Turbulentni Karl

Karl Erjavec je utelešenje novodobne slovenske politike. Prijazen, nasmejan, človek za vsa ministrstva, lahko bi bil tudi fikus, izredno ambiciozen in spreten med pogajanji, a hkrati brezsramno izsiljevalski in prostodušno iskren v zagovarjanju lastnih interesov. Če finančni minister ne želi povečati pokojnin, bi povzročil vladno krizo. Če se obotavlja glede rekreativnega dodatka, bi zapustil koalicijo. Če mu predsednik vlade ukaže, naj odide, raje vse do konca javnosti pojasnjuje, da se zaradi kant pač ne odhaja …

Dokler je bil Desus majhna koalicijska stranka, so bile njegove poteze nepomembni politični tresljaji, anekdotično vrenje; ker pa je danes druga največja vladna stranka, ima njegova interesna skupnost večji vpliv in hkrati večjo odgovornost. Zdi se, da se Karl Erjavec tega ne zaveda prav dobro. V nasprotnem primeru bi resno koalicijsko krizo povzročil kakšen drugi dan, ne pa takrat, ko je kot zunanji minister na državniškem obisku v Moskvi. V nasprotnem primeru bi za politični pretres izbral kakšno res pomembno vprašanje. A ga ni. Želel je le pokazati svojo moč.

Tokrat so poslanci Desusa namenoma podprli opozicijsko interpelacijo zoper ministrico za delo Anjo Kopač Mrak, ki ji v SDS očitajo, da ne mara otrok. V ozadju je politično izkoriščanje primera velenjskih dečkov in njune resnično tragične zgodbe, četudi bi lahko ministrici očitali, da se ne zna spopasti z naraščajočo revščino. A Desus ne govori o tem, njih je zmotilo kadrovanje. Koalicijska SD naj bi namreč vplivala na zaposlovanje svojih ljudi v institucijah, ki naj bi bile namenjene članom oz. simpatizerjem Desusa. Gre za vodstvene položaje v domovih za ostarele, kjer ima Desus svojo volilno bazo.

Cilj je morda legitimen, a interpelacijsko sredstvo gotovo ne.

Kaj je Karl Erjavec storil, ko se je zoperstavil koalicijski partnerici in Miru Cerarju? Zamajal je vlado, navidezno politično enotnost in pričakovani dveletni mir. To lahko pripelje do dveh stvari, najprej do vedno novih političnih preigravanj in tekmovanj na vladni strani, kar povečuje politično moč in vpliv opozicije, ki za svoj uspeh v tem primeru ne potrebuje nobenih novih političnih programov. Karlovo nagajanje pa pozneje lahko pripelje tudi do razpada enotnosti, razpada koalicije, še enih izrednih volitev. Ta scenarij ni najbolj verjeten, a je vseeno mogoč. Javnomnenjske ankete kažejo na počasen vzpon SD, kar je predvsem posledica nepotrebnih prerekanj v Združeni levici (mimogrede, če se bodo ta nadaljevala, bo slovenska politika izgubila resno alternativo) posledično pa želi Desus okrepiti svoj položaj.

Vendar vzvodi politične prihodnosti Slovenije niso v rokah Karla Erjavca, pač pa v rokah Mira Cerarja. Ta se lahko odloči za taktiko mirovnega posredovanja, lahko pa s političnim pritiskom umiri sprta koalicijska partnerja. Vladne napetosti v prvi vrsti namreč najbolj škodijo premieru, njegovi stranki in vsem vladnim projektom. Nič ni narobe, če se vladni politiki med seboj ne strinjajo, narobe je, če njihove razlike niso vsebinske, pač pa jih vodijo popolnoma jasni partikularni interesi.