Kampanja o brexitu je polna laži, polresnic in spodkopavanja zaupanja

Britanci bodo čez mesec dni na referendumu odločali, ali naj njihova država ostane v EU ali naj iz nje izstopi. Notranjepolitična razprava o tem, je po poročanju die Zeita zlobna. Država, ki ima za predvolilne kampanje določeno ostro omejitev šest tednov, že nekaj mesecev doživlja vedno bolj strupene spore.

Imke Henkel navaja za to dva razloga. Na nasprotnih frontah niso le tisti, ki se zavzemajo za obstanek Velike Britanije v EU, in zagovorniki njenega izstopa oziroma brexita, ampak tudi nasprotniki in zagovorniki v vladajoči konservativni stranki premierja Davida Camerona. »To je vojna za življenje in smrt,« pravi dolgoletni dopisnik dnevnika Financial Times Quentin Peel. Sprašuje se, kako bo konservativcem po referendumu po sedanjih bojih do krvi uspelo zakrpati globoke razpoke v stranki. Podobno ugotavlja tudi znana komentatorka Mary Dejevsky.

Iain Duncan Smith, ki je v Cameronovi vladi postal minister za delo in pokojnine, je pred kratkim odstopil zaradi spora s finančnim ministrom Georgom Osbornom zaradi proračuna, je po njenem mnenju za vlado prav nevaren. Duncan Smith strastno zagovarja brexit. Mogoče je tudi, da je odstopil zaradi tega, da lahko brez ovir zagovarja brexit.

Svoje informacije iz časov ministrovanja med drugim uporablja tudi zato, da premierja Camerona predstavlja kot marioneto nemške kanclerke Angele Merkel. Novembra lani naj bi se Cameron na prigovarjanje Merklove v zadnjem trenutku odločil, da v svojem govoru ni zahteval, naj EU omeji število priseljencev, ki jih je pripravljena sprejeti. Tabloid Sun ga je zato naslednji dan na naslovnici predstavil kot nemočno lutko na vrvicah Merklove. »Na eni strani je zanimivo, na drugi strani pa šokantno, kako zelo osebna je postala ta kampanja. Prej se je to dogajalo le v časopisih. Zdaj se strankarski prijatelji napadajo neposredno,« ugotavlja Mary Dejevsky.

V razpravah o obstanku ali izstopu udeleženci tudi zelo lahkotno uporabljajo podatke. Anand Menon, profesor za evropsko in zunanjo politiko na King‘s Collegeju v Londonu, opaža, da se v tej kampanji v primerjavi z drugimi kampanjami dejstva prikraja do neprepoznavnosti. To je mogoče tudi zato, ker državljani EU razumejo težje kot politično dogajanje v lastni državi. Britanci poleg tega manj kot državljani drugih članic EU vedo, kako deluje EU.

Neznanje pa odpira pot lažem. Menon kot tipičen primer laži navaja podatek, da Velika Britanija Bruslju na mesec plača 350 milijonov funtov. »To je čista neresnica. Niti bruto znesek ni tak. Zaradi britanskega rabata je znesek nakazila Bruslju bistveno manjši, največ 250 milijonov funtov,« pojasnjuje. Znesek 350 milijonov funtov je na veliko napisan na avtobusu, s katerim se po državi vozi in volivce poziva, naj podprejo brexit, nekdanji župan Londona Boris Johnson.

Ob lažeh zagovorniki brexita uporabljajo še polresnice. Chris Grayling, vodja frakcije konservativcev v spodnjem domu britanskega parlamenta in eden vodilnih predstavnikov kampanje za izstop, volivce prepričuje, da je Velika Britanija v Bruslju vedno preglasovana. Poražena je vedno, ko glasuje z »ne«. Dejansko je Velika Britanija od leta 1999 samo v dveh odstotkih primerov v svetu EU vložila ugovor, z 98 odstotki odločitev je soglašala. Trditev o preglasovanju je poleg tega skregana z realnostjo v Bruslju, saj se predstavniki držav članic o odločitvah, ki jih sprejemajo ministri in voditelji držav članic, prej pogajajo. To pomeni, da poiščejo kompromis, ki ga ministri in voditelji dobijo na mizo. Vsaka država, ne samo Velika Britanija, ki ta kompromis zavrne, je preglasovana in to vnaprej tudi ve. To nasprotovanje služi domači javnosti kot sporočilo »mi smo bili proti«.

Tudi podporniki obstanka Velike Britanije v EU se zatekajo k populizmu in njihovih trditev nihče več ne preverja. V uradni brošuri, za katero je vlada odštela devet milijonov funtov, je mastno natisnjena številka, da je od izvoza v EU odvisnih tri milijone delovnih mest v Veliki Britaniji. To ni povsem napačno, ne drži pa, da bi v primeru izstopa države iz EU tri milijone državljanov izgubilo službo. Finančni minister George Osborne kot vodja kampanje zagovornikov obstanka v EU razlaga, da bi brexit vsako britansko gospodinjstvo stal 4300 funtov. To je špekulacija, ki je lahko resnična, a Osborne namenoma uporablja znesek na gospodinjstvo, ker je večji in bolj strašljiv kot znesek na prebivalca.

Politika, ki ne temelji na resnici, ni šala, saj spodkopava tisto, na čemer temelji vsaka demokracija, in to je zaupanje, opozarja Jonathan Freedland, komentator dnevnika Guardian. Referendum o izstopu Velike Britanije iz EU lahko ima še druge posledice kot tiste, ki so povezane z vprašanjem, na katerega bodo 23. junija na referendumu o izstopu iz EU odgovarjali volivci.