Zaton soseske

Zdi se, da je čas gradnje velikih stanovanjskih sosesk v Sloveniji za vedno mimo. Nadomestila ga je drobna in priložnostna gradnja, projektirana zgolj z namenom ekonomske izpolnitve kapitalskih vlagateljev. Zagotavljanje zelenih površin, optimalne osvetljenosti stanovanj, načrtovanje otroških in športnih igrišč ter vseh spremljevalnih programov so teme, ki so bile v zadnjih desetletjih potisnjene v ozadje, mnenje strokovne javnosti pa je bilo v veliki meri neupoštevano. Kombinacija obojega je privedla do stanja, v katerem današnja stanovanjska gradnja v nobenem pomenu ne more tekmovati s tisto, ki je bila načrtovana v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Ljubljana in druga slovenska mesta so se po drugi svetovni vojni srečala z nenadnim dvigom naravnega prirastka ter s pospešeno urbanizacijo kot posledico industrializacije slovenske družbe. Da bi rešili vprašanja stanovanjske problematike novih meščanov, so se ob večjih tovarnah začele obsežne stanovanjske gradnje, ki so s svojo tlorisno organizacijo zagotavljale osnovni minimum za življenje zaposlenih v bližnjih koncernih. Vzorčni primer tovrstnih načrtovanj so Litostrojski bloki v Ljubljani in naselje Kidričevo ob tovarni aluminija Talum. Zaradi uniformnega umeščanja enakega tipa linearne in nizke zazidave v prostor pa je ta za uporabnike nemalokrat izpadla togo, neduhovito in neprijazno. S tem v mislih se je v začetku šestdesetih let v arhitekturnih in urbanističnih krogih vnela razprava o novem tipu urbane gradnje, ki naj bi zagotavljala novo, višjo kakovost življenja v mestnem okolju. Razvit je bil arhetip soseske, ki naj bi pomenila odgovor nehumani in neprijazni povojni blokovski gradnji.

Eden naših zadnjih vsestranskih arhitektov Edvard Ravnikar se je s tem vprašanjem srečal že leta 1958, ko je s skupino študentov na ljubljanski fakulteti za arhitekturo pripravil načrt idealne soseske za pet tisoč prebivalcev. V študiji je bil poudarek namenjen umestitvi rekreativnih površin in površin z mešanim programom, ki bi zaradi lahke dosegljivosti vseh nujnih storitvenih dejavnosti zagotavljale udobnost življenja. Ta programska in oblikovna pestrost, z izmenjavanjem praznin in gradnje, bi razbila siceršnjo enoličnost stanovanjskih naselij. Zamisel sicer ni bila uresničena, močno pa je vplivala na aktualno urbanistično politiko. Sredi šestdesetih let je bil namreč arhetip soseske z odlokom v ljubljanskem urbanističnem planu določen za osnovni gradbeni princip pri širjenju Ljubljane. Soseska je bila opredeljena kot načrtovana in uporabno zaokrožena prostorska enota, ki v območju dostopnosti pešca poleg stanovanj vključuje potrebno infrastrukturo in vso dnevno preskrbo, osnovno šolo, otroško varstvo, javni prostor, zelene površine in postaje javnega potniškega prometa, večinoma brez tranzitnega motornega prometa znotraj območja. Podobo soseske tvorijo različni tipi stanovanjske gradnje. Od visokih stolpnic, ki se ponavadi zgoščajo v središču družbene dejavnosti, do nizkih ali pritličnih stanovanjskih enot.

Savsko naselje štejemo za prvi sklop stanovanjskih stavb v Ljubljani, ki je bil označen kot soseska. Zazidalni načrt Božidarja Gvardjančiča, pripravljen konec petdesetih let, je predvideval postopno navezovanje nove nizke gradnje na obstoječe bloke delavskih kolonij ob Linhartovi cesti, z likovno naglašenim robom, kamor so bile umeščene visoke štirinajstnadstropne stolpnice arhitektov Ilije Arnautovića in Milana Miheliča.

Ob Trgu komandanta Staneta v Šiški je bila sredi šestdesetih zasnovana prva vzorčna soseska, ki je temeljila na sprejetem odloku urbanističnega plana Ljubljane. Načrtovana je bila gradnja za namestitev 10 tisoč prebivalcev. Zaradi svoje velikosti je soseska razbita na več manjših podenot, ki delujejo na način manjših in med seboj povezanih soseščin. Urbanista Janez Vovk in Aleš Šarec sta koncept soseske zastavila z idejo, da njena gostota proti celovški vpadnici narašča in se zvišuje, proti Šišenskemu hribu pa se redči. Kjer je gostota stanovanjske populacije najvišja, tam se akumulirajo javne in komercialne vsebine, v redkeje in nižje pozidanih območjih pa je zeleno osrčje s površinami, namenjenimi rekreaciji, izobraževanju in prostočasnim dejavnostim. V skladu s sprejeto doktrino in definicijo o soseskah so projektanti avtomobilski promet omejili zgolj na napajalne ceste, poudarek pa je bil na zagotavljanju optimalnih peščevih poti.

