Ustvarjalec v čudežni deželi

Rojen je bil leta 1960 v kraju Bugojno, osnovno šolo in gimnazijo je končal v Gornjem Vakufu, študij arhitekture in podiplomski študij oblikovanja pa v Sarajevu. Gazzda je v pičlih treh letih od ustanovitve prerasla v eno najbolj iskanih pohištvenih znamk v Evropi. Teskeredžiću je uspelo dokazati, da je mogoče iz popolnega ‘outsiderja’ ustvariti prvaka, ki ga danes hvalijo vplivne oblikovalske revije, tudi kultna britanska revija Monocle.

Kateri kos pohištva vas najbolj spominja na toplino doma?

Ko pomislim na dom, se spomnim predvsem občutka praznine v prostoru. Imeli smo tako malo pohištva, da sem v dnevni sobi lahko igral nogomet. Odrasel sem v tradicionalni bosanski hiši z zimskim in letnim delom. Letni del je bil paviljon, v katerem je bil edini kos pohištva velika zofa, na njej se je sedelo in spalo, pod njo pa je bil prostor za shranjevanje jogijev. Vse je bilo nekako mobilno. Jedli smo sedeč na tleh, moja babica, pozneje pa tudi oče, sta vztrajala pri tem tradicionalnem ritualu obedovanja. Dnevna soba se je lahko v hipu spremenila v jedilnico, ob večerih pa v spalnico. Ko razmišljam o tem, ugotavljam, da je prav pomanjkanje pohištva ustvarilo danes tako moderen prostor mobilnosti in funkcionalne preobrazbe. Pozneje je oče sicer kupil raztegljivo jedilno mizo in stole, a so nam bili ves čas v napoto, doživljali smo jih kot tujke, pa še nogometa nisem več mogel igrati v dnevni sobi.

V stanovanju povprečnega Slovenca prevladuje Ikea. Kako pa je pri vas doma, je večina pohištva avtorsko delo?

Nikoli mi ni bila blizu ideja, da si dom natrpaš z lastnimi oblikovalskimi izdelki, to se mi zdi preveč samovšečno. Pa tudi dolgočasno bi bilo vsak dan gledati lastno delo in na njem iskati napake. Edini kos pohištva, ki sem ga oblikoval sam, je stol, ki sem ga podaril hčerki Eni za njen trinajsti rojstni dan. Očitno kar drži rek o bosi kovačevi kobili.

V mladosti ste si na vsak način želeli postati slikar.

Drži. In prav ta želja in potreba po ukvarjanju z umetnostjo sta začrtali mojo pot k sorodnima ustvarjalnima disciplinama – arhitekturi in pozneje k oblikovanju. Med študijem arhitekture sem bil štipendist tovarne Šipad, tu sem si po diplomi nabiral tudi prve delovne izkušnje in se seznanil z oblikovanjem pohištva. Bil sem tako navdušen, da sem se odločil za dodatno izobraževanje na področju oblikovanja. Želja postati slikar je z leti vse bolj bledela.

Je res, da ste si s prodajo svojih slik financirali študij arhitekture?

V prvem letniku študija sem res prodal nekaj svojih slik. Moj najljubši naročnik je bil frančiškanski duhovnik, pater Marko. Nekoč mi je naročil sliko svete Ane za novo cerkev, poimenovano po njej. Prebral sem Staro in Novo zavezo Svetega pisma, vendar nikakor nisem našel navdiha za njeno podobo. Nekega dne me je obiskal pater Marko, da preveri, kako napredujem, jaz pa sem mu rekel: »Zelo slabo, nikakor ne morem vizualizirati lika svete Ane, tudi če ga abstrahiram, ne.« Prav v tistem trenutku pa je moja mama kot globoko verna muslimanka izvajala ritual klanjanja, pater Marko jo je opazoval, se obrnil k meni in rekel: »Tu imaš lik svete Ane, to boš gotovo naslikal dovolj čustveno.« To je bila odlična lekcija iz tolerantnosti in odprtosti. In tako zdaj podoba moje mame z avreolo krasi zid cerkve sv. Ane.

V otroštvu ste uničili najljubši stol svoje babice, za katerega se je pozneje izkazalo, da je avtentičen Thonetov stol številka 14. Je oblikovanje pohištva svojevrstna odkupnina za ta otroški greh?

