Sam svoj mojster

Japonska restavracija Sato Bento
Kotnikova 5 (Ledina center)
tel.: 040 301 373
Sato po zenovsko zlaga obroke od ponedeljka do petka od 19. do 22. ure; ob ponedeljkih, sredah in petkih pa tudi od 11.00 do 14.30. Ob sobotah in nedeljah počiva.

Ambient:
rokodelsko-naredi-sam obnavljajoč se prostorček v centru Ledina s štirimi mizami, šankom/kuhinjo in japonsko muziko na radiu

Napitki:
ni jih ravno veliko – poleg nekaj vrst čajev še japonsko pivo kirin in malvazija iz koprske kleti

Dostopnost:
parkirajte nekje v okolici, nato pa poiščite lokal v pritličju centra Ledina; tja je pot omogočena tudi gibalno oviranim

Fino:
vse jedi, ki smo jih poskusili

Ne tako fino:
izbira pijač

Za opisano degustacijsko špuro je vsak jedec odštel 20 evrov.

»Čas je za globalno ekspanzijo naše organizacije!« je svečano napovedal čelnik Konzumovih ogledniških struktur in si z izjavo zagotovil enotno podporo vseh navzočih. V glavah so se jim namreč odvrtele projekcije bourdainovskih pohajkovanj, preštevanje mišelinskih zvezdic (in okolipasnih šlauhkov iste firme) ter oblizovanja prstov na vseh koncih sveta. No, ko se je spet izkazalo, da gre za metaforično obljubo, je entuziazem nekoliko uplahnil, a se je nato na popolnoma nepričakovanem kraju ponovno razplamtel.

Namig enega naših najbolj preverjenih informatorjev nas je – na občo nejevero inšpektorata – vodil v enega najbolj grdih poslovnih centrov regije. V pritličju centra Ledina je namreč pred nekaj meseci začel kuhati japonski chef Shin Sato; paralelno s kuharijo, ki se dogaja tako rekoč pred očmi gostov, pa je začel tudi svojeročno obnovo majhnega prostora in itinerarja. To pomeni, da žaga in ponovno (a drugače) lepi tistih pet miz in pripadajoče stole, da (razen prijateljske pomoči) nima osebja, da nima vinske karte (ki je za – sicer lepo ohlajeno in v pravi vinski kozarec natočeno – malvazijo Vinakoper niti ne potrebuje) in da reč ne poteka v našponanem tiktak ritmu.

Ko prideš v Satov mini plac, pravzaprav nimaš občutka, da si prišel v restavracijo; vse skupaj je bolj podobno neki improvizirani garaži, v kateri se moraš – ko izprazniš svoje pivo – po novega kar sam odpraviti k šanku. Gazda je namreč tako zatopljen v kuharijo, da neredko spregleda tudi precej intenzivno mahanje z rokami. Ampak zatopljenost v kuharijo ima seveda svoje dobre strani: hrana je vrhunska! Vsaka jed, ki nam jo je postregel oni večer, je bila mojstrovina zase, vsem pa so bili skupni vse odvečne navlake očiščen minimalizem ter čisti in jasni okusi. Na vseh krožnikih, od pozdravne skodele soparjenih strokov mlade soje do zaključnih sendvičkov, sestavljenih iz biskvitastih palačink, polnila iz fižolove (!) marmelade in priložene melone ter kupčka kajmaka (!!), je imela vsaka stvar svoj namen in smisel, nič ni bilo odveč in nič ni manjkalo. Kuhani kosi krompirja, korenja in stročjega fižola so morali biti okisani in osojani ravno toliko, kot so bili, zelenjavno-mesni žlikrofi gyoza so morali po kuhanju na silno vroči plošči odležati natančno toliko časa, da so lepo temno porjaveli in se ohrustali. V nasprotju z omleto: ta je bila spečena s toliko nežnosti in pozornosti, da je ostala popolnoma rumena, brez kančka rjave zapečenosti, kompaktna, a lahkotno zračna. In težko je reči, ali je bila vrh večera po kyotskih šegah skuhana juha s kosom v nulo skuhanega brancina, cmokom iz tofuja in kozic ter koščkom belega pora ali bi titulo podelili tempuri iz koščkov rdeče paprike in sesekljanih repov kozic? Da o krasnih nigirijih (poleg picajzlasto očiščenega fileja sardona je bil še posebej hud na hitro ožgan losos) sploh ne začnem. Ker moram končati in povzeti: Sato Bento je posebna restavracija, ki ne bo navdušila vsakogar. Bo pa navdušila vsakogar, ki zna ceniti posebne stvari.