Sumljivi fotograf z brado

V članku Petra Petrovčiča »Če vidite policiste v akciji, raje poglejte stran« je opis primera policijske države preprost: fotograf Uroš Abram je moral plačati 330 evrov kazni, ker je fotografiral »akcijo policistov«, ki sta kaznovala kolesarja, ker je na krmilu peljal aktovko. Tudi primer je preprost. (Ustavno)pravno preprost v smislu, da je nezahteven, lahek. Nezahtevno je oceniti in opisati tudi strokovni in intel… miselni domet ljudi, ki so najprej gospoda na kolesu, potem pa še novinarja za takšen delinkventni eksces kaznovali in obsodili. Manj preprosto pa je opazovati, doživljati in prenašati (umno trpeti?) (v vlogi novinarja, pravnika ali pač državljana) takšne primere res prav neverjetne in nadosupljive strokovne ignorance, arbitrarnosti in zlorabe oblasti, žaljivega teptanja človekovega umnega dostojanstva, navsezadnje pa rušenja pravne države in razkroja ugleda in avtoritete policije in sodne veje oblasti od znotraj navzven. Tudi komentirati tega ni prijetno. Je pa nujno.

Novinar začenja članek z vprašanjem, ali je nadzor javnosti nad delom policije v Sloveniji dovoljen. Vsekakor je ustavno in zakonsko dovoljen. V moralnem pogledu je tako rekoč zapovedan. Ali sme občan opazovati, spremljati in dokumentirati izvajanje policijskih postopkov na ulici: seveda sme. To kajpada sme storiti tudi novinar, fotograf ali novinar fotograf. Samo v izjemnih in stvarno posebej utemeljenih primerih bi predstavniki policije lahko takšen civilni nadzor nad uresničevanjem monopola države nad fizično prisilo preprečili ali celo prepovedali. A primer, ki ga je novinar opisal v tem članku, nikakor ni primer te vrste.

Če torej ni nadvse prepričljivih, nujnih in zato posebej stvarno utemeljenih razlogov, ki bi predstavnikom policije dovoljevali, da preprečijo opazovanje ali snemanje (dokumentiranje) policistov pri delu, lahko kdorkoli, kadarkoli in kjerkoli ne le opazuje, ampak tudi snema policiste pri delu. Ti od takšne osebe tudi ne smejo zahtevati, da se legitimira – samo zato, ker jih opazuje in snema pri posegu v človekovo osebno svobodo in integriteto. Podobno od nikogar in nikoli ne smejo zahtevati, da se legitimira, razen in ponovno v posebej utemeljenih in pravno izrecno dopustnih primerih (tega velika večina ljudi ne ve, pa tudi marsikateri policist ali policistka domnevno ne).

A celo v primeru, ko bi bilo stvarno utemeljeno, morda celo nujno, da bi policisti preprečili snemanje dogajanja, v katerem sodelujejo, osebe, ki bi želela snemati ali bi ji nekaj snemanja že uspelo, ne bi smeli kaznovati! Za ugotavljanje oviranja policijskega postopka bi bilo po tožbi policije pristojno sodišče. Zaradi posega v osebne podatke ali drugo dimenzijo zasebnosti tretje osebe pa bi morala pravno varstvo pred sodiščem zahtevati tretja oseba, ki bi dokazovala, da se je zgodil poseg v njeno osebno integriteto, da je bil poseg protipraven in da je zaradi tega nastala pravno pomembna in izmerljiva škoda. V primeru ustavitve in policijske obravnave gospoda s kolesom in aktovko ta merila za dodatni policijski oblastni ukrep niso bila izpolnjena. Kot rečeno, gre za dokaj preprosto pravno vprašanje z razumljivo ustavnopravno filozofsko in teoretično podlago.

Policisti in policistke so v službi države in so pri opravljanju te službe vselej in ves čas izpostavljeni možnosti nadzora kogarkoli, državljana ali novinarja. Brez spraševanja za dovoljenje, brez predstavljanja in legitimiranja, brez opozorila, torej tudi skrivoma. Ne le takrat, ko policija na ulici izvaja »policijsko akcijo« (novinarjeva oznaka »policijska akcija« za ustavitev in kaznovanje gospoda na kolesu z aktovko se zdi posrečena in prisrčna, duhovita, četudi je ta novi slovenski policijski eksces utrujajoče in iritirajoče srhljiv). To je dopustno storiti tudi, ko na primer (če navedem samo en, a tipičen in dokaj življenjski primer) policija ustavi voznika avtomobila. Voznik lahko skrivoma snema dogajanje, kajti to je edini način, da se bo lahko branil, če bo policija v postopku kakorkoli procesno ali materialno prekoračila pooblastila. Takšen posnetek je v funkciji samozaščite šibkejšega subjekta in bo zelo verjetno edini dokaz o tem, kaj je policistka ali policist storil ali rekel. Voznik s tem ne bo protipravno posegel v zasebnost ali druge pravice ali pristojnosti uradnih oseb, ampak bo s poslednjim, edinim in zato dopustnim sredstvom preventivno varoval svoje ustavne pravice in svoboščine.