S tem stolom je povezana ena mojih velikih travm iz otroštva. Babica je stol dobila v dar od svojega očeta, prinesel ji ga je s potovanja na Dunaj. Ko sem imel kakšnih šest let, sem med igro s prijatelji ocenil, da je stol star in da bi bilo boljše, če bi nova jedilna miza dobila plastičen stol. Prijatelji so sledili moji želji in so že rahlo razmajan babičin stol dokončno uničili. Babica, ki je bila po duši filozofinja in moj veliki vzor, je modro ugotovila, za kaj gre, nato pa je rekla, da ji bom, ko odrastem, kupil prav tak stol. Žal je umrla prej, preden sem dobil svojo prvo plačo. V podzavesti mi je ostal občutek neporavnanega dolga in tako se pri oblikovanju vsakega novega stola sprašujem: je dovolj dober, da se mi bo babica oglasila in mi rekla, da je dolg poravnan? Ker se ne babica ne Thonet do zdaj še nista oglasila, nadaljujem z delom, upajoč na njun znak in na to, da mi vendarle uspe narediti vsaj tako dober stol, kot je bil njun.

Biti oblikovalec pohištva v tovarni v Gornjem Vakufu – je bila to za mladega arhitekta travma ali vendarle tudi kreativni izziv?

Na srečo sem delal v tovarni in ne v oblikovalskem biroju, ki bi bil fizično ločen od proizvodnje. V začetku je bila to res velika travma, sploh ker sem se kot mlad arhitekt, ki je sanjal o veliki arhitekturi, znašel v tovarni s 700 zaposlenimi, obkrožen z ogromno količino lesa v raznih oblikah. Toda čez čas sem v teh oblikah prepoznal ogromen oblikovalski potencial in začetna travma je prerasla v občutek Alice v čudežni deželi. Neposredni stik s proizvodnjo in realnimi možnostmi tovarne je bil ustvarjalni izziv. Počutil sem se kot kuhar, ki ima v hladilniku samo tri sestavine, vsi pa od njega pričakujejo, da bo ustvaril specialiteto. No, specialiteto smo potem res ustvarili s pohištvenima kolekcijama ‘Bosna-bio’ in ‘Mak-bio’, ki sta bili mednarodni prodajni uspeh in tudi večkrat nagrajeni.

Je vodstvo tovarne takoj doumelo pomen dobrega dizajna in podprlo vaše predloge?

Na začetku seveda ne. Sčasoma, ko so prišli prvi uspehi, pa so me podprli.

Kot štipendist tovarne sem bil eden prvih iz generacije oblikovalcev, ki je delal neposredno v tovarni. Šipad je imel velik oblikovalski center v Sarajevu, a ta ni bil neposredno povezan s proizvodnjo. Težko je bilo razvijati prototip na podlagi skic. Razvoj prototipa je živ proces, prisotnost oblikovalca je nujna, veliko stvari je treba reševati sproti in v timu. Nemogoče je priti do izdelka, pripravljenega za množično produkcijo, brez sodelovanja vseh akterjev. Moje delo na začetku ni bilo jasno definirano, izgubljen sem bil v množici 700 ljudi, ni bilo oblikovalske strategije in dojel sem, da bom moral vse pripraviti sam. Začel sem razvijati strategijo in blagovno znamko tovarne. Za komercialno uspešne proizvode smo prejeli najpomembnejše jugoslovanske nagrade za dizajn. Ker sem mizarjem v tovarni ves čas govoril, da »smo najboljši na svetu«, so me poimenovali »umetnik«, kar v bosanskem žargonu pomeni »budala, ki pripoveduje pravljice«. Spominjam se podelitve nagrad na sejmu v Beogradu, spremljali so me vsi moji mizarji, vedno sem jih namreč povabil zraven, ker sem menil, da ne gre samo za moj, ampak skupni dosežek, in eden od njih je lokalnemu novinarju hitel razlagati: »Veš, mi iz Gornjega Vakufa smo najboljši na svetu!« Rekel sem mu, da s tem nisem mislil čisto resno. On pa mi je odgovoril: »Ob takšnem oblikovalcu smo tudi mi mizarji postali umetniki.«

Konec leta 1989 ste odšli v Avstrijo, kjer ste najprej dve leti delali v arhitekturnem biroju Helga Lassy. Ste se za odhod odločili iz eksistencialnih razlogov?

