Estetika ruševin

Razpadajoči zidovi, razbita okna, udrti stropi, polomljena kopalniška keramika, napihnjeni ostanki pohištva, kupi odpadlega ometa in okruškov ter vseprisoten vonj po plesni in razpadanju. Neprijeten prizor, ki pa kljub temu iz nekega razloga privlači in fascinira. Navdušeno ovekovečenje tovrstnih podob je v zadnjih letih znano pod izrazom »ruin porn« oz. »pornografija ruševin«. Upodabljanje ruševin je v likovni umetnosti sicer znano že vsaj od obdobja romantike, a je s propadom industrijskih območij v poznem 20. stoletju ponovno postalo aktualno. V zadnjih letih je pojav dobil nov zagon s pokom nepremičninskega balona v mnogih državah, ko je bilo delo na številnih gradbiščih nenadoma ustavljeno in so se na pol zgrajene stavbe kmalu spremenile v novodobne ruševine. Kot zanimiv motiv so se pojavile najprej v najhitrejšem mediju – fotografiji, kmalu pa so postale tema knjig, člankov in razstav. V zadnjem času se tudi v arhitekturi, ki je zaradi svoje narave precej počasnejša umetnost, pojavljajo ideje in zasnove, ki bi jih lahko povezali z estetiko (če že ne pornografijo) ruševin.

V romantiki, umetnostnem gibanju prve polovice 19. stoletja, so bile ruševine eden od osrednjih likovnih motivov. Na krajinskih pejsažih iz tega obdobja so pogosto upodobljene sredi pristne neokrnjene narave. Oba motiva sta romantične ustvarjalce fascinirala zato, ker je v tistem času prišlo do hitre industrializacije in urbanizacije ter do velikega napredka na področju tehnologije in znanosti. Ruševine so uporabili kot spomin na (domnevno veličastno in herojsko) preteklost, emblem nepopolnosti v vse bolj tehnološko preciznem svetu, element iracionalnega v dobi razuma ter opomin na minljivost človeka in stvari. Obenem je ruševina pomenila simbolno rešitev usodne razdvojenosti med urbanostjo in naravo, ki so jo čutili romantiki. Očaranost nad ruševinami je že tedaj presegla okvire slikarstva in segla v polje arhitekture: mnogi plemiči so si na svojih posestvih dali zgraditi nove stavbe, na primer vrtne paviljone, ki so bili videti kot srednjeveške ruševine. Ni nepomembno, da je to tudi čas razvoja arheologije kot vede, ki je v zahodni svet prinesla podobe antičnih ostankov iz Rima, Grčije, Egipta …

Romantična melanholija napredka in modernizacije seveda ni mogla zaustaviti. Industrializacija je dve stoletji skokovito spreminjala podobo zahodnega sveta, vse dokler ni proti koncu 20. stoletja zaradi vse večje avtomatizacije ter selitve v države tretjega sveta začela industrijska proizvodnja nazadovati. Širna industrijska območja so opustela in začela propadati: rudniki, jeklarne, tovarne avtomobilov … Če jih niso namenili drugi uporabi, jih je preraslo zelenje, nad katerim so se vzdigovali opečni tovarniški dimniki, plavži, zarjavele cisterne, rudniški stolpi in podobni pozabljeni tehnološki artefakti. Skupaj z njimi so ostali neuporabljeni železniški tiri in druga infrastruktura. Take so odkrili fotografi in cineasti, na primer Andrej Tarkovski v kultnem filmu Stalker.

Nekateri industrijski kompleksi fizičnega propada niso doživeli: premogovnik Zollverein v Essnu v Nemčiji so kot tehnološko kulturno dediščino prepoznali in zaščitili takoj ob ukinitvi rudarske dejavnosti. Minimalistično oblikovane stavbe iz rdečkaste opeke so napolnili z novimi vsebinami, pri čemer so pri prenovi s pridom uporabili njihovo grobo monumentalno industrijsko estetiko. So pa usodi romantične ruševine prepustili obsežno rudarsko infrastrukturo: zunanje prostore so ozelenili, ogromne silose in jeklene konstrukcije za transport premoga pa ohranili na mestu in opremili s sprehajalnimi mostiči – območje je bilo spremenjeno v krajinski park. V linearno parkovno potezo so po več letih propadanja spremenili tudi opuščeno industrijsko železniško progo v New Yorku, ki je dvignjena na jeklene stebre potekala nad ulicami predela Meatpacking District. High Line Park je hitro postal priljubljeno sprehajališče domačinov in turistov. Ti z njega z višine opazujejo nekdanjo mesnopredelovalno četrt, ki se je spremenila v eminentno središče nočnega življenja, ko so se v klavniške hale naselili najbolj trendovski lokali in nočni klubi. Na podobi zasilno prenovljenih industrijskih hal gradijo svojo identiteto tudi četrti mnogih drugih zahodnih mest, na primer Shoreditch v Londonu. V Berlinu je industrijska estetika tako rekoč vseprisotna, pooseblja jo kultni nočni klub Berghain, ki deluje v monumentalni stavbi nekdanje elektrarne.

