Če je mama ne bi poslala v Evropo, bi bila plačilo za očetove dolgove

Nasima je ena od 35.369 otrok, ki so lani brez staršev čez Sredozemsko morje prišli v Evropo. Ko je delala domačo nalogo iz matematike, ji je mama povedala, da bo šla na pot. »Odšla boš nocoj,« ji je rekla. »Nisem vedela, kako naj se odzovem,« pravi 14-letna afganistanska deklica, ki danes živi v Stockholmu s skrbnico. S solzami v očeh razlaga, da se je zgodilo v trenutku, zato se ni imela časa posloviti od bratov in sester.

Njena rojakinja Nazifa Alizada, na spletni strani Truthdig piše, da je Nasima izjema na Švedskem, saj večina afganistanskih družin ženskam (odraslim in dekletom) ne dovoli, da bi se lahko same podale na takšno pot. Po podatkih švedske agencije za migracije je med otroci begunci, ki so lani pripotovali v državo brez staršev, le 10 odstotkov deklic. Na Švedsko je lani prišlo le osem deklic brez spremstva staršev na dan, dečkov brez spremstva staršev je vstopilo v državo 90 na dan.

Nasima je živela na konservativnem območju Afganistana, zato odločitev njene mame, da jo pošlje samo na pot, ni bila lahka. Mama pravi, da jo sosedje, sorodniki in prijatelji obtožujejo, da je neodgovorna mama in da sramoti družino. V tradicionalni afganistanski družbi ženske veljajo za fizično šibke in čustveno nestabilne. Zaradi teh prepričanj družinski člani dvomijo, da njihove hčere zmorejo takšno potovanje, kot ga ima za seboj Nasima. Prepričani so, da se bolj izplača vlagati v sinove, ki veljajo za fizično močnejše in čustveno stabilne. Med fanti je tudi več interesa za odhod na pot, ker skušajo s tem dokazati svojo moškost. Ishaq, 17-letni Afganistanec, ki živi brez staršev Stockholmu, priznava, da je bil eden od razlogov, da se je odločil za pot, pritisk sošolcev Afganistanu, ki so mu govorili »naredi to, če si mož«.

Nasimina mama s svojimi štirimi otroki živi v predmestju Gaznija, v eni najmanj stabilnih provinc v državi. Oče je bil 15 let odvisnik od opija, pred tremi leti je postal odvisnik od heroina in drugih substanc. Nakopal si je velik dolg do prijatelja, ki ga je želel poplačati z Nasimo. »Svoje hčere nisem mogla oddati, sem neodgovorna mati,« sprašuje mama. Poročanje otrok, prisilne poroke in odplačevanje dolgov s hčerami so običajna praksa v Afganistanu.

Nasimin sosed pravi, da so deklice ljudska lastnina, prej kot z dostojanstvom zapustijo očetovo hišo, bolje je za družino. Nasimina mama se je tej tradiciji uprla. Njena prijateljica je s svojo družino odhajala na Švedsko, Nasimo je poslala na pot z njo. Pot je začela v Gazniju, prečkala Iran, Turčijo, Grčijo, Makedonijo, Madžarsko, Avstrijo, Nemčijo in Dansko, preden je prišla na Švedsko. Čeprav je potovala z mamino prijateljico, je zaradi nevarnosti in problemov na poti večinoma hodila sama.

Potovala je septembra in oktobra lani, ko je bila evropska begunska kriza na vrhuncu. Ko je Nasima potovala po Afganistanu, se je bala Talibov, saj bi jo ubili, če bi videli, da potuje sama. V Pakistan je prišla v tovornjaku s 35 do 45 drugimi begunci. Ker je bila meja z Iranom zaprta, so morali v Pakistanu čakati osem ali devet dni. Nasimina najhujša izkušnja na poti je bilo prečkanje meje med Iranom in Turčijo. Tihotapec je od skupine beguncev, v kateri je potovala, zahteval, da so morali hoditi od sončnega zahoda do vzhoda. Povzpeti so se morali na zelo strmo goro, tihotapec jih je tepel, če so hodili prepočasi ali so bili utrujeni. Preden so prečkali Sredozemsko morje, je Nasima zaradi neurij in policijskega nadzora morala šest noči spati v gozdu. Prepričana je bila, da bo od mraza, dežja in lakote umrla. Na poti iz Irana v Turčijo je videla na tleh ležati trupla. »Ljudje, ki so bili z menoj, so hoteli pomagati, a tihotapec jim tega ni dovolil,« razlaga.

Čeprav je odraščala na območju, ki ga je prizadela vojna in je imela izkušnje s stiskami, ima od potovanja na Švedsko hude spomine in duševne posledice. Postopek za vložitev prošnje za politično zaščito je stresen, zato otroci begunci brez staršev potrebujejo več kot skrbnika, hrano in streho nad glavo. Pet mesecev po prihodu na Švedsko Nasima pogreša podporo. »Nima nikogar, s komer bi lahko delila svoje izkušnje,« pravi. Otroci begunci brez spremstva staršev bi po njenih besedah potrebovali program za psihološko pomoč. Nasima je zdaj srečna, a se ne počuti doma.