Kako je seksizem zaviral raziskovanje vesolja

Ameriški zgodnji vesoljski inženirji so ignorirali računalnike, ker so programiranje smatrali kot žensko delo, piše Natalia Holt za Atlantic. Potrebovali so veliko časa, da so začeli ceniti digitalno tehnologijo, saj so veliko bolj zaupali »računalnikom« iz mesa in krvi. Moški inženirji so dolgo časa menili, da je računalniško programiranje pod njihovim nivojem in ženske so bile tiste, ki so prve spoznale potencial v digitalni tehnologiji. Strah pred tehnologijo je imel dolgoročen vpliv za raziskovanje vesolja, saj so ženske obvladale računalnike že dolgo preden so te sposobnosti postale cenjene.

Ne računalnik IBM ne Afroameričanka Janez Lawson, diplomantka kemičnega inženiringa, kljub svojim sposobnostim hitrega računanja matematičnih enačb nista dobila toplega sprejema, ko sta prišla v laboratorij. 21-letna Lawsonova se je kmalu zaposlila v Laboratoriju za rekreativni pogon (Jet Propulsion Laboratory oz. JPL) v Pasadeni kot računalničarka. To je bila oseba, odgovorna za laboratorijske izračune. Ob istem času je v delovno silo vstopal računalnik IBM 701. A za industrijo, ki se osredotoča na novo tehnologijo, so laboratoriji v 50. bili presenetljivo počasni v sprejemanju digitalnih računalnikov. Njihov odpor do tega je temeljil na predsodku, da je to ženska delovna sfera. Prežemajoče nezaupanje v avtomatiziranje skupaj z idejo, da je računalniško programiranje žensko delo, je imelo dolgoročen vpliv na ameriško raziskovanje vesolja.

Najprej so IBM naročili za vojaške raziskave in obrambo. Ko so prispeli, se jim je zdelo, da tvegajo, a so za napravo vseeno plačali 11.900 dolarjev. Do IBM-ja so bili sumičavi, kljub temu da je računalnik poročal o 16.000 operacijah na sekundo. Niso hoteli imeti opravka z njim in so raje zaupali »računalnikom«, sestavljenim iz mesa in krvi.

IBM ni imel priloženih navodil za uporabo, zato so se ga mogli zaposleni naučiti upravljati. Ena izmed prvih, ki je šla v IBM šolo za usposabljanje, je bila Lawsonova, ki je postala zelo izurjena v programiranju. Kljub novi tehnologiji, ki je z usposabljanjem postala uporabna, so Lawsonova in njeni kolegi še vedno večino dela opravljali ročno. Kmalu je v žensko sfero vstopil nov računalnik v velikosti pisalne mize – Borroughs E101, ki je bil še manj popularen od IBM-ja. Ženskam se je zdel neroden in obsojen na propad.

Čeprav sta oba računalnika poskušala spremeniti računalništvo, ni bil noben od njiju dovolj močen, da bi vstopil v ameriško vesoljsko tekmo (med ZDA in Sovjetsko zvezo). Za izračune je bil odgovoren prav »človeški računalnik«. 31. januarja 1958 je 19-letna diplomiranka Behrens, čigar sposobnosti so bile več vredne od najbolj vplivnih računalnikov, vstopila v misijo za nadzor. Skupaj z drugimi ženskami v sobi je tisto noč izračunala pot Explorerja 1, ameriškega prvega satelita. S sateliti se je v JPL vse spremenilo – laboratorij je postal s tem trenutkom posvečen vesoljskemu raziskovanju in postal je del nove vesoljske agencije – Nase. Moški inženirji so bili še vedno pazljivi in nekateri so menili, da je računalniško programiranje pod njihovim nivojem, ob tem pa so ženske hitro spoznale, kako pomembne so računalniške veščine.

V tem času je Sue Finley, eni od računalničark v JPL, ko je izumila računalniški jezik FORTRAN, sodelavec dejal: »Tvojega dela bo kmalu konec.« Te besede odsevajo jasen naraščajoči strah pred tehnologijo leta 1960. Kakorkoli, medtem ko se je tehnologija razvijala, so ženske pri tem konstantno sodelovale. In bolj ko so se stvari spreminjale, bolj je bilo potrebno njihovo znanje, saj so gradile most med razvijajočim računalništvom in raziskovanjem vesolja.

27. avgusta 1962 je JPL lansiral Mariner 2 proti Veneri. Ženske so v nadzorni sobi opazovale, kako je plovilo zapuščalo zemljino atmosfero. Čez 4 mesece je plovilo obšlo Venero in odkrilo planetovo vročo atmosfero. A to je bil le začetek. Ženske so nato pomagale odposlati prvo lunarno plovilo, ki je utrlo pot za Apollo. Tudi človek, ki je stopil na luno leta 1969, je to storil po zaslugi ženskih izračunov.

Vztrajnost njihovega odnosa do tehnologije je vidna še danes. Razvila se je skupina žensk, ki je uporabila zgodnje računalniške animacije, da je leta 1977 astronavte vodila skozi sončni sistem. Najbrž pa nobena druga zaposlena ženska ne demonstrira dolgotrajnosti povezave med ženskami in digitalno tehnologijo tako dobro kot Sue Finley. Njeno delo namreč ni izginilo, kot ji je bilo napovedano. Danes 79-letnica dela pri Nasi. V njeni 58-letni karieri skoraj ni misije, ki se je njeno delo ne bi dotaknilo.

Kako pa je z ženskami v znanosti pri nas? O tem, kako je na Slovenski akademiji za znanost in umetnost (Sazu), ki je po besedah Jureta Trampuša »zaprta institucija, elitni krožek, aristokratska ustanova«, le pet žensk, si lahko preberete v Mladini. To, da sta »akademska sfera in znanost močno hierarhični organizaciji in lahko bi rekli precej diskriminatorni« pa je za Mladino potrdila tudi dr. Mirjana Ule: »Med diplomantkami jih je 60 odstotkov in celo 45 odstotkov med doktoricami znanosti, njihovo delo pa se običajno zaključi na nivoju mladih raziskovalk ali docentk.«