Napačna diagnoza

Slovensko gospodarstvo bo leta 2016 malo, leta 2017 pa že opazno pregreto – tako je konec lanskega leta v jesenski napovedi o gospodarskih gibanjih predvidela evropska komisija. To mnenje, ki je sicer popolnoma zgrešeno, bi, če bi komisija pri njem vztrajala, Sloveniji povzročilo resne težave: prisiljena bi bila še bolj skrčiti javno porabo, še bolj zategniti pas, še koreniteje mašiti luknjo v svojih javnih financah.

Ministrstvo za finance bi moralo najti način za znižanje strukturnega primanjkljaja (to je primanjkljaj, pri katerem so izključeni vplivi gospodarskih ciklov, zaradi česar naj bi natančneje izkazoval finančno sliko države) za eno odstotno točko BDP ali za približno 400 milijonov evrov na leto, in tako vse do leta 2020, ko naj bi Slovenija glede na dane zaveze v okviru fiskalnega sporazuma uravnotežila javne finance in odpravila primanjkljaj. Ekonomsko-socialne posledice takšnega dodatnega stiskanja bi bile zelo boleče, narodnogospodarski stroški pa veliki. Povečala bi se socialna represija (kajti drugače kot z novimi, dodatnimi posegi v plače in socialne transferje je težko privarčevati 400 milijonov na leto), prebivalstvo bi zaradi strahu pred negotovo prihodnostjo spet manj trošilo, to pa bi se izrazilo v znižanju BDP.

Če bi Slovenija slepo sledila napotkom Bruslja, bi bilo to samomorilsko in tudi popolnoma nepotrebno početje. Kajti prav nobenega dokaza ni, da se slovensko gospodarstvo pregreva, kaj šele, da naj bi bilo leta 2017 najbolj pregreto med vsemi gospodarstvi EU – kot so napovedali bruseljski birokrati. In ker ni pregrevanja, tudi ni nobenega razloga, da bi rast slovenskega gospodarstva na silo ustavljali.

Da bi razumeli, kako je evropska komisija lahko prišla do te zgrešene diagnoze, moramo najprej pojasniti, kaj pregrevanje gospodarstva je oziroma kateri so značilni znaki pregrevanja. »O tem pojavu ekonomisti navadno govorimo, ko gospodarstvo rastje hitreje, kot pa je njegov realni potencial. Gre torej za razmere, ko so produkcijski dejavniki v državi polno zaposleni oziroma ko je povpraševanje po teh dejavnikih, na primer po delovni sili, večje od ponudbe. Presežno povpraševanje se sčasoma izrazi v zvišanju cen oziroma naraščanju inflacije, na podlagi tega pa tudi v povečevanju primanjkljaja v tekočem računu plačilne bilance. Zelo pogost spremljajoči dejavnik zviševanja plač in splošne ravni inflacije je tudi zviševanje cen nepremičnin, financiranih z bančnimi posojili. Splošna kreditna ekspanzija je torej naslednji običajni simptom pregrevanja gospodarstva,« razlaga ekonomist dr. Mojmir Mrak.

V slovenskem gospodarstvu danes ni mogoče zaslediti nobenega od naštetih znakov.

Resda raste že dve leti. Poganja ga predvsem zelo solidna rast izvoza, bistveni spremembi glede na obdobje pred letom 2013 pa sta samo dve: da se je ustavilo krčenje državnih naložb in da rahlo hitreje narašča trošenje prebivalstva. V nasprotju z mnenjem komisije o pregrevanju vsi upoštevanja vredni podatki kažejo, da je Slovenija daleč od tega – na to v najnovejši številki Gospodarskih gibanj, biltenu, ki ga izdaja ekonomski inštitut EIPF, opozarja ekonomist mag. Velimir Bole.

