Vohuni in morje

Knjiga zgodovinarke Nadje Terčon o razvoju slovenskega pomorstva je zgodba o nenavadni zgodovini. Čeprav je slovensko morje z 18 metri globine v povprečju plitvo, obalna črta pa je dolga vsega 46 kilometrov, je Slovenija danes tudi gospodarsko pomorska država v pravem pomenu besede. Dvanajst specializiranih terminalov pristanišča Luke Koper, nastalega leta 1957, na leto sprejme 18 milijonov ton pretovora, ki ga po cesti in po železnici prepeljejo v države Srednje in Vzhodne Evrope. Splošna plovba, slovenska družba za mednarodni ladijski transport, ki je bila ustanovljena leta 1954, zdaj je v nemški lasti, danes upravlja več kot deset ladij in na spletni strani družbe je mogoče spremljati, po katerih svetovnih morjih plujejo »naše ladje« Lipica, Postojna, Tamar in druge.

Slovenija si je z obema družbama in z drugimi pomorskimi dejavnostmi odprla okno v svet. Toda če ne bi bilo zanesenjakov, ki so po drugi svetovni vojni sanjali o Sloveniji kot pomorski državi, pogumno izkoristili takratne specifične družbenopolitične okoliščine in se uprli zveznim oblastem v Beogradu, ki niso podpirale razvoja slovenskega pomorstva, bi slovenska obalna mesta (p)ostala zaledje starejših in v mednarodnem prostoru že uveljavljenih pristanišč – Trsta in Reke. Zdaj pa je njun resen konkurent. Prvi direktor Splošne plovbe Piran Boris Šnuderl je, ko se je spominjal ustanavljanja podjetja, dejal, da je bil njihov cilj usmeriti slovenske ladje na plovbo v oceane in se upreti pritiskom Hrvatov, ki so hoteli, »da ob slovenskem morju ostanejo le trabakole«.

Splošno plovbo je dejansko ustanovila Udba. Zakaj? Vse skupaj se je začelo zaradi tihotapljenja cigaret, ki so ga morali legalizirati.

O tem, kaj se je pravzaprav dogajalo v desetletju po drugi svetovni vojni, ko je nastajalo slovensko pomorstvo v državnem smislu, doslej še ni bilo veliko raziskav. Zato je toliko bolj zanimiva študija zgodovinarke Nadje Terčon Usidrali smo se na morje – vzpostavitev slovenskega pomorstva 1945–1958. V njej je temeljito raziskala, kaj se je dogajalo od jeseni 1944, ko je bil ustanovljen partizanski Mornariški odred Koper, do decembra 1958, ko je v novozgrajenem pristanišču v Kopru pristala prva slovenska prekooceanska ladja Gorica, ki je bila v lasti slovenskega ladjarja – Splošne plovbe iz Pirana. S tem se je po njenem končal proces oblikovanja slovenskega pomorstva kot gospodarske veje, saj je slovensko gospodarstvo namesto jugoslovanskih pristanišč začelo uporabljati storitve koprskega. Profesor zgodovine Jože Pirjevec celo meni, da je ustanovitev Luke Koper »pomenil začetek slovenskega osamosvajanja, saj so bili postavljeni temelji slovenskega gospodarskega prometa«. Ključni dogodek za konstituiranje slovenskega pomorstva pa je bil po Terčonovi ustanovitev pomorske šole leta 1947 v Semedeli pri Kopru. Po vojni je slovensko pomorstvo nastalo tako rekoč iz nič, čeprav so bili ta košček obale in njena mesta vpeti v trgovske morske poti že v prejšnjih stoletjih. Toda slovensko pomorstvo je bilo mogoče vzpostaviti šele po Londonskem sporazumu leta 1954, ki je določil mejo med Italijo in Jugoslavijo. Takrat je postalo jasno, da je Trst za Slovenijo izgubljen, republika pa se mora osredotočiti na razvoj Kopra kot pomorskega središča Slovenije. Slovenska pomorska identiteta je bila šibka tudi zato, ker so v prejšnjih stoletjih pomorstvo na tem območju v glavnem upravljali Italijani. Po njihovem odhodu so ta prostor naselili Slovenci iz kontinentalne Slovenije, ki niso imeli oblikovanega genetskega odnosa do morja. Terčonova navaja predsednika Milana Kučana, ki je poudarjal, da »ostaja in obstaja občutek – spoznanje – bolečina, da je odnos Primorcev do morja še kar naprej nekako drugačen kot pri kontinentalnih Slovencih, in kot narod imamo še vedno težavo pri razumevanju obale in morja«. Prav zato je (bilo) po njegovem treba vzpostaviti močno gospodarsko območje ter oblikovati Obalo kot trdno intelektualno, kulturno, upravno in politično središče.

Terčonova v knjigi podrobno opisuje razvoj slovenskega pomorstva od zadnje faze NOB-ja, ko se je oblikoval Mornariški odred Koper, ki je bil vključen v IX. korpus slovenske partizanske vojske. Predstavila je tudi razvoj slovenskega pomorstva v luči diplomatskih pogajanj v sklopu reševanja tržaškega vprašanja. Zanimal jo je proces naseljevanja »kontinentalnih« Slovencev na obalo, ki so jo zapustili Italijani, pa tudi kakšno vlogo so pri gospodarskem odločanju o Luki imele slovenske oblasti v primerjavi z zveznimi in kakšna je bila vloga posameznikov, ki jim je kljub nasprotovanjem jugoslovanske politične oblasti uspelo združiti pomorske strokovnjake v razvoju slovenskega pomorstva. Še posebej pa jo je intrigirala teza Draga Žerjala, nekdanjega pomorščaka in podžupana občine Koper, ki ji je v neformalnem pogovoru, ko sta obravnavala aktualne dogodke glede lastništva Splošne plovbe, dejal: »SPP je dejansko ustanovila Udba. Sirob (ena izmed ladij, op. a.) je tihotapil cigarete pod kostariško zastavo. Da bi to legalizirali, se je dejansko porodila misel o ustanovitvi slovenske mornarice.« Terčonova dokazuje, da je v teh procesih odigral pomembno vlogo Niko Kavčič, tedanji direktor ekonomskega sektorja slovenske SDV. Prav on je prepričal tedanjega predsednika slovenskega Izvršnega sveta Borisa Kraigherja, da je treba zgraditi slovensko pomorstvo.

Terčonova v svoji študiji spretno prepleta družbenopolitične razmere, ki so botrovale razvoju slovenskega pomorstva, z empiričnimi opisi življenja in dela prebivalstva ob morju in vlogo vodilnih posameznikov v teh procesih, ki jim je uspelo porajajoče se slovensko pomorstvo povezati tudi z zaledjem.

Brez Luke bi bila Slovenija zagotovo drugačna država. Lahko se strinjamo z Jožetom Pirjevcem, ki je večkrat poudaril, da je bila »izgradnja Luke Koper državotvorno dejanje«. Pomen teh besed se je pokazal zlasti v času razpadanja nekdanje skupne države. »Brez Luke bi Slovenija ostala podrejena hrvaškemu diktiranju in nemogoče bi bilo iti po samostojni poti«, tako pa je, kljub majhnemu akvatoriju slovenskega morja, postala »odprto okno«, skozi katero je »lahko osamosvojena in mlada država lahko upala, da ekonomske osamitve ne bo doživela. In je ni,« še piše Terčonova.