V članku je omenjena sodnica Tamara Kokalj, ki je menda vodila sodni postopek proti novinarju in podpisala obsodilno sodbo. Zapisano je, da bi se po njenem novinar fotograf moral »najprej predstaviti kot novinar« in pojasniti »namen zbiranja podatkov«. V pravnem jeziku je treba takšno razlago označiti za pravno deplasirano. V pogovornem jeziku bi prizadeti novinar fotograf ali katerikoli drug človek lahko brez zadrege takšen argument označil za … na primer nepotrebno nespametnega.

V članku je še navedeno, da naj bi bila sodnico prepričala policistova izjava, da je fotograf »zaradi svoje pojave vzbujal sum, da bi lahko storil kaznivo dejanje ali prekršek, saj je bil v temnih oblačilih, imel je sončna očala in brado, v bližini naslova, kjer se je vodil postopek, pa se pogosto vršijo kazniva dejanja«. Ne le da je takšna policistova izjava nesramno sprenevedanje in zato ne zgolj primer nedostojnega izvrševanja tako pomembne družbene funkcije, kot je družbena funkcija policije, prav zaradi tega pomeni tudi pravno, delovnopravno in etično zlorabo oblasti, funkcije in prava. In ne le da je sodničino pritrjevanje legitimnosti takšnega policistovega pojasnila in njeno sklicevanje nanj kot na enega od nosilnih razlogov za obsodbo fotografa primer zelo neprimernega sodniškega dela. Takšno sodničino ravnanje in odločanje je nazorni primer zlorabe oblasti in spregleda pravoslovnih, pravnoteoretičnih, pravnofilozofskih in ustavnopravnih izhodišč, temeljev in razsežnosti prava kot družbene (družboslovne in humanistične) vede in sistema pravil.

Navsezadnje pa bi vsem predstavnikom policije in vsem osebam na sodniški funkciji moralo biti popolnoma razumljivo, da oblastna in kaznovalna obravnava kateregakoli posameznika zgolj zaradi domnevne sumljivosti, pripisane njegovemu videzu, pomeni tipičen primer diskriminacije, nedopustnega posega v osebno svobodo ravnanja in kršitve ustavne pravice do varstva osebnega dostojanstva.

Kako se sploh odzvati na takšne primere sojenj, ki zbujajo močan vtis o tistem, kar se mi zdi primerno označiti za popolno nerazumevanje prava? 

Znano mi je tudi, da se v obravnavani sodbi uporabljata jezik in miselnost, ki govorita o domnevni dolžnosti občana, da brezpogojno upošteva in uresniči ukaze (!!) policistke ali policista. »Ukaze«?! Takšen jezik in takšno mišljenje sodita v neki drug čas, v zgodovinopisju označevan kot na primer svinčeni, totalitarni, diktatorski ipd. Enako velja za odločitev sodnice, da bo sprejela in podpisala obsodilno argumentacijo z očitkom novinarju, da naj bi bil stal in se pogovarjal – le – na razdalji 3 metrov od policistke in ne 6–7 metrov. Tudi takšno oblastno pisanje in mišljenje je treba javno posebej omeniti kot svarilo, da so to značilnosti, ki se prilegajo potezam policijske države, psihološkemu nasilju nad ljudmi totalitarističnega tipa in izvrševanju (foucaultovske) politike gospostva – surovega in nehumanističnega razlikovanja med gospodarjem (policistom in sodnico) in sužnjem (občanom in fotografom). Tako razmišljujoče in delujoče osebe v ustavni demokraciji, temelječi na neokantovskih vrednotah, izročilu razsvetljenstva, vladavini prava in konceptu suverenih človekovih pravic in svoboščin niso primerna izbira za opravljanje katerekoli sodniške funkcije.

Nenehno se sprašujem, kako se sploh odzvati na takšne primere sojenj, ki zbujajo močan vtis o tistem, kar se mi zdi primerno označiti za popolno nerazumevanje sodobne pravne države kot vladavine prava in sodobnega ustavništva. Tako razmišljujoče in delujoče osebe na sodniški funkciji otežujejo vzpostavitev še kako potrebnega zaupanja javnosti v sodstvo, spodkopavajo ugled in avtoriteto sodstva v očeh javnosti, onemogočajo razvoj vladavine prava, teptajo minimalne standarde (ustavno)pravnega varstva človekovih pravic in svoboščin, žalijo človekovo intelektualno dostojanstvo in …

V primeru ustavitve in policijske obravnave gospoda s kolesom in aktovko merila za dodatni policijski oblastni ukrep niso bila izpolnjena.