Kuhar brez podpore

Restavracija Julijana
(Grand hotel Toplice)
Cesta svobode 12, Bled
tel.: 04 579 1000
Iz Julijane lahko gladino Blejskega jezera opazujete vsak dan od 18. do 23. ure.

Ambient:
v bližnji polpreteklosti zataknjena atmosfera, ki jo rešuje izključno pogled na Blejsko jezero in grad

Napitki:
kratka, a korektna vinska karta, ki pa je brez zapisanih letnikov in pregleda nad zalogami; 45 € za Mlečnikov chardonnay 2005 se sicer ne zdi veliko

Dostopnost:
parkirajte pri hotelu, nato pa se po dolgih hodnikih mimo vitrine s slikami slavne klientele spustite navzdol, gibalno ovirani seveda z dvigalom

Fino:
terina gosjih jeter
brancin na zeliščni rižoti

Ne tako fino:
strežba in splošni vtis
konfuznost na mesnih krožnikih

Hladne predjedi cenijo na 15, tople na 20, glavne na 27, sladice pa na 10 evrov. Suma sumarum ste po štirih hodih olajšani za okrog 70 evrov.

»Pa nobel se napravita!« je dvojec elitne enote za posredovanje pred načrtovano potjo na Bled še zadnjič opomnil poveljujoči častnik. Ne zgodi se namreč ravno vsak dan, da bi pod drobnogled jemali a la carte restavracijo v hotelu s petimi zvezdicami na najelitnejši lokaciji slovenske turistične ponudbe – le nekaj metrov od obale Blejskega jezera, s pogledom na grad in na otok –, kjer imajo v vitrini ponosno razstavljene fotke Titeja, Donalda in Melanije, Andie MacDowell, Vaclava Havla in številnih drugih slavnih person, ki so jim tu kdaj stregli.

No, od noblese so zdaj ostale le zvezdice, nepremičnina in osebje, ki oboje jemlje zdravo za gotovo. To je namreč tak hotel s petimi zvezdicami, kjer so receptorji tako zaposleni s hipnotiziranjem monitorja, da nimajo časa niti pozdraviti gosta. In to je tak hotel s petimi zvezdicami, da potem, ko ti v labirintu oh-so-eighties hodnikov in stopnišč le uspe najti njihovo najprestižnejšo restavracijo, dobrih pet minut postopaš po praznem prostoru, ki je sicer videti kot restavracija, a ni v njem ne ljudi ne natakarja, še ambientalne muzike ne. Ko se natakar vendarle od nekod pojavi, te sicer momljaje pozdravi, a potem niti ne vpraša, ali bi kam odložil vrhnji kos obleke – verjetno se mu mudi, da predte postavi zmečkan list papirja z na eni strani v angleščini, na drugi pa v slovenščini (oboje z obvezno kvoto pravopisno-tipkarskih napak) zapisano ponudbo – kot da nismo v srednjeevropskem hotelu s petimi zvezdicami leta 2016, ampak v od boga pozabljenem obratu javne prehrane leta 1981. Nezainteresiranost se potem kar nadaljuje: najprej traja, da prinesejo napačno vino (namesto slovenskega belega špansko rdeče), nato traja in traja, da ugotovijo, da prvotno naročenega vina nimajo, nato traja in traja in traja, da prinesejo drugo izbrano vino. In vsi si oddahnemo, ker je pravo. In celo zelo dobro – Mlečnikov 11 let stari chardonnay je še v formi. Težava je samo v tem, da smo medtem pojedli že dve od štirih jedi.

Te so sicer daleč najboljša stran Julijane in tako rekoč edina stvar, ki se vsaj približa ravni, kakršno človek pričakuje od petih zvezdic – domiselne, razkošne, bogate, dobro pripravljene. Sicer se pozna, da je kuhar mlad, da ga razganja od idej in da bi mu še kako koristila kakšna mentorska roka, ki bi to ustvarjalno energijo fokusirala in usmerjala – zamisel, da na glavnih krožnikih kombinira dve vrsti mesa – na enem račje prsi in jagnječji hrbet, na drugem pa goveji file in svinjski hrbet –, se zdi blago rečeno nenavadna. Želeli bi si več jasno začrtanih krožnikov – kot so bili krasno zapečeni file brancina na zeliščni kremasti rižoti, ki so jo osveževale drobne kockice jabolka, kumare in kolerabe; račja jetra na ješprenju ali uvodna, v rezine prekajenega jezika ovita terina gosjih jeter z domačo paradižnikovo marmelado.

Ampak, žal, je blejska Julijana očiten primerek dejstva, da je hrana samo eden od elementov dobre restavracije. Za 100 gostovih evrov se je pač treba precej bolj potruditi – lokacija in zagnan mlad kuhar nista dovolj.