Invalidski minimum

Koncert skupine Laibach 9. maja v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je bil velik dogodek. Temu ustrezen je bil tudi naval na vstopnice. Alenka Kreč Bricelj se je zato po vstopnico namenoma odpravila že tri tedne pred koncertom. Toda pri blagajni Cankarjevega doma so ji povedali, da so vstopnice, rezervirane za osebe v invalidskih vozičkih, pošle. Nato je prosila, naj ji prodajo navadno vstopnico in njen invalidski voziček parkirajo v kot dvorane, a so tudi to možnost zavrnili. Ostala je pred vrati, z njo vred pa mož Mitja, ki se je iz protesta zaradi neenakopravne obravnave invalidov odpovedal koncertu, čeprav je že imel kupljeno vstopnico za 45 evrov.

Gallusova dvorana je največja dvorana Cankarjevega doma, ima 1545 sedišč, kljub temu pa so osebam v invalidskih vozičkih v tej dvorani na voljo samo štiri mesta.

Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov določa, da morata biti v dvorani, ki ima od 301 do 1000 sedežev, obiskovalcem v invalidskih vozičkih zagotovljena dva odstotka prostorov od skupnega števila sedežev. Za Gallusovo dvorano to pomeni, da bi morali obiskovalcem v invalidskih vozičkih v njej zagotoviti 30 prostorov. Pri čemer je 30 minimum.

Zakaj se v Cankarjevem domu pravilnika ne držijo? »Zaradi arhitekturnih okoliščin oz. ovir,« pojasnjujejo. Če bi dovolili, da bi v dvorano šli več kot štirje vozički, bi »v danih arhitekturnih razmerah lahko ogrozili varnost oseb v invalidskih vozičkih in drugih obiskovalcev«. Ker je Cankarjev dom pod spomeniškim varstvom, teh arhitekturnih ovir ne morejo spremeniti in zato ne morejo v celoti upoštevati zahtev pravilnika.

Kako se torej lahko izpeljejo prilagoditve, če je prostor ujet med nasprotujoča si zakonska določila? Zavod za varstvo kulturne dediščine dovoli veliko bolj invazivne posege v zaščiteno arhitekturo, na primer gradnjo dvigal v gradovih. »Tudi če je premostitev arhitekturnih ovir zelo zahtevna, to za osrednjo kulturno institucijo ne bi smel biti izgovor za zniževanje standardov, ki se tičejo enakosti ne glede na osebne okoliščine. Enakost nam zagotavlja ustava, o njej govori tudi zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja,« pravi Alenka Kreč Bricelj. »Cankarjev dom je naš skupni, javni prostor kulture. Ni prazna lupina, ki je sama sebi namen. Je posoda za kar se da raznolike vsebine in tudi raznolike obiskovalce. Od osrednje kulturne institucije ne pričakujem nič manj kot spoštovanje najvišjih etičnih in kulturnih standardov, tudi enake dostopnosti za vse. To pomeni, da lahko vsi samostojno, dostojanstveno in pod enakimi pogoji dostopamo do vseh javnih prostorov in dobrin.«

S koncertom skupine Laibach je dobil Cankarjev dom z javno kritiko nalogo, ki se je bo moral nemudoma lotiti. Škoda, da na invalide v njem niso pomislili leta 2011, ko so po dolgih letih prenovili dobršen del notranjosti, tudi s korenitimi posegi v zaščiteno avtorsko delo arhitekta Edvarda Ravnikarja.