Povpraševanje po storitvah je še vedno zelo nizko, tako kot že vse od leta 2008. Stopnja brezposelnosti je še vedno zelo visoka, saj se je šele leta 2015 znižala pod devet odstotkov. Cene se še naprej znižujejo, čeprav imamo občutno gospodarsko rast. Lani je imel tako nizko rast cen kot Slovenija le še Ciper. Nimamo torej inflacije, ampak prav nasproten pojav – deflacijo. Tudi o kakšni kreditni ekspanziji ni ne duha ne sluha. Posojila gospodarstvu se še naprej zmanjšujejo. V zadnjih treh letih so se zmanjšala za več kot 30 odstotkov, samo marca 2016 glede na marec 2015 za deset odstotkov. V območju evra krediti zadnja tri leta stagnirajo. Posojila gospodinjstvom v Sloveniji tudi tako rekoč stagnirajo (rastejo po 0,5 odstotka na leto), v evroobmočju v zadnjih treh letih rastejo po 2,5 odstotka na leto. Presežki plačilne bilance so visoki in iz meseca v mesec naraščajo. Lani so ponovno presegli sedem odstotkov BDP in so tako precej prehiteli presežke območja evra, pa tudi presežke nekaterih največjih držav izvoznic, na primer Nemčije. »Takšen presežek je posledica vztrajnega naraščanja izvoza in zelo počasnega ali stagnirajočega uvoza, saj se je domače trošenje začelo leta 2014 šele komaj opazno povečevati,« pravi Bole. Skratka, imamo deflacijo, še vedno visoko stopnjo brezposelnosti, posojila gospodarstvu se še vedno zmanjšujejo – vse to pa kaže, da slovensko gospodarstvo deluje daleč pod svojim potencialom. Kako je torej evropska komisija lahko ugotovila, da se pregreva?

Če bi slepo sledili napačni oceni evropske komisije, bi bile ekonomskosocialne posledice zelo hude, opozarja ekonomist Velimir Bole. 

To je mogoče zato, ker je metodologija, na podlagi katere komisija izračunava potrebno zmanjšanje strukturnega primanjkljaja, popolnoma neprimerna.

Komisija se opira na podatke o potencialnem produktu in od tega odvisnih strukturnem saldu in produktni vrzeli. Težava je, da je potencialni produkt nemerljiv in se zato lahko le ocenjuje. Te ocene so nezanesljive, še posebej, če pride do ekonomskih šokov. Šele čez čas se vidi, ali je bila ocena pravilna ali ne. Potencialni produkt je smiselno uporabljati za akademske, raziskovalne namene, ne pa za vodenje ekonomske politike. Čim bliže je obdobje oziroma leto, za katero se naredi ocena potencialnega produkta, tem večja je možnost napake. Prav na podlagi ocene potencialnega produkta, ki je že a priori izpostavljena napakam, pa evropska komisija posameznim državam članicam naloži, kakšen mora biti njihov strukturni primanjkljaj oziroma za koliko ga morajo znižati. »Slabosti ocen potencialnega produkta so znane in podrobno proučevane od leta 2000,« pravi Bole. Ena od novejših analiz (Clayes in drugi, 2016) dokazuje, da je povprečna napaka ocene strukturnega primanjkljaja, ki izvira iz vprašljivosti ocene potencialnega produkta, večja od povprečnega znižanja strukturnega primanjkljaja, ki ga evropska komisija zahteva od posamičnih držav. Zato so vse pogostejši predlogi stroke, naj evropski fiskalni okvir namesto strukturnega primanjkljaja za glavni kazalec raje postavi dolg. Tudi v Sloveniji so nekateri opozarjali, da bi bil dolg primernejši kazalec, toda pri sprejemanju fiskalnega pravila smo (spet) popustili pritiskom iz Bruslja.

Kako zelo nezanesljive so ocene produktne vrzeli po metodologiji, ki jo uporablja evropska komisija, pove podatek, da so njene ocene v popolnem nasprotju s tistimi, ki sta jih za leti 2016 in 2017 pripravila Mednarodni denarni sklad in OECD. Evropska komisija sodi, da je slovensko gospodarstvo leta 2016 pregreto in da bo leta 2017 celo najbolj pregreto v EU, Mednarodni denarni sklad in OECD pa prav nasprotno menita, da letos ne bo pregreto in da ne bo niti leta 2017.

Dejstvo je, da se danes v slovenskem gospodarstvu dogaja prav nasprotno od tega, kar se je dogajalo pred desetletjem, ko smo dejansko doživeli skrajno pregrevanje gospodarstva. »Makroekonomski kazalci so natanko obratni od tistih iz leta 2007, ko je bilo pregrevanje na vrhuncu,« pravi Bole. Danes je gospodarska aktivnost v Sloveniji pol manjša kot pred desetletjem, storitveni sektor in gradbeništvo še nista izšla iz krizne stagnacije, cene se znižujejo, pred desetletjem pa so naraščale, tudi posojila se zmanjšujejo, pred desetletjem pa so divjala, brezposelnost pa je vsaj 50 odstotkov nad ravnijo, ki pospešuje stroške dela.

