Elementarna poštenost

Žalostni smo. Mladina v svojem uvodniku Elementarna poštenost z dne 27. maja 2016 strelja mimo. Tako zelo mimo, da strelja tja, kamor je 27. junija 1991 meril nekdo, ki je vojno vzel v svoje roke: v tragično žrtev. Neomikano in nepošteno je zamahovati z roko nad dogodkom sestrelitve helikopterja gazela 664 nad Rožno dolino, češ da gre nemara za razumljivo in zato celo sprejemljivo kolateralno žrtev tako imenovane desetdnevne vojne, v smislu: »Razumimo, bile so izredne razmere, bila je vojna, bilo je noro.«

Pričakovati je, da bi se, spoštovani gospod Grega Repovž, kot glavni urednik vsaj v imenu elementarne novinarske poštenosti tolikanj poučili o tedanjih dogodkih, da vas ne bi zaneslo že pri poimenovanju označevalcev, kot so »vojna«, »izredne razmere«, »nor dan« … Prav zaradi »norosti«, ki jih opisujete, bi bilo vendar smotrneje, če bi se slovenski branilci toliko bolj brzdali in se na prvi dan poosamosvojitvene vojne poskušali braniti pasivno ter preventivno; s postavljanjem barikad, s preprečevanjem izhoda JLA iz kasarn, s pogajanji … Ker pa je vrh naše obrambe tovrstne ukrepe opustil (Tone Peinkiher v svojem zadnjem zapisu v Dnevniku pravi, da so bili nekateri, s Krkovičem na čelu, v noči na 27. junij močno opiti), so ti, očitno še v svojevrstni omotici, zagrešili vrsto nevarnih nespametnosti. Zahtevali so kri, ogenj, ruševine. Tudi Bavčar je, kot opisuje Matej Šurc v knjigi Prevarana Slovenija, z ukazi za napad na tanke v Trzinu povsem izgubil kompas. Razmere tistega dne so torej od branilcev narekovale modrost, previdnost, pogajalske spretnosti, diplomacijo, več komuniciranja z Beogradom, z Zagrebom, z nižjimi nivoji TO. Usodno bi bilo na norost JLA odgovoriti s še večjo norostjo TO. Žalostno je, da v tako elementarnem pogledu prihajate v nasprotje s samim seboj, bržčas ne da bi se tega sploh zavedali, spoštovani gospod Repovž.

Zato je neogibno, da povsem spregledate konkretne okoliščine, ki jih dokumentirano razkriva knjiga Skrito povelje Drage Potočnjak. V državi z urejenim neodvisnim sodstvom bi zbrana dokumentacija morala zadoščati za sprožitev sodnih postopkov po uradni dolžnosti tožilstva, na kar opozarja nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic. Tragično in zaskrbljujoče je, da se je morala vdova pokojnega pilota podati na samostojno kalvarijo zasebne tožnice in se osebno izpostaviti boju z vplivneži, kot je vodja največje opozicijske stranke. Pomisliti velja, kaj pomeni nastopiti vlogo zasebnega tožilca?

Ob tem preprosto ne smemo zanemariti v nebo vpijočega dejstva, da so bili slovensko vodstvo, TO in njen vrh že pred oboroženim spopadom z JLA dobro obveščeni, kdo je Toni Mrlak in kakšne naloge je prevzel za Slovenijo. O tem so kasneje v javnosti pričali še: Jelko Kacin in Janez Janša, Elo Rijavec, Jože Kalan, Bogomir Šuštar, Vojko Urlep, Josip Volf, Andrej Lovšin, … ne nazadnje celo prvi predsednik ter prvi vrhovni poveljnik države, Milan Kučan.

Zato podpisniki tega pisma v svojem imenu, a tudi v imenu neštetih pričevanj, dokazov in dokumentiranih dejstev o sestrelitvi Tonija Mrlaka, najodločneje oporekamo izvajanjem, zapisanim v vašem uvodniku; izdatno nas zaboli vaša misel, kako da »ni pošteno sodelovati v tej razpravi – in danes bezati ven Janševe in Krkovičeve izjave«. Kako razumeti vaš premislek, gospod Repovž? Je dopustno, da politični veljak Janša na posnetku z dne 25. junija 1992 (oddaja Žarišče, TV Slovenija) potrdi, da je v sestreljenem helikopterju umrl slovenski pilot, s katerim se je slovenski vrh dogovarjal za prestop, na seji Odbora za obrambo, ki se je vršila letošnjega aprila, pa na izpričano okoliščino pozabi oziroma jo predrugači v njeno nasprotje? Je primerno (in pričakovano), da se zastrmimo v sedanjost in na nepomembno polpreteklo zgodovino pozabimo – čeravno je izvrgla človeško žrtev.

