Digitalni populizem

Te dni je Slovenijo obiskal dr. Manfred Spitzer, avtor knjige Digitalna demenca. Gre za nekaj let staro uspešnico, slovenski prevod je izšel pri Mohorjevi založbi, medijski pokrovitelj predavanja v Cankarjevem domu pa je bila Založba Družina. Profesorjeva teza je preprosta, pretirana raba informacijskih tehnologij, računalnikov, tablic, mobilnih telefonov lahko okvari otroške možgane, nepovratno, usodno, digitalni mediji škodujejo umu, povzročajo odtujenost, govorne težave, stres, depresijo. Gre za moralno paniko, Spitzer resda obravnava mladoletne paciente, ki so odvisni od računalniških tehnologij, a to ne pomeni, da odvisnost povzroča tehnologija. Različne raziskave dokazujejo, da je odvisnost od interneta ali iger najpogosteje posledica drugih neskladji ali motenj, recimo duševnih, socialnih težav, ne tehnologije same.

Podobne teze, kot jih predstavlja Manfred Spitzer, v Veliki Britaniji zagovarja nevrologinja Susan Greenfield. Po njenem naj bi novi mediji in igre povzročali avtizmu podobne pojave ali celo sam avtizem. Zaradi teh tez je skupina uglednih psihologov (Vaughan Bell, Dorothy Bishop in Andrew Przybylski) v British Medical Journalu objavila članek, v katerem je Greenfieldovo pozvala, naj predstavi znanstvene dokaze za trditev. Psihologi so zapisali, da nevroznanstvene raziskave niso prinesle nobenih neposrednih dokazov, da »uporaba interneta škoduje možganom adolescentov«. Dodali so, da za teze o avtizmu ni »znanstvenih dokazov« in da so neverjetne, »saj se avtizem lahko diagnosticira že v predšolskem obdobju«. Ni res, da igranje računalniških iger povzroča zmanjšanje pozornosti in agresijo, izsledki raziskav so bolj večplastni, v nekaterih primerih lahko igranje iger celo malenkostno poveča kognitivne sposobnosti. Tudi strah pred pozabljanjem, pred tem, da si otroci, ljudje ne zapomnijo več toliko podatkov kot nekoč, saj se uporabljajo iskalniki, naj bi bil odveč. Ljudje že od nekdaj v različnih situacijah, v skupinah ali v družini, uporabljamo transaktivni spomin, ne poznamo točnega podatka, vemo pa, kje in kako ga lahko poiščemo. Zapisano ne pomeni, da je pretirana uporaba informacijske tehnologije neškodljiva, tudi internet ima svojo temno stran, a neznanstveni zaključki in nekritično povzemanje takšnih sklepov v medijih ter hkratno zanikanje kognitivnih in družbenih koristi sodobnih tehnologij niso v prid nikomur.

Podobno razmišlja slovenska razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek, ki pravi, da če bi bile teze o nevarnih računalnikih resnične, »bi televizija že pred leti uničila vse sinapse naše generacije. Že pred časom smo v nekih raziskavah ugotovili, da osnovne računalniške igre, narejene na ravni logike in reševanja miselnih problemov, otrokom pomagajo.« Po njenem je pravi odgovor »in–in«, torej oboje, novi in stari svet, ne samo prvi ali drugi. »Problem ni tehnologija, večji problem je informacijska osveščenost staršev.« Tudi nevrolog dr. Blaž Koritnik svari pred paniko. »Nove tehnologije brez dvoma spreminjajo svet in človeka. Deloma zmanjšujejo pestrost, ki jo potrebujejo možgani za kakovosten razvoj in mora na primer vključevati tudi dovolj gibanja in stikov z „živimi“ vrstniki … Po drugi strani pa digitalne tehnologije prinašajo precej dobrega. Poskrbeti moramo, da bo raba novih tehnologij uravnotežena s tistimi starejšimi, na katere so navajeni človeški možgani (pogovor, medčloveški stiki, gibanje), pa bo vse v redu.«