Če se banki dopusti, da kar sama izreka vrednostne sodbe o svojih bodočih članih nadzornega sveta, se s tem izniči ves smisel nadzorništva. To je tako, kot če bi lisici v varstvo zaupali kokoši.

Kot enega od Gedrihovih grehov je omenjena služba izpostavila celo napačno navedbo datuma, do kdaj je delal v banki v Prištini. Nedolžna tipkarska napaka se je Praprotnikovi službi zdela tako hud prekršek, da ga ni bilo mogoče spregledati. Ko je Praprotnikova služba pripravila prvo gradivo o novih nadzornikih, ga ti sploh niso smeli videti, kaj šele prebrati. Šele po protestu Janka Gedriha jim je bilo dovoljeno, da so gradivo na hitro pregledali.

V oceno primernosti trojice nadzornikov se je predčasno vpletla tudi Banka Slovenije. Gradivo o primernosti bi morala Banka Slovenije po uradni poti prejeti od NLB. Šele ko bi ga prejela, bi se po zakonu o bančništvu lahko vpletla v postopek ocenjevanja. Vendar se je Banka Slovenije vpletla že precej prej. Še več. Ugotovitve Centra za skladnost poslovanja v NLB je načrtno peljala v smer obremenilnih dokazov, ki bi bili podlaga za poznejšo, zelo verjetno negativno oceno o primernosti Gedriha, Ribnikarja in Macuha za nadzornike NLB. Pri tem naj bi glavno vlogo odigrala viceguvernerka Mejra Festić, ki je bila v času priprave gradiva v rednih stikih s Praprotnikovo službo. Tako je NLB 13. marca, torej mesec dni pred odstopom Gedriha, Ribnikarja in Macuha, prejela prošnjo Banke Slovenije, ki so jo zanimale informacije o Ribnikarju, in sicer je centralno banko zanimala Ribnikarjeva vloga pri odkupu 21,3 odstotka delnic frankfurtske banke LHB od družbe Maksima Holding, ki je v tistem obdobju spadala v krog Igorja Bavčarja. Dve leti pozneje je Maksima Holding te delnice prodala NLB, ki je s tem postala tričetrtinska lastnica frankfurtske LHB. Pogodbo o opciji in prodaji je parafiral Ribnikar, ki je bil takrat vodja pravne pisarne v NLB. Banka Slovenije je ta posel pod drobnogled vzela že leta 2007, vendar je bil po pritožbi NLB postopek leta 2010 zaradi zastaranja ustavljen. Zakaj se je Banki Slovenije zdelo potrebno, da na ta šest let zastaran primer opozori Praprotnikovo službo? Je bilo dopisovanje viceguvernerke Festićeve s Praprotnikom sredi procesa ocenjevanja v skladu z zakonom ali pa je viceguvernerka svoje pristojnosti prekoračila? Festićeva v Banki Slovenije vodi posebno inšpekcijsko službo, ta služba pa po zagotovilih Banke Slovenije »ni pristojna, ne sodeluje in ne daje navodil v postopkih ocenjevanja primernosti članov organov bank«.

Verjetno nihče od trojice zdaj že bivših nadzornikov NLB ni povsem brez greha, toda te je treba dokazati, ne pa obtoževati na podlagi anonimnih prijav, ki temeljijo na prastarih kasetah, na podlagi zastaranih primerov in na podlagi takšnih banalnosti, kot je tipkarska napaka pri navedbi datuma upokojitve. Dejstvo je, da imajo Gedrih, Ribnikar in Macuh veliko izkušenj s področja bančništva (več od kateregakoli drugega sedanjega člana nadzornega sveta NLB) in da so v svojih dolgoletnih karierah doslej vedno brez težav dobili licenco regulatorja tako za člane uprav kot za člane nadzornih svetov različnih bank.

