Kaj ima nogomet s tem?

Dva tehnološko popolnoma različna televizijska ekrana, dva popolnoma različna zgodovinska trenutka, dve popolnoma različni nogometni tekmi, a tako zelo podobna slika. Pred prvim, Iskrinim barvnim televizorjem s katodno cevjo v dnevni sobi starševskega stanovanja, v osmem nadstropju bloka na Bratovševi ploščadi, sediva z očetom v pričakovanju polurnega posnetka derbija med Dinamom in Crveno zvezdo, ki naj bi se odigral tistega majskega nedeljskega popoldneva v Zagrebu. Pripadniki džins generacije s konca osemdesetih, v kavbojkah iz Trsta, obarvani v rdeče-bele bojne barve, vdirajo z južne tribune maksimirskega stadiona, s stojišča, namenjenega organiziranim navijaškim skupinam (da ne rečem huliganskim hordam), na sosednjo tribuno s sedišči. S teh tekme tradicionalno spremlja tisti civilni (da ne rečem civilizirani) del nogometnega občestva, purgerji srednje in starejše generacije, ki so, s še ne do konca prebavljenimi nedeljskimi kosili v želodcih, v resnici želeli videti žoganje med Bobanom in Šukerjem v modrem dresu kluba svetega imena (ki ga bo, kako vrhunsko cinično, oče nacije Franjo ob prvi priložnosti preimenoval) na eni ter Stojkovićem in Prosinečkim, v rdeče-belem dresu evropskih šampionov v nastajanju, na drugi strani.

Na drugem, Philipsovem LCD-ju, v dnevni sobi stanovanja v Šiški, s sinom gledava ruske huligane, ki so vsi po vrsti videti kot Ivan Drago, sovjetski borbeni stroj iz četrtega Rockyja, dvometrske gorile, z mišično maso rednega obiskovalca fitnesa in konzumenta prepovedanih anabolikov, kako vpadajo na tribuno z angleškimi navijači, pretežno civilisti, saj njihovi identificirani huligani, v nasprotju z Rusi, ki jih varnostni sistemi še ne poznajo, na stadione nimajo vstopa. Njihova obramba je tem dejstvom primerno jalova, tisti izmed Angležev, ki niso zbežali oziroma poskakali s tribune, so bolj ali manj odigrali vlogo slabih sparing partnerjev oziroma raje boksarskih vreč ruskim fuzbalskim silovikom, ki so udarjali brezkompromisno in močno. Podobno kot pred četrt stoletja na zagrebški tekmi so tudi ruski huligani prekršili nenapisano pravilo o nenapadanju »civilistov«. Prizori so zame popolno presenečenje. Po vseh tistih nogometnih prvenstvih v zadnjem desetletju in več, na katerih se je bolj ali manj rajalo na ulicah in trgih, gledamo prizore iz nekih starih, preživetih časov, ko je bil nogomet še tisti prvinski, krvav pod kožo, gladiatorski, preden je postal korporativni zvarek velikega kapitala, ki ga ne igrajo več romantični junaki ljudskih src, o katerih se pojejo pesmi, pač pa več deset milijonov evrov vredne investicije v kopačkah, z blagovnimi znamkami namesto imen.

Navijaško (ali raje huligansko) divjanje takrat, spomladi leta 1990, na zagrebškem Maksimirju, po drugi strani ni presenetilo nikogar. Tudi mene ne. V zraku se je že čutil vonj smodnika prihajajočih balkanskih vojn, bil je čas buhtenja nacionalizmov in sovraštva, vsaka nogometna tekma pa mala generalka zanje. Malo pred tem, ko je Zvezda gostovala v Ljubljani, sem prvič slišal, kako odmevajo človeška telesa, ko s pospeškom trčijo med seboj. Z avtobusa na postaji takratne Titove ceste, nasproti bežigrajskega stadiona, sem stopil ravno, ko se je začel stampedo Zvezdinih huliganov proti vhodu, kjer so na stadion vstopali domači navijači, med katerimi je bilo precej zagrebških Bad Blue Boysov, ki so tiste čase raje kot svoj Dinamo spremljali, kje v okolici bi se dalo dobro stepsti z osovraženimi Delijami. Specialci, ki se jim je vse skupaj zgodilo za hrbti, so se zbrali in ob pesmi pendrekov in piščalk srboriteže na hitro ločili, tako da razen nekaj bolečih reber in razbitih arkad ni bilo hujšega zla. Ko sem tistega večera končno (potem ko so nas specialci pod taktirko Pavleta Čelika na stadionu zadrževali še debelo uro po koncu tekme, vse do odhoda vlakovne kompozicije z nekega tira ljubljanske postaje proti Beogradu) prišel domov in prižgal športni pregled, se je slovenski, verjetno pa tudi širši jugoslovanski javnosti z ekrana predstavil lik, ki je govoril o tem, da ima v Beogradu slaščičarno, da pa ob koncu tedna, kot nekakšen navijaški (kolo)vodja, potuje na gostovanja Crvene zvezde, kjer, če je le priložnost, pretepe dva ali tri navijače nasprot-

nega moštva in se zvečer vrne domov spat (»... i idem kući, spavam.«). Ta obraz si je veljalo zapomniti (si je morda treba tudi kakšnega izmed ruskih rokoborcev?), saj je bil, tako ljudski glas, viden tudi na zgoraj opisani zagrebški tekmi, vendar takrat ne več na tribuni, med navijači, pač pa na Zvezdini klopi, pristojen za varnost in baje tudi že oborožen, že čez samo leto in pol pa bo spet v velikem planu malega ekrana, takrat v polni bojni opremi, v pisani maskirni uniformi, s kokardo na črni kapi, v ozadju oblačna Bijeljina, na koncu jezika pa zoprna dolga tujka – »fundamentalisti«, ki nikakor noče z njega. Verjetno takšni, kot je bila Tifa Šabanović, katere trupla seveda ni v kadru. Je pa čisto blizu.

In, na koncu: kaj ima pravzaprav nogomet z vsem tem? Prav nič, seveda.