Brazilski brutalizem

Znanost, umetnost, tehnologija naj bi se na plemenit način prelile v smisel bivanja in se izrazile tudi v naših bivališčih. Oseminosemdesetletni brazilski arhitekt Paulo Mendes da Rocha pravi, da je pehanje za tehnološkim napredkom zanka, v katero se lahko ob vsakem novem koraku ujamejo tudi arhitekti. »Vedno nove in nove možnosti uporabe visoke tehnologije in novih materialov nas lahko premagajo in premamijo z željo, da jih uporabimo brez pravega razloga in brez poglobljenega znanja, čemur so zares namenjene. Tako se prepustimo lažni novi estetiki in postavljaštvu. To je po mojem neumno. Arhitektura je predvsem iskanje idealnih prostorskih razmerij in izmuzljivih oblik.«

Leta 1950 so arhitekturno javnost presenetile fotografije stadiona, ki so prišle iz brazilskega São Paula. Prikazovale so športni stadion Ginásio do Clube Atlético Paulistano z nenavadnimi elementi, ki so podpirali betonsko streho in hkrati segali nad njen gabarit. Obla stavba, položena na privzdignjeno ploščad, je bila videti kot kakšen ‘leteči krožnik’, ki je pristal na platformi. Njen avtor je bil Paulo Mendes da Rocha, tedaj 32-letni diplomant Mackenziejeve univerze v São Paulu, ki se je s stadionom vpisal v generacijo arhitektov brutalistov.

Arhitektura brutalizma je bila odraz zeitgeista po drugi svetovni vojni. Izraz je bil najprej uporabljen za Le Corbusierovo stavbo Unité d’Habitation v Marseillu, ki je nastajala v letih 1945–49. Prav kmalu se je začel uporabljati za določen tip arhitekture po vsem svetu in je pridobival nacionalne značilnosti. A nekateri menijo, da je bil brutalizem bolj »filozofsko« načelo (oziroma gibanje) in ne toliko arhitekturni slog. Ime je dobil tudi zaradi zanj tako značilnega materiala – surovega betona, »beton brut«, s sledmi lesenih desk, opaža, v katerega je bil in situ beton vlit. Druga značilnost so veliki preprosti kvadratni arhitekturni volumni in elementi ter razmeroma poceni konstrukcije, vse skupaj pa je omogočalo tudi cenejšo gradnjo.

»V nasprotju z večino ljudi, ki se navadno bojijo revščine, me je ta vedno privlačila, podobno kot me privlačijo preproste stvari. A ne revščina kot človeška stiska, ne, ta boli, ampak kot skromnost, ta je v svojem esencialnem smislu nekaj lepega. Menim, da je vse, kar ni nujno potrebno, odveč in izziva razum. Vse, kar ni nujno potrebno, postane groteskno, še posebej v današnjem času.« Jedro teh Mendesovih misli govori o njegovem odnosu do arhitekture in estetike, o odklanjanju preobloženosti z okrasjem in razkošjem ter o njegovi pripadnosti gibanju ‘arte povera’ in ideji brutalizma v arhitekturi.

Njegov vzornik, profesor arhitekture na Fakulteti za arhitekturo in urbanizem Univerze v São Paulu (FAU-USP), Vilanova Artigas, ga je na začetku šestdesetih let povabil, naj se mu pridruži tudi kot predavatelj na fakulteti. Artigasa sicer štejejo med ustanovitelje sãopaulske arhitekturne šole Escuela Paulista – skupine, ki je začela delovati v petdesetih letih 20. stoletja –, imajo ga za njeno ključno figuro in hkrati za vodilnega v gibanju brazilskih brutalistov. Artigas je kot profesor seminar vodil v duhu evropskega Bauhausa na treh ključnih temeljih: zgodovini, tehniki, invenciji. Po letu 1969, v času diktature, je gibanje zamrlo, vsi levičarski profesorji so izgubili profesuro. Da Rocha se je vrnil na fakulteto po letu 1980 in s svojim profesorskim delom močno vplival na nove generacije latinskoameriških arhitektov. A kot vemo, ni bil edini vplivni arhitekt, drugi ali prvi med svetovno priznanimi brazilskimi arhitekti je bil Oscar Niemeyer.

In prav pri vprašanju ostrih ali mehkih linij se ta dva velikana brazilske arhitekture najbolj razlikujeta. Za Niemeyerja je bila zanimiva zaobljena oblika, njegova arhitektura je valovala v ritmih brazilske sambe, za Paula Mendesa da Rocho pa je pomembna preprosta, ravna ploskev, odsekana podobno, kot so gibi pri argentinskem tangu. Vendar sta oba vznemirila in navdušila svetovno arhitekturno javnost. Namreč, Paulo Mendes da Rocha je že drugi brazilski arhitekt, ki je leta 2006 prejel Pritzkerjevo priznanje. Prvi je bil prav Niemeyer; ta je to priznanje prejel leta 1988. Prav tako sta si oba prislužila beneškega zlatega leva, Niemeyer celo dvakrat, leta 1963 in leta 1996.