Nekdanji vrhovni državni tožilec Anton Ribnikar je bil v NLB od leta 2001 do leta 2015. Kot vodja pravne pisarne v NLB ni bil v ničemer pristojen za kredite in jih v času, ko je bil še v Ljubljani, tudi ni podeljeval. Zadnjih pet let kariere je bil izvršni direktor NLB Montenegro, ta banka pa je lansko poslovno leto zaključila z dobičkom. Pomenljivo je, da je Ribnikar še lani od NLB dobil pozitivno oceno primernosti, na podlagi katere je lahko vodil banko v Črni gori. Eden ključnih Praprotnikovih očitkov Ribnikarju je bil, da je parafiral pogodbo med NLB in Faktor banko o nakupu delnic banke Celje. Ribnikar je kot vodja pravne pisarne v NLB res pripravil pogodbo, na podlagi katere je NLB parkirala delnice. Toda treba vedeti, da pravna služba pogodbe pripravlja v skladu s predpisi, kako posel izpelje poslovodstvo banke, pa je druga stvar. Dokler ni prišlo do podržavljenja Banke Celje, bi NLB te delnice lahko kadarkoli prodala, pa jih ni.

Famozna »klofuta iz Frankfurta«, o kateri so se razpisali mediji, je bila laž.

Janko Gedrih je bil od leta 2000 v tujini, kjer je uspešno vodil strateške članice NLB v Makedoniji, Črni gori in na Kosovu. V petih letih, ko je bil v upravi Tutunske banke v Skopju, je ta postala najboljša makedonska banka, Gedrih pa je od makedonskega bančnega regulatorja brez težav dobil licenco. Tutunska banka je najbolj dobičkonosna strateška članica NLB, lansko poslovno leto je končala s 13,1 milijona evrov čistega dobička. V začetku leta 2006 je Gedrih prevzel vodenje črnogorske NLB, za kar je prav tako brez težav prejel licenco regulatorja. Njegova zadnja služba v NLB je bila v Prištini, kjer je vodil postopek združevanja dveh bank, ki jih je kupila NLB. Delo v Prištini je bilo naporno, zato je izrazil željo po vrnitvi v Ljubljano. A ker NLB ni našla zamenjave, je ustregel njeni prošnji in še za šest mesecev podaljšal svoje delo v Prištini. O kreditih je nazadnje odločal, ko je bil še direktor podružnice NLB v Kranju. Pomenljivo je, da je bil Gedrih zadnja štiri leta predsednik nadzornega sveta Abanke – za kar je tudi dobil licenco regulatorja. Če bi bil tak kriminalec, kot so ga zdaj skušali prikazati, verjetno ne bi mogel voditi nadzornega sveta Abanke, niti ne bi šel skozi sito SDH. Kot nadzornik Abanke je užival spoštovanje kolegov, zato o prestopu v nadzorni svet NLB ni razmišljal in je ponudbo večkrat zavrnil. Na koncu je vendarle privolil, a samo zato, ker je čutil dolžnost do NLB, kjer je delal skoraj dvajset let.

Anton Macuh je bil v NLB od leta 1972 do konca leta 2006. Sredi 90. let je bil direktor Agencije za sanacijo bank, pozneje pa direktor hčerinskih družb NLB v New Yorku in Zürichu. S podeljevanjem tajkunskih kreditov v Sloveniji ni imel nič.

Toda vse to ni ustavilo pogroma.

Klofuta, ki je ni bilo

Zaplet je dosegel vrhunec sredi aprila, ko so Gedrih, Ribnikar in Macuh dobili informacijo, da jim komisija za nominacijo (gre za komisijo, ki jo sestavljajo člani nadzornega sveta NLB) ne bo dala pozitivnega mnenja. Naveličani vseh diskvalifikacij so hkrati odstopili iz nadzornega sveta NLB. V odstopni izjavi so zapisali, da so bili »interpretirani kot motnja, ki jo je treba na primeren način eliminirati«.

Komu so bili trije upokojeni bankirji v napoto in predvsem zakaj?

Po eni od razlag naj bi bili moteči, ker so opozarjali, da je hitenje s prodajo NLB škodljivo. Zagovarjali so stališče, da je od države treba zahtevati spremembo zavez, ki jih je ta sprejela v času vlade Alenke Bratušek. Po njihovem mnenju bi bilo prodajo NLB smiselno preložiti za leto ali dve oziroma do takrat, ko bi se razmere na trgu izboljšale in bi bilo za banko mogoče iztržiti več. Namreč, če je preložitev prodaje bank uspelo izposlovati Italiji in Španiji, ni razloga, da je ne bi uspelo izposlovati tudi Sloveniji. Gre samo za to, kako dobro se zna država pogajati z evropsko komisijo. Člani nadzornega sveta resda nimajo ne pristojnosti ne moči, da bi prodajo banke pospešili ali zavrli, kljub temu pa njihovo mnenje ni popolnoma zanemarljivo.