Ironija je, da evropska komisija pred desetletjem ni zaznala pregrevanja. Jeseni 2006 je v rednem jesenskem poročilu napovedala, da slovensko gospodarstvo leta 2007 ne bo pregreto, ampak da samo živahno raste in da ni nevarnosti poslabšanja javnofinančnega stanja. Takrat zaradi te ocene ni zahtevala previdnostno-varnostnih ukrepov. In ni bila edina, ki je verjela, da je vse pod nadzorom. Tudi velika večina domače strokovne javnosti – od urada vlade za makroekonomske analize in razvoj do vladnega strateškega sveta, ki je bil takrat pod vplivom mladoekonomistov – je bila prepričana, da ni razloga za skrb. Ekonomistov, ki so leta 2006 in 2007 opozarjali na pregretost slovenskega gospodarstva, je bilo zelo malo, prešteti jih je bilo mogoče na prste ene roke. Med njimi je bil Bole, ki pravi, da je na pregretost opozarjala tudi takratna voditeljica misije Mednarodnega denarnega sklada za Slovenijo – leta 2007 je v našem dnevnem tisku opozorila, da je slovensko gospodarstvo »opazno pregreto« in da bi bilo treba davke, če že, zvišati, ne pa znižati. Avgusta 2007 je ekonomist dr. Dušan Mramor, tedaj profesor na Ekonomski fakulteti, opozarjal: »Inflacija v EU pada, v Sloveniji pa naglo narašča. To je brez dvoma znak za preplah. Ta gibanja ne morejo biti brez negativnih posledic za konkurenčnost in s tem za dolgoročno rast ter zaposlenost.« Takratni vladi Janeza Janše je svetoval, naj neha izvajati prociklično ekonomsko politiko, ki kratkoročno zelo poveča gospodarsko rast in zaposlenost, na dolgi rok pa izjemno zadolži državo, jo zaradi inflacije naredi nekonkurenčno in zelo ranljivo za čase, ko bo konjunktura nizka. Enako je Janševi vladi julija 2007 svetoval ekonomist dr. Bogomir Kovač: »V času visoke gospodarske rasti in vedno bolj inflacijskega pregrevanja gospodarstva bi morala vlada delovati proticiklično in omejevati javne izdatke ter zniževati proračunski primanjkljaj. Prav tako bi morala najti druge vzvode za financiranje svojih podjetniških projektov in političnih interesov, kot pa sta prelivanje proračunskih sredstev in dodatno zadolževanje.«

Toda Janševa vlada se za te nasvete ni menila in je še naprej izvajala zgrešeno ekonomsko politiko, s katero je pregrevala gospodarstvo. Slovenija je imela rekordno gospodarsko rast, toda kaj, ko je ni dosegla s pomembnim povečanjem dodane vrednosti v proizvodih in storitvah, ampak s povečanjem aktivnosti v dejavnostih, ki imajo nizko dodano vrednost, ki so se pretežno financirale s kreditiranjem iz tujine. Ni šlo torej za organsko rast, temelječo na znanju, ki prinaša visoko dodano vrednost, ampak za rast, utemeljeno na zadolževanju in vlaganju v dejavnosti, kjer je pretežno zaposlena delovna sila z nižjo stopnjo izobrazbe. Takšna gospodarska rast pa na dolgi rok ni vzdržna.

Ko je prišla recesija, se je hišica iz kart sesula, znižanje slovenskega BDP pa je bilo brutalno.

Ko se je slovensko gospodarstvo pred desetletjem skrajno pregrevalo, v Bruslju tega niso zaznali

Tako zelo se je evropska komisija pred desetletjem motila, povedo tile podatki: gospodarska rast leta 2007 je bila rekorda, višja kot kadarkoli v času samostojne države, brezposelnost je bila najnižja od osamosvojitve; rast zunanjega dolga se je v enem letu več kot podvojila; posojila podjetjem so se v enem letu povečata za tretjino oziroma za 33 odstotkov; inflacija se je v enem letu skoraj podvojila, primanjkljaj transakcij se je v enem letu podvojil. Ne glede na vse te očitne kazalce pregrevanja je evropska komisija leta 2008 za leto 2007 ugotovila le manjše lokalno pregrevanje v posameznih delih gospodarstva, produktna vrzel pa naj bi bila znašala le 1,4 odstotka in strukturni (le 0,7 odstotka).

