Priča smo odmiranju neoliberalizma

Tehnokrati, ki so v službi sodobnega kapitalizma, počasi a neradi priznavajo, da ta propada. To je mogoče slišati, ko guverner angleške centralne banke Bank of England opozarja na »nizko rast, nizko inflacijo, nizko ravnotežno obrestno mero«. Pa tudi, ko Banka za mednarodne poravnave (BIS), ki je centralna banka centralnih bank, svari, da se »globalno gospodarstvo očitno ni sposobno vrniti k trajnostni in uravnoteženi rasti«. Najbolj očitno pa je to pravkar pokazal Mednarodni denarni sklad (IMF), v Guardianu piše Aditya Chakrabortty.

Pri tem ni ključno, kaj je bilo rečeno, ampak kdo je to rekel in kako odkrito. V glavni publikaciji IMF so trije vodilni ekonomisti objavili esej z naslovom Neoliberalizem: precenjen? Ta naslov pomeni pretres. Vodilni ekonomisti in ustvarjalci politik so dolgo zanikali obstoj neoliberalizma. Zdaj pa v publikaciji IMF opisujejo, kako se je »neoliberalna agenda« v zadnjih 30 letih razširila po svetu. Tako pravijo, da je vedno več držav preoblikovalo svoje socialne in politične institucije v blede kopije trga.

Will Davies, avtor dela Meje neoliberalizma, kot britanska primera navaja nacionalni zdravstveni sistem in univerze, kjer so bili razredi »spremenjeni v supermarkete«. Na tak način je bil javni sektor nadomeščen z zasebnimi podjetji, demokracijo pa je izpodrinila gola konkurenca.

Rezultati so bili po ugotovitvah raziskovalcev IMF katastrofalni. Neoliberalizem ni zagotovil gospodarske rasti – samo peščica ljudi je obogatela. Medtem ko britanski finančni minister George Osborne opravičuje varčevalne ukrepe z besedami, da je treba streho popraviti, ko sije sonce, IMF pravi, da je zmanjševanje javnega sektorja drugi vidik neoliberalne agende. Dodaja še, da bi stroški varčevanja lahko bili visoki, veliko višji od koristi.

Aditya Chakrabortty izpostavlja, da je ta študija nastala v raziskovalnem oddelku IMF, niso je napisali birokrati, ki hodijo v bankrotirane države, se z njihovimi vladami pogajajo o kreditih in jim predpisujejo fiskalno mučenje. Od leta 2008 je nastal velik prepad med tistim, kar IMF misli in kaj počne. Čeprav gredo raziskovalci veliko dalj, kot bi birokrati IMF pričakovali, nekatere varčevalne ukrepe podpirajo. Branijo recimo privatizacijo kot način za po večanje učinkovitosti storitev in zmanjšanje javnih izdatkov.

Kljub temu gre pri IMF za velik prelom z neoliberalnim konsenzom. Kot velika institucija ne imenuje le simptomov, ampak tudi razlog in ta je političen. Ni čudno, da avtorji pravijo, da je še pred petimi leti ne bi mogli objaviti. Od 80. let prejšnjega stoletja je politična elita zavračala trditve, da ukrepa ideološko, ampak počne, »kar deluje«. Od izbruha krize centralni bankirji, politiki in televizijski dopisniki skušajo prepričati javnost, da je gospodarstvo mogoče spraviti nazaj na stare tire z milijardami denarja. Poskusili so vse, kar so našli v knjigah, a rast kljub temu ostaja šibka.

Dalj časa, kot bo tako, bolj so ljudje prepričani, da je za navadne delavce ostalo veliko manj koristi. Lani je organizacija OECD kot možganski trust bogatih držav priznala, da je delež gospodarske rasti Velike Britanije, od katerega imajo korist delavci, zdaj najnižji po drugi svetovni vojni. Še več, enako se dogaja delavcem na celotnem kapitalističnem zahodu. Ob vseh grafih in tehničnem jeziku takšna priznanja kažejo na odmiranje ideologije neoliberalizma.