Mediji se v ozadje odstopa trojice niso poglabljali. Nasedli so špekulaciji, da je bil njihov odstop le odziv na »klofuto iz Frankfurta«, namreč da se je Evropska centralna banka že odločila, da niso primerni za nadzornike NLB. Toda treba je vedeti, da Evropska centralna banka takšne odločitve običajno ne sprejme prej kot v pol leta, to pa pomeni, da bi jo v najboljšem primeru sprejela šele konec junija. Poleg tega je treba vedeti, da birokrati ECB obravnavajo na stotine kandidatur za nadzorniške funkcije v evropskih bankah, zato se v podrobnosti ne poglabljajo. Pregledajo formalne papirje, nato pa se odločijo na podlagi mnenja, ki ga dobijo od regulatorja države, v kateri je banka. Famozna »klofuta iz Frankfurta«, o kateri so se razpisali mediji, je bila laž. Z lažmi pa je tako: če jih dovolj dolgo ponavljaš, jih javnost prej ali slej sprejme kot resnico.

So bili trije upokojeni bankirji v nazornem svetu NLB moteči zato, ker so opozarjali, da je hitenje s prodajo NLB škodljivo?

Mediji so naivno ‘kupili’ tudi razlago Banke Slovenije, da SDH kandidacijskega postopka za imenovanje treh nadzornikov ni izvedla skladno z zakonodajo. »Res je, lastnik odloča, kdo bo nadzornik v posamezni banki. Ampak pravila so za vse enaka. Zakon o bančništvu pač določa, da je treba presojo nadzornikov opraviti tudi preliminarno v sami poslovni banki. Vse druge banke v državi se tega držijo, le v primeru NLB ni bilo tako,« je guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec marca razlagal v intervjuju za Dnevnik. SDH naj bi ravnal v nasprotju s predpisi, ker je trojico nadzornikov imenoval, ne da bi ti predhodno prestali test ustreznosti, ki bi ga opravili organi NLB.

Val javnega ogorčenja se je usul na prvega moža SDH Marka Jazbeca. Nekateri opozicijski poslanci, na primer nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek, so zahtevali njegovo glavo. Stališče Banke Slovenije je bilo, da bi morala presojo primernosti kandidatov za nadzornike banke predhodno opraviti sama poslovna banka, ker da tako določa v zakonu o bančništvu, poleg tega pa naj bi to narekovale smernice evropskega bančnega regulatorja. Ta razlaga Banke Slovenije bi bila pravilna, če bi bil zakon o bančništvu edini zakon, ki določa pravila igre. Vendar ni edini. Obstaja tudi lex specialis, zakon o ukrepih Republike Slovenije za stabilnost bank – ta pa je bil konec lanskega leta na predlog ministrstva za finance spremenjen tako, da je bila pristojnost ocenjevanja primernosti kandidatov za nadzornike bank, ki so v stoodstotni lasti države, prenesena na SDH. Ali povedano enostavneje: država se je odločila, da bo po novem sama presojala, kdo se ji zdi primeren za nadziranje njene lastnine. Guverner Jazbec pa to odločitev države ignorira in vztraja, da so organi same poslovne banke tisti, ki naj bi presojali, ali se jim zdi kandidat za nadzornika primeren. Logika, ki ji sledi guverner, je absurdna. Če se banki dopusti, da sama (oziroma neka strokovna služba banke – v primeru NLB Center za skladnost poslovanja in krepitev integritete) izreka vrednostne sodbe o svojih bodočih članih nadzornega sveta, se s tem izniči ves smisel nadzorništva. Naj bomo še bolj jasni: državni holding v postopku imenovanja nadzornikov NLB ni naredil nikakršne napake. Deloval je v interesu države kot lastnice banke – kar se od upravitelja državnega premoženja tudi pričakuje. Vse ostalo je dim, ki ga je spuščala Banka Slovenije, da bi prikrila bistvo.