Za nazaj, torej sedaj, na podlagi revidiranih podatkov, ista evropska komisija meni, da je bilo slovensko gospodarstvo leta 2007 »skrajno pregreto«, da je bila produktna vrzel kar 6,8-odstotna in da je bil strukturni primanjkljaj leta 2007 že 3,3-odstoten. Še več, po sedanjih ocenah evropske komisije za nazaj je bilo naše gospodarstvo pregreto že leta 2006, ko je takratna vlada Janeza Janše sprejela davčno reformo, s katero je dala gospodarstvu spodbudo v višini več kot dveh odstotkov BDP, kar je bilo več, kot pa je dala spodbude Busheva vlada ameriškemu gospodarstvu, ko je bilo to uradno že v recesiji. »Gospodarski požar leta 2007 v Sloveniji je bil potemtakem pričakovana posledica ekonomsko-političnega gašenja z bencinom,« za ekonomsko politiko v letih 2006–2008 pravi Bole. In dodaja: »Še sreča, da pri davčni reformi ni bil realiziran celoten v strateškem svetu zamišljen sveženj sprememb davčnega sistema, ta naj bi vseboval tudi enotno davčno stopnjo, vendar ni bila implementirana.« Če bi bila, bi bil požar še hujši. Bole tudi ugotavlja, da so bile napake pri ocenjevanju produktne vrzeli za Slovenijo večje od povprečja pri novih članicah EU. Napake ocen produktne vrzeli oziroma strukturnega primanjkljaja v sedanjem času pa so celo največje v EU.

Posledice napačne metodologije za izračunavanje strukturnega primanjkljaja, ki jo uporablja evropska komisija, še posebej izrazito občutijo nove, manjše države članice, pravi Bole. »Kakovost ocen ključnih kazalcev ustreznosti vodenja fiskalne politike je slaba, še zlasti kakovost ocen, narejenih za nove članice EU. Narodnogospodarska škoda, ki je pri vodenju fiskalne politike zaradi tega doslej nastala in še vedno nastaja, je toliko večja, ker je evropska komisija doslej slepo vztrajala pri svojih ocenah in ustreznih zahtevah, ki so temeljile na slabih (napačnih) ocenah, čeprav že najbolj trivialna dejstva o dogajanju v gospodarstvu kažejo, da gre za napačne diagnoze. Ustrezne škode so toliko večje pri novih (še zlasti majhnih) državah EU, saj so njihove strokovne službe prešibke, da bi nasprotovale, ali celo ne želijo ugovarjati ‘strokovnosti’ ocen evropske komisije, poleg tega tudi njihove vlade politično niso dovolj močne, da bi uveljavile pripombe. Odmik od postavljenih pravil si tako lahko privoščijo le velike članice EU.«

Finančni minister Dušan Mramor se je kljub temu spustil v bitko z bruseljskimi birokrati in po velikem trudu mu je uspelo dokazati, da je metodologija, ki jo uporablja evropska komisija, napačna. Komisija mu je pritrdila, da fiskalna prizadevanja Slovenije ostajajo pri 0,6 odstotne točke BDP na leto. To pomeni, da mora Slovenija do leta 2020 vsako leto privarčevati približno 240 milijonov evrov (vlada je to že predvidela v državnem proračunu za prihodnje leto), ne pa 400 milijonov evrov – kolikor bi morala, če bi evropska komisija trmasto vztrajala pri zmanjšanju primanjkljaja za eno odstotno točko. Ali si potemtakem lahko oddahnemo? Ne še. Evropska komisija je po posredovanju Slovenije sicer priznala, da gre za resno težavo, vendar za zdaj formalne spremembe metodologije še ni bilo. Predlog spremembe je šele v pripravi in ni nujno, da bo končna rešitev za Slovenijo (in druge najbolj prizadete države) res tako ugodna, kot upa minister Mramor. Predvsem pa: kako po vsem tem sploh še zaupati kateremukoli mnenju, ki pride iz Bruslja?