Končno doma

Populizem nima geografskega domicila. Fenomen Viktorja Orbana, poljski konservativni zasuk, predvsem pa nedavne avstrijske predsedniške volitve, na katerih je bil Norbert Hofer sicer za las poražen, pa kažejo, da populizem daje vse bolj odločilen ton Srednji Evropi. Stereotipno srednjeevropska Avstrija je namreč regijo nekako legitimirala.

Srednje Evrope ni tako lahko definirati. Leta 1991 je pri Mladinski knjigi izšel zbornik v svetlo modrem ovitku s preprostim naslovom: Srednja Evropa. V njem je nacionalno pisana skupina znanih, celo znamenitih avtorjev skušala pojasniti svoje videnje in definicijo tega dela stare celine. Srednja Evropa je takrat postala nekaj izjemno zaželenega in zelo modnega. A še zmeraj nismo vedeli, kaj to pravzaprav je.

Če v Višegrajski skupini, ki je do tedaj na Zahodu veljala za Vzhodno Evopo, morda niso imeli težav z geografijo, je Slovenija s svojim begom z Balkana jasno demonstrirala željo in modno smernico. Nič več Jugoslavije. Nič več Jugovzhodne, ampak Srednja Evropa. Znani italijanski sociolog furlansko-madžarskega rodu Raimondo Strassoldo je prav v omenjenem zborniku pisal o nasledstvenih državah v Srednji Evropi, katerih meje bi lahko spremenile le vojne – »vendar pa je v naši napredni družbi vojna postala zastarana institucija«. No, kmalu se je zastaranost izkazala za zmotno oceno. Po Strassoldovem mnenju se je Srednja Evropa skrčila na linijo. »Je ‘afterglow’, nimbus, duh. Toda /.../ je treba tega duha ohraniti pri življenju, dokler ne bo našel novega telesa in spet postal ‘sistem’.« A kakšen? Sistem držav, ki bi jih vodili intelektualci kova Vaclava Havla, družb, katerim bi osnovno noto dajal multi- in interkulturalizem pregovorno nacio-

nalno in kulturno pisanega prostora med nemškim svetom in Rusijo? Strassoldo s svojim mešanim izvorom in raziskovalnim delom, Claudio Magris z očaranostjo nad Donavo ali Laszlo Kontler, profesor na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, ki mi je nekega poletnega dne pred dvema letoma razlagal zgodovino svoje po svetu, tudi po Sloveniji, razpršene družine kot tipične »srednjeevropske«, so v tem konceptu videli smisel. Potrditev svojih zgodb. A konec 80. in na začetku 90. let prejšnjega stoletja so oživljene zgodbe o habsburški monarhiji, ki naenkrat – podobno kot v imaginariju carske Rusije – ni več ‘ječa narodov’, ampak neverjetno zanimiva mešanica različnih, pretežno avtohtonih kultur, vzniknile na s pesticidi dobro prepojeni prsti. Te mešanice kultur ni več. V nekem trenutku niso več prenesle druga druge in nekatere so morale izginiti. Kot meni zgodovinar Keith Lowe, se je prava srednjeevropska zgodba namreč zgodila šele po drugi svetovni vojni, ko so na tem območju nastale pretežno mononacionalne države. Pol stoletja kasneje so se v procesu otresanja komunističnega sistema in iskanju novih identitet morda res za hip ozrle v idealizirano multikulturno preteklost. Za hip. Nato pa nadaljevale z brisanjem drugačnih, tujih, in niti sprejem v novo evropsko družino teh smernic ni usmeril drugam.

Čeprav v zgodovini ni nič dokončnega, je Strassoldov »sistem« Srednje Evrope postal takšen, kakršnega niti avtor te misli sam niti marsikdo drug verjetno ni pričakoval. Kot so lahko relativne meje držav, regij in celin, so lahko relativne tudi vrednote in definicije. Prepišni del Evrope se je najprej zatekel k strastnim razpravam o zgodovinskih krivicah 20. stoletja. Strah pred Rusijo, Trianonska pogodba, zločini nedavne zgodovine. Pri tem pa se poleg nacionalizma v vsakdanjo rabo vrača tematizacija pridobitev, za katere se je zdelo, da so že neizpodbitno »dobljene«: religija, sekularizem, pravica do splava in podobno. Vse skupaj je začinjeno še z željo po močnem liderju, ki bo ljudstvu vse te nove stare vrednote tudi pomagal zagotoviti. To nalogo so za zdaj dosledno izpolnili predvsem Madžari, a dovolj paradoksalno se del javnosti (in politike) v srednjeevropskih državah pri iskanju zgledov ozira tja, od koder naj bi po mnenju nekaterih prihajala grožnja: Vladimir Putin je s svojim obvladovanjem Rusije model fasciniranih z avtoritarizmom. Spoštuje zakon, na voljo so najrazličnejše institucije, a državo upravlja »v ročnem režimu«.

In Slovenija? No, videti je, da smo končno prišli domov. Potem ko je Slovenija, podobno kot baltske države in Ukrajina, z relativizacijo nedavne zgodovine iz Jugovzhodne prišla v Vzhodno, se danes odlično vpisuje v podobo Srednje Evrope. Populizem cveti, ne maramo tujcev, obdani smo z žico, pojavljajo se majhni liderji, ki želijo biti veliki, naša največja težava pa naj bi bilo nespoštovanje tradicionalnih vrednot. Odličen primer delovanja (srednjeevropske) teorije relativnosti. S primerom majhne zgodovinsko-geografske krivice: v naš »dom« se je – morda že pred nami – zrinila tudi soseda, ki smo jo želeli pustiti na Balkanu. Hrvaška.