Intervju: Zvezdan Pirtošek

Mladina se je v zadnjih dveh tednih dvakrat dotaknila knjige Manfreda Spitzerja Digitalna demenca, enkrat v članku Jureta Trampuša in enkrat v intervjuju z dr. Zvezdanom Pirtovškom. Ne glede na to, kaj si mislimo o njegovi knjigi, dr. Spitzerju ne gre oporekati dvojega: prvič, z izjemo nekaj bombastičnih eskapad ni ničesar napisal na pamet, ampak je vsako od svojih tez podkrepil z rezultati raziskav, objavljenih v resnih znanstvenih revijah, ki jih v knjigi tudi korektno navaja. Z njim je torej mogoče polemizirati le tako, da spodbijamo rezultate teh raziskav, oziroma mu dokažemo, da jih napačno interpretira. In drugič, dr. Spitzer ni tehnofob, saj na svojih predavanjih pogosto uporablja enako tezo kot dr.Pirtovšek: z informacijami na spletu si lahko izjemno pomagamo, a le, če jih s pomočjo »celovitega, tradicionalnega znanja« znamo povezati med sabo. Da bi bila mera polna, je dr. Spitzer to tezo ilustriral z enako primerjavo kot dr. Pirtovšek (očitno zelo popularno v medicinskih krogih), namreč z razliko med zdravnikom in bolnikom, ki oba brskata po spletu po istih informacijah, a jih zaradi različnega znanja eden razume, drugi pa ne.

Tu se po mojem tudi skriva eden od odgovorov na vprašanje, kaj digitalni mediji počnejo z nami in našimi možgani. Vsaj deloma ga je mogoče ilustrirati s tako imenovanim Flynnovim količnikom, ki ga navaja tudi dr. Pirtovšek, a z dodatnim vpogledom v umazano podrobnost: seveda drži, da inteligenčni količnik v razvitih družbah zadnjih 70 let narašča, toda, ko tej rasti pogledamo v drobovje, se izkaže, da, poenostavljeno rečeno, narašča predvsem sposobnost otrok, da reči vizualizirajo, njihov besednjak in algebraične sposobnosti pa bolj ali manj capljajo na mestu, z njimi pa tudi njihova sposobnost usvajanja celovitega znanja. Kar nekaj raziskovalcev meni, da je tak razvoj posledica prevlade avdio-vizualnih medijev od konca druge svetovne vojne naprej: če imajo prav, potem tudi digitalni interaktivni mediji in splet podpirajo predvsem tiste segmente inteligence, ki naraščajo že sicer, ne pa onih, ki se razvijajo počasneje.

Ta poanta je zanimiva predvsem zaradi rabe digitalnih gradiv v šolah, saj seje dvom v vero, da je uvajanje digitalnih medijev v izobraževanje ključen predpogoj uspešnega učenja. Tej digitalni skepsi pritrjuje tudi raziskava OECD iz lanskega septembra, ki je pokazala, da med rezultati raziskave PISA (ki zajema nekaj deset držav in več kot 100.000 otrok) in rabo računalnikov v šolah ni pozitivne, ampak negativna korelacija. Bolj po domače povedano, številne države – vključno s Slovenijo – so milijone, ki so jih investirale v digitalna gradiva, vsaj doslej bolj ali manj vrgle stran, seveda ob predpostavki, da je bil cilj teh investicij povečati sposobnost učenk in učencev, da s pomočjo »celovitega, tradicionalnega znanja« razumejo svet okoli sebe, ne pa maksimiranje profitov proizvajalcev strojne in programske opreme. Celovito in tradicionalno znanje se, bogpomagaj, še vedno da usvojiti predvsem s trdim delom ob pomoči visoko usposobljenih učiteljev in z dobršno mero učenja na pamet, tudi iz analognih gradiv. Temu pritrjuje kar nekaj raziskav, ki kažejo, da se dijaki in študenti v najbolj razvitih državah raje učijo s papirnatih kot digitalnih medijev.

To seveda ne pomeni, da je treba digitalne medije izgnati iz izobraževalnega sistema: je pa potrebno temeljito premisliti, kako, kdaj in kje jih uporabljamo. To je, po mojem, eno od ključnih opozoril knjige dr. Spitzerja, ki po mojem še kako velja tudi za Slovenijo.

Miha Kovač, Ljubljana