Ob podelitvi Pritzkerjeve nagrade je komisija zapisala, da Mendes da Rocha izkazuje globoko razumevanje prostora in poetiko volumnov, to pa uspešno udejanja v širokem ustvarjalnem diapazonu – vse od zasebnih hiš/rezidenc, velikih stanovanjskih kompleksov/sosesk, cerkva, muzejev in galerij, športnih objektov do urbanističnega načrtovanja in urbanih javnih prostorov. Zapisali so tudi, da je s svojo arhitekturo spreminjal poglede na krajino in prostor ter imel vedno v očišču skladnost socialne in estetske sestavine svojih arhitektur. Vodila ga je odgovornost do uporabnikov in tudi do širše skupnosti.

Ob letošnji podelitvi zlatega leva pa je žirija kot osrednji razlog za podelitev priznanja navedla brezčasnost Mendesove arhitekture, saj so njegove stvaritve vzdržale presojo časa s slogovnega, materialnega/fizičnega in tudi duhovnega vidika. Pomembni so še njegova osebna integriteta, konsistentnost in njegov genij. Mendes ni konformist, sprejema izzive in je strasten realist. Zanima ga veliko več kot le arhitektura in zaveda se, da so politika in drugi družbeni vidiki, kot so socialni, kulturni, zemljepisni, zgodovinski in tehnološki, zelo pomembni. Poudarili pa so tudi njegov pomen za nekdanje in vse prihodnje rodove arhitektov Latinske Amerike. Priznanje univerzalnosti njegovih stvaritev govori o tem, da je njegova arhitekturna praksa zgleden primer modernistične arhitekture, ki je še vedno (ali že spet) zanimiva.

Večina od njegovih najopaznejših in najbolj cenjenih arhitektur stoji v São Paulu, četudi je gradil povsod po Braziliji in svetu, s čimer si je utrdil sloves. Številni muzeji – Muzej skulptur v São Paulu (1988) je v celoti ugnezdil v podzemlje mestnega parka, pri Stari pinakoteki (1990) se je poklonil dediščini in zgradbo iz 19. stoletja dopolnil z nekaj funkcionalnimi dodatki, prav tako pri Muzeju portugalskega jezika (2006), pri Cais das Artes (Nabrežje umetnosti, 2008) v Vitorii in Muzeju kočij v Belemu v Lizboni (2015) je pokazal večplastnost sodobne arhitekture in se podobno kot pri trgovini pohištva Forma (1987) in Galeriji Eduarda Leme (2004) poigral s preoblikovanjem modernistične kocke; za Recife, glavno mesto brazilske zvezne države Pernambuco, je sprojektiral kapelo, kjer je prefinjeno združil staro in novo ter dosegel učinek krhke sodobne stavbe z elegantno reminiscenco na zgodovinske sloge.

Med njegovimi posegi v urbani prostor, ki so vedno poskušali biti minimalistični in funkcionalni, je opaznejša revitalizacija Patriarhovega trga v São Paulu. Nadstrešek Do Cha (1992), ki lebdi nad trgom, je izpeljal z minimalnimi stroški. Leta 2004 se je lotil urbanističnega načrta za tehnološko mesto Univerze v Vigu v Galiciji (Španija) in ob kandidaturi Pariza za olimpijske igre še študije bulvarja športov (2008) – če naštejemo samo nekatere zanimive primere njegovih prostorskih rešitev.

Med zgodnejšimi uspešnimi projekti je tudi njegov dom iz leta 1966, postavljen v sãopaulskem predelu Butantã. Izjemno zanimiva hiša je položena v mehko tropsko zelenje in oblikovana funkcionalno s številnimi inovacijami (odpiranje velikih okenskih površin) in seveda v tipičnem slogu brutalistov. »Brutalni« dom v vsej udobnosti in užitku prostornih volumnov.

Njegov »podpis« sestavljajo surovi beton in napredne konstrukcijske metode, iskanje novih rešitev ter izrazita ustvarjalnost in izraznost – vse to je prispevalo k mednarodni prepoznavnosti njegove arhitekture. Brez dvoma je s surovim materialom, ki ga je uporabljal, dosegel monumentalne učinke. Odlika njegovih del kaže pravo razmerje med upoštevanjem zgodovine in razumevanjem prihodnosti.