Po dveh letih dela v Šipadu in prvih znakih poslovne rutine sem potreboval spremembo. Za odhod v Avstrijo sem se odločil zaradi možnosti strokovnega izpopolnjevanja. V biroju Helga Lassy smo večinoma načrtovali vrtce, saj je avstrijska vlada izdatno podpirala njihovo gradnjo. Ta izkušnja s projektiranjem za ciljno skupino otrok me je pripeljala do oblikovanja otroških igral za podjetje Fritz Friedrich. Gre za vodilno avstrijsko podjetje na področju projektiranja otroških igral, vrtnega pohištva in druge zunanje opreme. Vodstvo podjetja je izkazalo veliko razumevanja in spoštovanja do mojega dela in od njih sem se res ogromno naučil. Zelo koristno je bilo tudi sodelovanje z arhitektom Hermanom Schmidtom, v njegovem biroju sem kot vodilni projektant delal tri leta. Da bi ušel rutini in se osamosvojil, sem leta 2000 ustanovil arhitekturno-oblikovalski atelje Archides. Tej samostojni izkušnji so moji prijatelji rekli kar avantura, to pa zato, ker je tedaj na Dunaju obstajalo skoraj tisoč arhitekturnih in oblikovalskih birojev. Zaradi ostre konkurence je bilo na začetku težko, a sem kljub temu vztrajal, pač po načelu: »Kar te ne ubije, te še okrepi.« Leta 2002 sem na povabilo prof. Zlatka Ugljena začel gostovati kot predavatelj na Likovni akademiji v Sarajevu, kjer sem danes redni profesor.

Kaj je danes dobro in kaj slabo v bosanski industriji pohištva?

Dobro je, da smo spet začeli delati. Vsak začetek je težak, ampak vsaj začeli smo. Našo lesno industrijo vidim kot zeleno livado, na kateri je treba zasaditi rože. V zadnjih letih je bila ustanovljena množica manjših podjetij, ki so se sposobna hitro prilagajati potrebam zahodnih trgov. Slabo je, da novonastala mala podjetja nimajo na voljo podpornega sistema, največja težava pa je, da so se v časovnem vakuumu izgubila obrtniška znanja in da se soočamo z velikim pomanjkanjem kvalificirane delovne sile.

So vsi dobri mizarji v BiH izumrli?

Ne vsi, jih pa res tako malo, da bi jih lahko preštel na prste obeh rok. Še malo, pa jih bomo izbirali na ‘draftu’, kot se izbirajo vrhunski košarkarji in nogometaši.

Bi mladim priporočili mizarski poklic?

Ne moremo biti vsi ekonomisti, pravniki in oblikovalci. Bolje je biti dober mizar kot slab oblikovalec. Če nič drugega, vsaj tvoji potomci ne bodo lačni. Ne poznam mizarja, ki bi bil brez dela, med ekonomisti, pravniki in oblikovalci pa je kar veliko takih. Mizarji, ki delajo za znamko Gazzda, imajo skoraj tolikšno plačo kot univerzitetni profesorji. V Italiji, pa tudi v Nemčiji je mojster še vedno zelo spoštovan poklic, pri nas je pa degradiran. Če vprašate proizvajalce, vam bodo tarnali, da ne dobijo mizarjev, tapetarjev, vodovodarjev, ključavničarjev ... Pred kratkim sem spremljal razpis za mizarje v sarajevski regiji. Kljub visoki brezposelnosti se na razpis ni prijavil nihče.

Eden od adutov BiH je kakovostna surovina – les. Žal se večinoma izvaža neobdelana surovina in poceni, namesto da bi iz nje naredili kakovostne izdelke za zahodni trg. To ni le težava BiH. Enako napako dela Slovenija ...