Suvereno zapišete, da je TO v primeru sestrelitve gazele branila slovenske politične in nacionalne pozicije. A to ne drži. Znano je, da je Krkovič v vojni deloval povsem zunaj okvirov TO: njegova brigada, 30. razvojna skupina, je Janezu Slaparju (takratnemu načelniku republiškega štaba TO) odrekala poveljniške ingerence. Janša, ki je dal namig za sestrelitev gazele, je deloval mimo linije poveljevanja (in brez vednosti) vrhovnega poveljnika slovenskih obrambnih sil, Predsedstva RS. To so dejstva, gospod Repovž, o katerih se je moč poučiti. Ste verodostojna novinarska sila. Obžalujemo, da ste tokrat ravnali malomarno.

Pri sestrelitvi gazele je šlo za izvajanje ukaza, ki ga ne bi smelo biti in je bil dan s strani nepooblaščenih oseb. Janez Janša kot član Republiške koordinacijske skupine in sekretar za obrambo ni imel pristojnosti niti pravne podlage za svoje pozivanje k streljanju – česar se je, k sami sreči, večina poveljnikov TO zavedala. V imenu človeških življenj so prezrli njegove ukaze. O tem obstajajo številna pričevanja. Ne kaže pomisliti, kako krvavo bi se utegnila odviti poosamosvojitvena zgodba, če bi razsodnost poveljnikov zapeljala militantna samovšečnost.

Treba je vedeti, da sestrelitev helikopterja nad mestom pomeni kršitev določil mednarodnega vojnega prava, ki med drugim prepoveduje celo streljanje na oborožene helikopterje, ko gre za prelete nad mestom, saj sestrelitev lahko ogrozi življenja številnih civilistov (vemo, da je Toni uporabil vse svoje veščine in znanje, da je strmoglavil tako, da ni bilo žrtev). Razen tega je bila pot neoborožene gazele s strani JLA vnaprej napovedana in torej pričakovana.

Ko govorite o raketiranju Učnega centra, naivno nasedate politični propagandi, češ da naj bi helikopter napadal Učni center Ig. Transportni helikopterji Mi-8 ne izvajajo ofenzivnih akcij, služijo le za prevoze moštva, ranjencev, tovora. Vrh tega je ukaz za streljanje na tiste helikopterje prišel iz istega vira – iz Republiške koordinacijske skupine, ki sta jo vodila Janša in Bavčar.

Po petindvajsetih letih in več knjigah o tistem obdobju, začenši s Frangeževo Kaj nam pa morete, smemo razumeti, da so se v primeru t. i. desetdnevne vojne zgodila (pregonljiva) dejanja struktur, ki so že med vojno delovale mimo sistema poveljevanja in Predsedstva RS, torej mimo države in njenih inštitucij (to se je v nadaljnjih letih stopnjevalo do osupljivih, kriminalnih razsežnosti).

Ob vsem navedenem raziskava motivov za skrito povelje nakazuje skrajno zavržen namen, ki je že v recenziji knjige v domeni političnega marketinga: pridobiti spektakularne posnetke uspešne obrambe TO pred nasiljem JLA nad Slovenijo. Posnetki so dejansko obkrožili svet.

Zato sestrelitev Tonija Mrlaka nikakor ni le eno izmed norih dejanj tako imenovane desetdnevne vojne, ampak sodi med izvirne grehe slovenskega osamosvajanja. In pričetke privatizacije osamosvojitve s strani paradržavnih struktur.

Dejanska osamosvojitev Slovenije je šele v teku, v pomembni meri pa se vrši prav skozi razumevanje in zavedanje procesov, ki so jo zapeljali na stran pot, daleč, daleč od sanj o Sloveniji, deželi svobodnih, medsebojno spoštujočih, srečnih posameznic in posameznikov.