Nekatera mesta te sreče niso imela in so s propadom industrije izgubila svojo gospodarsko podstat. S tem se je začel njihov počasni in dolgotrajni propad: z industrijo se je umaknil storitveni sektor, posledično zmanjšanje razpoložljivih sredstev pa je vodilo v propadanje javne infrastrukture in storitev ter odmiranje javnega življenja nasploh. Za ta proces so bila dovzetna predvsem severnoameriška mesta, katerih centri so pogosto praktično monofunkcionalna območja poslovnih stolpnic. Najbolj znan primer tovrstnega urbanega razkroja je Detroit, ki ga je prizadel propad avtomobilske industrije. V njegovem središču je več stavb ostalo povsem praznih in so že leta prepuščena propadanju in vandalizmu, obenem pa priljubljena tema fotografskih monografij, blogov in razstav. Prav slednje je vodilo k izrazu »pornografija ruševin«, saj si kritiki glede upodabljanja urbanega razkroja niso enotni. Nekateri menijo, da pozornost, ki se namenja opuščenim mestnim predelom, vodi k večjemu javnemu zavedanju o problematiki in s tem sili oblasti k ukrepanju. Vendar drugi opozarjajo, da do ukrepanja običajno ne pride, temveč gre pri vsem skupaj, podobno kot pri pornografiji, za izkoriščanje deprivilegiranih in ogroženih družbenih skupin z namenom morbidnega naslajanja nad njihovo nesrečo. Kakorkoli že, propad urbanih območij in velikih arhitekturnih projektov je postal tema arhitekturno-urbanistične razprave, ki jo lahko spremljamo na primer na blogu Failed Architecture.

Fascinacija nad propadajočimi stavbami iz polpretekle zgodovine obstaja tudi pri nas. Tako na spletu občasno zasledimo serijo fotografij pozabljenih spomenikov jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja, večino katerih je že davno preraslo rastlinje. Objavljenih je bilo tudi več reportaž o nekdaj razkošnem Hotelu Haludovo, fascinantnem modernističnem kompleksu na Krku, ki je danes zapuščen in povsem uničen. V Sloveniji se arhitekturna stroka vse bolj ukvarja tudi z gradbenimi projekti, ki so bili začeti v času gospodarske konjunkture, a jih je kriza ujela pred dokončanjem. Pri večini od njih gre pravzaprav za opuščene gradbene jame, ki jim niti ne moremo reči ruševina in se največkrat namenijo bolj ali manj primerni začasni rabi (urbanemu vrtičkarstvu oziroma »začasnim« parkiriščem). Vseeno pa sta v Ljubljani vsaj dve lokaciji, ki sta notorični zaradi obsega, lege v mestu in aferaških zgodb iz ozadja – Tobačna tovarna in Športni park Stožice.

Na obeh lokacijah so bile nedavno izvedene študentske arhitekturne delavnice, ki so iskale možnosti oživitve in izrabe obstoječih struktur z minimalnimi posegi, izhajajoč s stališča, da gradnja po izvornih projektih bržkone še dolgo ali nikoli ne bo dokončana. Rezultatom obeh delavnic je skupen neformalen pristop, kjer posamezne arhitekturne intervencije zagotovijo osnovno varnost in funkcionalnost za izvajanje različnih programov, nedokončanost in propadanje pa ostaneta prepoznavna kot estetski motiv.

Morda je prav izkušnja s projektom v Stožicah vodila njegove avtorje, ljubljanski arhitekturni biro Sadar + Vuga, da so se s podobnim pristopom lotili natečaja za dokončanje Doma revolucije v črnogorskem Nikšiću, na katerem so marca letos prejeli prvo nagrado. Spominski kulturni center, ki so ga po načrtih slovenskega arhitekta Marka Mušiča začeli graditi leta 1978, vendar nikoli dokončali, je kot sodobna ruševina navduševal prav zaradi nenavadnih prostorskih volumnov, ujetih v jeklo, steklo in goli beton. Ker bi bil kulturni center za Nikšić prevelik, so se projektanti odločili, da dokončajo le del stavbe, ostale dele pa bi z minimalnimi intervencijami prilagodili za občasne prireditve in dogodke, sicer pa bi bili to javno dostopni prostori, namenjeni različnim rabam po izboru uporabnikov oziroma obiskovalcev. Stavba bi v svoji dekonstruktivistični surovosti še naprej delovala nedokončano, kot monumentalna ruševina.

Ruševine danes vzbujajo podobna občutja, kot so jih v času romantike. So vir vznemirljivega neugodja v času blaginje in element nepopolnosti v svetu tehnološke perfekcije. So memento mori, pomnik minljivosti in nemoči. Arhitekti pri ruševinah občudujemo čiste prostorske oblike v njihovi bazični preprostosti. Ruševine so tudi vedno bile in vedno bodo del vsakega mesta; čeprav je v soočanju z njimi tudi nekaj morbidne površinske fascinacije, lahko razprava o njih pripelje h globljemu razumevanju družbenih silnic in problemov, ki so povzročili njihov nastanek. Vendar so iznajdljive arhitekturne intervencije prav zato lahko le del rešitve – svojo odgovornost zanje mora prevzeti predvsem sfera politike oziroma oblasti.