Prodajati neobdelan les je tako kot prodajati surovo nafto – za to ni treba biti posebej pameten. Ampak na tem ni mogoče utemeljiti strategije razvoja države. Narediti je treba korak naprej in se vprašati: kako razviti konkurenčen končni proizvod za globalno tržišče? Kako v proizvod vgraditi dodano vrednost in kaj dodana vrednost sploh je? Pri tem imajo pomembno vlogo dizajn, obrtniško znanje, kreativni marketing in državna strategija. Če nimaš surovine, jo lahko vedno uvoziš, to ni problem, les kot surovina je poceni. Les za znamko Gazzda kupujemo tudi v Sloveniji. Pri tem se kaj veliko ne oziramo na ceno, saj ta pomeni samo desetino končne cene izdelka. Vseeno je, ali kubični meter lesa stane tisoč ali tri tisoč evrov. Iz enega kubičnega mera lesa izdelamo sto stolov, z njihovo prodajo pa zaslužimo 30 tisoč evrov. Ampak surovina ni dovolj. Zagotovljene morajo biti tudi vse preostale predpostavke. Mislil bi si, da o tem že vrabci čivkajo, ampak očitno nekaterim v BiH in tudi v Sloveniji še kar ni jasno, v čem je ‘catch’.

Kdaj se je začela zgodba z znamko Gazzda in zakaj sploh ime Gazzda?

Gazzda obstaja od leta 2013, ustanovil sem jo skupaj z dvema poslovnima partnerjema. Ime je rahlo satirično, gre za značilno bosansko šalo na račun pojma ‘gazda’ (v slovenskem prevodu vodja). Gazzda je platforma za razvoj originalnih proizvodov, ki zaposluje mlade, ambiciozne in ustvarjalne ljudi.

Kdo sta partnerja?

Nizozemec Keni Van Halderen, ki se je po selitvi v Sarajevo preimenoval v Keno Bosanac, in Zlatko Tanović, ki je odrasel na Nizozemskem, kamor je njegova družina pobegnila pred vojno vihro. S Kenijem sta bila sošolca, oba sta marketinška genija, sodelovati pa smo začeli, ko sem kot oblikovalec delal za podjetji Artisan iz Tešnja in Rukotvorine iz Konjic, Keni in Zlatko pa sta vodila prodajo in promocijo izdelkov teh podjetij na zahodnih tržiščih. Ker imamo podobne moralne in poslovno-kreativne nazore, smo se zelo hitro zbližali in se odločili, da delo nadaljujemo v okviru skupne platforme Gazzda.

Vaš cilj so predvsem večja, zahodna tržišča.

Največ pohištva prodamo v Nemčijo, Švico, Belgijo, na Nizozemsko, v zadnjem času tudi v Kanado, Izrael in Korejo. Med našimi dvesto proizvodi ni niti enega, ki ga ne bi mogli prodati. Večjo težavo imamo s tem, kako narediti dovolj, kot pa s tem, kako to prodati.

Kdo pa izdeluje pohištvo za Gazzdo?

Dvanajst večjih in manjših tovarn v Bosni in Hercegovini, s katerimi skrbno razvijamo proizvode.

Pohištvo znamke Gazzda je videti, kot da bi prišlo iz šestdesetih let. Zakaj navdušenje prav nad tem zgodovinskim obdobjem?

Oblikovanje in umetnost sta bila vedno odraz časa in stanja duha v družbi. Moja generacija verjame, da bo našim potomcem slabše, kot je nam – če si izposodim misel oblikovalca Toma Dixona. Ta pesimistični pristop kaže na globalno krizo morale, na sociološko-psihološko stanje obglavljene ljudske skupnosti, ki se želi vrniti k enostavnim, poštenim, človečnim načelom in upa, da je v sedanji svet brutalnih odnosov, ki temelji na sili in moči, še mogoče vrniti moralo in etiko. Potrebujemo vrnitev v čas miru in topline doma, ki ju poznamo iz šestdesetih, ko smo odraščali. Danes smo pri oblikovanju interjerja priče ležerni mešanici stilov ali pa vračanju v preteklost s pogledom, uprtim v prihodnost – kot bi analitiki trendov opisali ta retrofuturističen pristop.

Kaj bo v dizajnu pohištva popularno jutri? Kakšni so trendi?

