Novinarji skupaj proti brezdomstvu

Ameriški novinarji v San Franciscu so se odločili, da skupaj natopijo proti - brezdomstvu. In to kljub temu, da ta njihova odločitev nekoliko diši po "aktivizmu", to pa je za ameriške standarde "objektivnega poročanja" že stoletja skoraj povsem prepovedano ozemlje. 

Vse skupaj se je začelo nekoliko po naključju. Audrey Cooper, odgovorna urednica časnika The San Francisco Chronicle, ki je pogosto objavlja zgodbe o usodah brezdomcev v San Franciscu, se je ob potiskanju svojega vozička, v katerem je imela šestmesečnega otroka med hojo, po pločniku v San Franciska zaletela v provizoričen šotor. V njem j katerem je spolno občeval brezdomski par, medtem ko ju je varoval njun pitbul.

Gospa Cooper je takoj in z zelo sočnimi besedami izrazila svoje negodovanje nad tem, kar je videla v tem, sicer celo "poslovnem" delu San Francisca. Ko pa je pozneje še enkrat razmislila o tem, kar je videla, se je globoko zamislila nad nemogočimi razmerami, v katerih živijo brezdomci. "Verjetno ne bi smela pričeti kričati na njih," je samokritično priznala. Tudi to je vplivalo na pobudo, da se mediji na področju San Francisca v prihodnje bolj zavzeto lotijo prav tega problema. Ljudje, ki ležijo in spijo na pločnikih, duševno prizadeti, ki halucinirajo ali se na ulici "borijo" z nasprotniki in nadlegujejo pešce, cele družine, ki prenočujejo kar na prostem - to je v zadnjem času vse bolj običajen prizor v San Franciscu.

Prav zato bodo mediji na območju San Francisca naslednji mesec "dali na stran" medsebojno tekmovanje in rivalstvo na trgu ter bodo en dan vsi skupaj ter koordinirano "pokrivali" ter objavili čim več zgodb o problemu brezdomcev v mestu. San Francisco Chronicle bo ob tem poskusil predstaviti tudi morebitne rešitve za ta problem več tisoč ljudi. Po ocenah mestnih oblasti naj bi bilo brezdomcev na ulicah najmanj 6.000. Predstavniki televizijskih in radijskih postaj, časnika The San Francisco Chronicles in San Francisco Examiner, Mother Jones ter številni spletni portali so se prav tako pridružili akciji in se dogovorili za skupno razkrivanje zgodb 29. junija letos. O tem problemu bo obširno poročala tudi javna televizijska postaja KQED.

"Vsi smo frustrirani. Dovolj nam je. Imamo občutek, da ni dovolj naporov ali odgovornosti glede tega problema. Želimo prisiliti četrto vejo oblasti, da se posveti temu problemu," pojasnjuje Jon Steinberg, odgovorni urednik magazina San Francisco, ki prav tako sodeluje v akciji. "Ne boste se mogli vpisati na Facebook, prižgati radio, gledati televizijo, brati časnik, se priključiti na Twitter, ne da ne bi videli zgodbe in reportaže o vzrokih in rešitvah tega problema," pojasnjuje Audrey Cooper, ki upa, da bo rezultat vseh teh medijskih naporov takšen, da bodo politiki na koncu vendarle poiskali rešitve za problem brezdomcev. Morda tudi z izgradnjo novega centra za njihovo nastanitev.

Pobuda je zelo zanimiva tudi zato, ker se je v nekaterih mestih v ZDA v zadnjih letih razpasla precej drugačna praksa, kjer brezdomce zaradi položaja, v katerem so se znašli - celo kaznujejo. Huffingtnon Post je tako na primer leta 2014 poročal, da je bil na Floridi par oglobljen s 700 dolarji kazni ob grožnji z zaporno kaznijo, ker je s toplimi obroki hrane pomagal hraniti lačne brezdomce. Debbie in Chico Jimenez sta se uspela upokojiti, vendar se za razliko od številnih svojih upokojenih kolegov nista odločila za lenarjenje, pač pa sta po svojih močeh želela pomagati brezdomcem. Svoj denar in sredstva sta vlagala v hrano in druge potrebščine, ki so jih potrebovali brezdomci na Floridi. Uredila sta si majhno delilnico hrane, v kateri sta vsak dan s hot dogi, piščančjimi zrezki, solato s testeninami in drugo enostavno hrano prehranila okoli sto brezposelnih ljudi, ki so tudi brez doma. Kljub temu pa je bil par skupaj s štirimi prostovoljci, ki so jima pomagali - aretiran. Policisti so oba – ter tudi njune pomočnike - kaznovali vsakega z 373 dolarji kazni in jim zagrozili, da bodo vsi skupaj s končali v ječi, če bodo še poskusili nadaljevati s svojim programom. Za plačilo kazni so dobili rok 10 dni, če ne bi plačali pa jih čaka sojenje in celo zapor.

Zgodba o sodelovanju iz San Franciska pa kaže, da se zavest o humanem ravnanju z brezdomci prebija tudi v ZDA. Enako velja za tabu sodelovanja med konkurenčnimi mediji. Sicer pa je sodelovanje med številnimi konkurenčnimi mediji zaradi težkega položaja na medijskem trgu v zadnjih letih tudi drugače že vse bolj običajna praksa celo v ZDA. Letošnjo Pulitzerjevo nagrado za raziskovalno novinarstvo sta na primer skupaj prejeli novinarski ekipi The Tampa Bay Timesa in Sarasota Herald-Tribuna iz Floride. Kljub temu pa je zaradi velikega števila medijev, ki sodelujejo v projektu razkrivanja zgodb brezdomcev in tudi zaradi namena, da mediji predstavijo možne rešitve skupno medijsko razkrivanje problema brezdomcev iz San Francisca zelo poseben projekt.

V ZDA je tudi dolgo časa veljalo - in še velja - pravilo, da morajo novinarji zgolj poročati o dejstvih, ne pa ponujati rešitve ali se opredeljevati, predvsem zato, ker bi novinarji, ki bi zastopali določene poglede, lahko tudi poročali pristransko. Novinarstvo se v tem pogledu razlikuje od aktivizma. Toda kljub temu se te, doslej pogosto nepremostljive meje v zadnjem času prestopajo. Ko je "padla" ideja o skupnem poročanju o problemu brezdomstva je bilo, kot poudarja Holly Kernan, "najbolj šokantno to, da ni bilo nobenega nasprotovanja. Še več, razprava je šla v smeri, 'dajmo narediti še kaj več'."

Pobudo medijev je podprl tudi Courtney Martin, ustanovitelj organizacije "Solutions Journalism Network", nepridobitniške organizacije, ki si prizadeva za novinarstvo ki poroča predvsem o rešitvah za družbene probleme. "Ta pobuda je glasba za naša ušesa. V medijih imamo še zmeraj ta predsodek, češ da je edino delo novinarjev njihova vloga psa čuvaja v družbi. Vendar delo novinarja ni, da izbere zmagovalca. Vaše delo je, da raziščete rešitve. Ljudje bi radi brali o popravljanju pokvarjenih sistemov," poudarja Courtney Martin.

Zanimivo je, da so tradicionalno zelo konkurenčno zastavljeni ameriški mediji v tem projektu vendarle našli skupni imenovalec, kar je vsekakor fenomen, ki mu v slovenskem prostoru ni para.