Mediteranska dieta

Restavracija Rosenbar
Via Duca D’Aosta 96, Gorica, Italija
Tel.: +39 0481 522 700
Iz Rosenbara diši po ribah vsak dan, razen v nedeljo in ponedeljek – za kosilo od 12.30, za večerjo pa od 19.30.

Ambient:
klasična italijanska restavracija, ki je zadnjih nekaj desetletij niso kaj veliko spreminjali; v zvočnikih so sukali umirjen, a karakteren jazz

Napitki:
v steklenicah so zbrana tako rekoč vsa zvezdniška imena z italijanske strani Brd in Krasa, pri Bensovih (La Castellada) za hišno vino odkupijo celotno polnitev simpatično pitnega belega cuveeja

Dostopnost:
če boste imeli srečo, boste parkirno mesto ujagali na ulici pred restavracijo; ta je pritlična, zato za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
panirani sardoni
niz hladnih prigrizkov

Ne tako fino:
(pod)povprečne sladice

Za pogrinjek, niz šestih hladnih prigrizkov, prepolovljeno porcijo pašte, glavno jed in sladico smo v Rosenbarovo kaso vplačali 50 evrov.

»A pa vi dejansko mislite, da je Gorica že eno mesto?« je na izpitu za pridobitev mednarodne licence specializante Konzumove inšpektorske akademije izzivalno vprašal član ekspertne skupine za mednarodne in strateške študije. Enoznačnega odgovora ni dobil – pa saj ga niti ni mogel, toda mimo dejstva, da se padla ograja in izpraznjene kabine na mejnih prehodih vendarle nekje poznajo, zagotovo ne moremo. Drži tudi to, da se na vsaki strani meje (in mesta) še vedno držijo sebi (in svoji državi) lastnih gostinskih šeg. Starogoriški Rosenbar je, recimo, že eden od takih trdno stoječih stebrov pristne laške kuharije. Toda še bolj kot hrana kani zdolgočasenega »a je blo dobr?« spraševanja navajenega obiskovalca slovenskih gostiln razveseliti demonstracija oštirstva, kot ga razume in izvaja Rosenbarov gospodar: k vsaki mizi prinese dnevni, na roko napisani jedilni list, gostom preprosto razloži vsako jed (pove tudi, česa morebiti že zmanjkuje, katere ribe so gojene, katere divje ...) in na hitro predstavi ponudbo vin. Tako se dela – da gostje vedo, pri čem so in kako se bodo obrnili.

Kuha je tu morska, nabor sestavin je odvisen od dneva, osnovni princip kuhinjske obdelave pa je minimalistično-simplističen. Kuharjeve intervencije so namenjene poudarjanju kakovosti osnovnih sestavin, krožniki so rustikalno preprosti. A prav pri jedeh, ki nimajo več kot treh ali štirih elementov, je vsak felerček že lahko usoden. Na srečo Rosenbarov tempo pade šele pri sladicah – limonin biskvit z gozdnimi jagodami je bil suh, prazen in dolgočasen, v kozarcu zloženi tiramisu pa sicer fino kavnat in kremast, a res nič posebnega.

Je pač tako, da so tu glavne iz morja potegnjene delikatese – serija šestih hladnih prigrizkov je bila res frajerska. Lovke hobotnice so bile lepo zmehčane in postrežene s sesekljanimi svežimi zelišči in sladkimi, razpolovljenimi češnjevci (bravo za brez česna!), kuhan brancin je bil odišavljen s pomarančno lupinico, soparjene kozice podložene z ingverjevo majonezo, male jakobinke le popečene in pokapljane z olivnim oljem, kanoče (a.k.a. morske bogomolke) pa natančno očiščene ostre lupine in pripravljene na srebanje njih naravne sladkobe. Precej pozornosti namenjajo tudi bolj gmajn ribam – iz nekaj sardonov so nakuhali dišeč, umamijast šugo za špagete, nekaj pa so jih izkostili, po dunajsko spanirali, hrustljavo ocvrli in postregli z dojenčkasto mladimi listki radiča s fižolom. Tako preprosto, pa tako dobro, skorajda še boljše od malo bolj fancy krožnika, kjer so ob gigantsko zajeten, debel kos oradinega fileja priložili špinačno tortico, na ploščice narezan, hrustljavo oskorjen pečeni krompir in še malo tiste ingverjeve majoneze, ki jo menda pripravijo brez jajc. In to je to, v resnici nič hudo pretresljivega. Ampak če imaš res dobro in frišno robo, če znaš dobro kuhati in vse skupaj tudi dobro predstaviti in postreči gostu, kaj drugega niti ni treba.