To je težko predvideti, saj so trendi odraz širših družbenih pojavov. Sicer pa se mi pojem trend zdi preveč banalen, da bi nanj vezal svoj dizajn in ustvarjalna stališča. Trendi so minljivi, jaz pa oblikovanje razumem kot nekaj, kar teži k univerzalnim principom in odgovarja na globlje družbene potrebe. Ne želim, da se moje delo dojema kot modna muha in hitro minljiva roba, veliko bolj me zadovoljuje občutek, da tudi po dvajsetih letih lahko rečem: »To je še danes dobro in odgovorno narejeno.« Bistvo je narediti izdelek, ki preživi modne smernice. Poglejte klasične kose pohištva, ki so jih oblikovali Thonet, Aalto, Mies, Wegner, Kjærholm in Eames – zdi se, kot da so nastali včeraj.

Kaj vam je pri pohištvu pomembnejše: njegova funkcija ali dizajn?

V procesu dizajna je funkcija neizogibna kategorija, ni je mogoče ločiti od dobrega dizajna. Predstavljajte si perfektno oblikovan stol, ki pa ima to napako, da na njem ni mogoče sedeti. Tudi takšni primeri obstajajo, ampak to pomeni, da so oblikovanju stola posvetili eno uro na dan, ostalih 23 ur pa je namenjenih promociji, zato da kupce prepričajo o nakupu stola, ki ni uporaben za sedenje.

Kako pomemben v pohištveni industriji je ‘branding’? Ali danes zadošča, da narediš kakovosten proizvod ali pa ga je vendarle treba zapakirati v inovativno blagovno znamko, saj ga sicer ne moreš prodati na zahtevno zahodno tržišče?

Danes brez dobrega marketinga in brandinga ne gre. Biti moraš vsaj nekoliko boljši od zahodnih konkurentov, saj samo tako svoje izdelke lahko prodaš na zahodnih tržiščih. V moji pisarni se govori sedem, osem jezikov, eden govori francosko, drugi nemško, tretji nizozemsko ... Veliko mojih sodelavcev je bilo beguncev, odrasli so v zahodnoevropskih državah, tam so se naučili jezikov in pridobili delovne navade. Branding v svojem bistvu pomeni gradnjo zaupanja. Se pravi, ali ti kdo verjame ali ne. Zaupanje si je treba zaslužiti, kar pa ne gre čez noč. Ko kupujete tehničen proizvod iz Nemčije, ne boste omahovali, saj je kakovost izdelka zagotovljena. To je zaupanje ali branding. Tudi na področju pohištvene industrije je mogoče ustvariti inovativne blagovne znamke, dokaz za to so Gazzda, Artisan in Rukotvorine. Želim doseči takšno zaupanje zahodnega kupca, da bo ta rekel: »Saj so neotesani, ti Balkanci, ampak znajo narediti vsaj dobro pohištvo in dobre čevapčiče.«

Pred časom ste se dogovarjali o sodelovanju s švedskim pohištvenim velikanom Ikea, za katerega naj bi oblikovali sistem otroških igral.

Res smo se pogovarjali, a do sodelovanja ni prišlo. Moram reči, da mi zaradi tega ni žal. Delo za korporacije mi je tuje, pretesno, preveč poslovno. Pred kratkim sem dobil ponudbo velikega švicarskega podjetja, da bi za njih oblikoval kolekcijo vrtnega pohištva, a sem ponudbo vljudno zavrnil, saj v sebi nisem našel motivacije za to nalogo. Nikoli me niso zanimala delo za uveljavljene blagovne znamke in zvezdniška imena, delo z njimi se mi zdi preveč omejujoče. Vplivaš lahko samo na enega, največ dva proizvoda in tu se zgodba konča. Delo za korporacije sicer omogoča hitrejši vzpon po poslovni lestvici, ampak to me ne zanima. Pomembnejši sta mi kakovost oblikovanja in kontinuiteta dela. Zanima me delo s podjetji in blagovnimi znamkami, ki se šele uveljavljajo. Bogdan Tanjević, trener košarkarskega kluba Bosna, je pred leti v intervjuju dejal, da ga ne zanima treniranje Reala, ker je ta že evropski prvak, večji izziv mu je trenirati Bosno in iz popolnega ‘outsiderja’ ustvariti evropskega prvaka. Takšna filozofija pogajanja tudi mene.