Po desetletju načrtovanj ljubljanskih sosesk v maniri funkcionalističnega izročila, z umeščanjem in uporabo univerzalnih vsebinskih in likovnih rešitev je nov preskok v razvoju stanovanjske gradnje proti koncu šestdesetih let pomenil urbanistični načrt Bežigrajske soseske 7, bolj znane pod imenom Ruski car. Sosesko Ruski car je arhitekt in urbanist Vladimir Braco Mušič zasnoval kot manifest, v katerem izpostavlja kritiko takrat veljavne funkcionalistične uniformiranosti stanovanjskih naselij. Zasnova je temeljila na umestitvi dveh megablokov ob napajalnih ulicah, ki sta pomenili podaljšek javnega prostora in primarni urbani element celostne ureditve naselja. Mušič je s skupino urbanistov želel v prostor uvesti novo vsebinsko in likovno dinamiko, predvsem z uporabo različnih tipoloških vzorcev gradnje, od megastruktur do pritličnih in atrijskih objektov in dopuščanjem raznolikih oblikovnih rešitev znotraj vnaprej zastavljenih okvirjev. Svoj urbanistični in arhitekturni princip je pozneje uspešno ponovno uporabil tudi pri zasnovi novega naselja Split 3 na Hrvaškem.

Do konca osemdesetih let so se v Ljubljani zasnovala še območja bežigrajskih sosesk, z izstopajočo sosesko BS 3 z ikoničnimi stolpnicami z zašiljeno kapo arhitekta Ilije Arnautovića, soseske ob Celovški cesti, Nove Fužine ob Zaloški ter različne manjše soseščine, kot na primer Trnovsko predmestje.

V tem obdobju sta nastali tudi dve soseski, ki sta se tipološko razlikovali od uveljavljene ljubljanske paradigme. Sosesko Koseze ob ulici bratov Učakar je arhitekt Viktor Pust zasnoval kot naselje dolgih linearnih nizkih blokov s terasami, ki združujejo udobnost bivanja v družinski hiši in ekonomičnost blokovskega stanovanja. Zakonca Ivanšek pa sta na drugem koncu mesta zasnovala edinstveno slovensko sosesko Murgle kot vzorčno naselje enodružinskih montažnih hiš, umeščenih v zeleno in mirno okolje.

Po osamosvojitvi je država z Jazbinškovim zakonom družbena stanovanja prodala po izjemno nizkih cenah, posledično pa prenehala skrbeti za kakovost bivanja v obstoječih in novih soseskah. Vse nove stanovanjske gradnje so bile tako izpostavljene pravilom prostega trga, ki pogosto ne deluje v interesu bodočih stanovalcev. V letih pred globalno recesijo so bile mnoge tržne nepremičnine označene kot nadstandardne, v resnici pa so ponujale podpovprečne urbanistične in arhitekturne rešitve. Rešitve, ki niso upoštevale potreb po rekreativnih površinah, peš poteh, družabnem življenju. Zasnovane so bile z enim namenom: vlagateljem v najkrajšem času povrniti kapitalski dobiček. V Ljubljani je v zadnjih dveh desetletjih zraslo nemalo oblikovno neskladnih, prostorsko neumestnih ter arhitekturno neambicioznih soseščin, ki se zgoščajo na primer ob Dolgem mostu ali ob Jurčkovi cesti na Rudniku. To so naselja, kjer avtomobili vladajo pešcem, zelene in rekreativne površine so žrtvovane za dodaten stanovanjski objekt, stanovalcem je namenjena zgolj minimalna dovoljena dnevna osvetlitev in kjer se soseščina ne ozira in ne komunicira s svojim širšim sosedstvom. Kljub vsemu je v Ljubljani v zadnjih petindvajsetih letih nastalo nekaj sosesk, ki jih lahko uvrščamo v kategorijo dobrih in kakovostnih praks. Investitor večine je državni stanovanjski sklad, ki je arhitekturno najboljše rešitve izbiral prek javnih natečajev. Med zadnjimi je vredno izpostaviti stanovanjsko sosesko Polje, zasnovali so jo arhitekti Bevk Perović, z umeščanjem manjših stanovanjskih objektov v zelenju z vso podporno družbeno infrastrukturo, Poljane arhitektov OFIS in še nedokončano sosesko Brdo, kamor so doslej objekte umestili arhitekti MultiPlan in Dekleva Gregorič.

Danes stare in kakovostno zasnovane soseske počasi propadajo oziroma so izpostavljene nekakovostnim in stihijskim prenovam. Javne in komercialne vsebine, ki naj bi jih podpirale, pa počasi usihajo. Zdi se, da se država še ni prebudila in zaznala za njo ekološko in ekonomsko neprimernega porasta enodružinske razpršene gradnje ter poskusila ponovno povabiti urbanistično in arhitekturno stroko k dialogu o dolgoročnem trajnostnem razvoju prostora. Namesto tega varčuje z naložbami v javno infrastrukturo in stanovanjsko gradnjo, trg pa še vedno nadaljuje neregulirano in nekritično snovanje naselij po lastni presoji in željah.