Biblija: najmogočnejša knjiga na svetu?

Kot vsi vemo, naša stara, utrujena Evropa, ki ji je Kosovel že zdavnaj napovedal ne preveč bleščečo usodo, temelji v klasični antiki in v judovsko-krščanski tradiciji. Gotovo je Biblija ena izmed ključnih zgodb, ki so v dobrem in slabem krojile našo tisočletno usodo, zato je smiselno in dobrodošlo, da se je Mladina odločila objaviti zapise ljudi, ki s to knjigo živijo vsak dan, ki jo, kar je danes recimo med običajnimi verniki skrajna redkost, tudi berejo. A so določene vsebine zbirke člankov v posebni izdaji Mladine (Biblija-najmogočnejša knjiga na svetu) vsaj v določeni meri tudi sporne. Skoraj popolno soglasje pišočih, med katerimi praktično ni slišati nobenega kritičnega glasu, še lahko odmislimo. Kar pa prav bode v oči, je rdeča nit izbora, ki jo poleg tiste v naslovu, povzema tudi udarni promocijski slogan: 'Brez te knjige ne moremo razumeti zahodne umetnosti'.

Biblija je vse od zgodnjega srednjega veka gotovo pomembno in neizbrisno vplivala na umetnost zahoda. Da pa brez te knjige ne moremo pravilno dojeti umetnosti, je močno in škodljivo pretiravanje. Podobno kot teze, da brez močne in vplivne Cerkve, torej brez organizirane religije, ne bi bilo Michelangelove Sikstinske kapele, Bachovih kantat, Božanske komedije, Modre mošeje v Istanbulu, itd. Kje bi torej bila umetnost brez religije? Po besedah filozofa A.C. Graylinga točno tam, kjer je sedaj! Umetnost je namreč izliv človeškega srca, sijaj kreativnosti, radosti, hrepenenja človeškega duha. V Egiptu so upodabljali svete mačke, sokole in pse, v stari Grčiji so klesali čudovite reliefe, ki so upodabljali Zeusa, Ateno in Apolona, od renesanse dalje pa sta vse bogatejše meščanstvo in plemstvo močno razširila in obogatila nabor tem, s katerimi so se ukvarjali umetniki. Ljudje v resnici nikoli niso počeli nič drugega: Handlovi oratoriji in Misa Solemnis so glasba, ki so jo ustvarili in peli ljudje, da bi drugi ljudje uživali v njej, vsaj toliko, če ne več, kot so tudi odraz takratnih religioznih nazorov ali, kot nadaljuje Grayling, dekoracija vraževerja. Takšne vsebine so bile skozi zgodovino umetnosti res vedno bolj ali manj prisotne v umetninah, saj umetniki svoje osebne mitologije, ki so vedno tudi v preseku s širšimi družbenimi ideologijami, hote ali nehote vpisujejo v telo lastnega dela. A so dejansko bolj pogrešljive, kot si lahko mislimo in to ne velja le recimo za socrealizem, ki je zrasel v horizontu danes ene najbolj osovraženih sekularnih ideologij. Biblične zgodbe in njen svet niso nič pomembnejše od religije, ki so jo živeli in zgodb, ki so si jih pripovedovali ustvarjalci in gledalci čarobnih podob v Altamiri ali Lascauxu. Čeprav nimamo iz tistih časov nobenih zapisov, nobenih velikih Knjig, lahko vseeno polnokrvno uživamo v tistih stvaritvah. Prav nič ne manjka, nobena zgodba, nobeno sveto navodilo, nobena višja instanca, ki bi nam omogočala pravilno dojemanje, pravilno interpretacijo tistih vrhunskih stvaritev naših prazgodovinskih prednikov.

Takšne teze izhajajo iz nedvoumno izpostavljene vzvišene pozicije, ki jo pogosto izpričujejo religiozni misleci. Ker izhajajo iz odkrito izraženega stališča, da je religija najvišja duhovnost, niso zmožni dojeti niti sprejeti, da je tudi umetnost lahko enakovredna ali celo presežna duhovnost. Tako, kot sta to lahko znanost ali filozofija. Seveda: kot običajni smrtniki ne zmoremo doumeti globokoumnih in kompliciranih teoloških misli in naša občutenja nad čudežno razsežnostjo in bogastvom univerzuma niso dovolj globoka, smo nevedni tudi pred najvišjimi umetninami …

Jasno, tudi najbolj okoreli ateist bo kdaj izrekel, če se mu bo kaj posrečilo ali se bo kaj dobro izteklo, tisti famozni 'hvala bogu'. Kot pravi eden izmed piscev, so se 'krščanski obrazci in prispodobe pregloboko vtisnili v kolektivni spomin posvetnega sveta', da bi jih lahko kar odmislili oz. živeli brez njih. Takšne besede, tudi če so mišljene dobronamerno, delujejo cinično, kajti dolga stoletja pranja možganov so pač storila svoje. Tisti posamezniki ali cele skupnosti, ki niso izrekale sintagem iz Knjige knjig ali so celo podvomile vanje, so bili podvržene nepredstavljivim mukam ali pa celo zgorele na grmadah. V bivši Jugoslaviji so se med ljudmi v zgolj pol stoletja 'udomačile' sintagme oz. ideologemi, 'socialistični obrazci in prispodobe' ki bi jih nekateri danes radi pozabili, pa jih ne morejo tako zlahka, kajti družbeni sistem vrednot je bil strukturiran podobno kot v srednjeveški Evropi. 'Slêdi eni zveličavi resnici, eni knjigi, če ne … '. Če te sistem nenehno bombardira z arzenalom prispodob, ki so lahko tudi nesmiselne, jih ponotranjiš in v tebi dolgo časa odzvanjajo, kot kakšnen nadležni pop-štiklc. V družbi se takšni ideologemi skoraj samodejno perpetuirajo, še posebej, če smo ljudje pod nadzorom kakšne različice Velikega brata.

Seveda ni nič narobe, če je umetnik religiozen in odkrito upodablja oz. izrablja vsebine, ki sodijo v religiozno polje, ki mu pripada. A to mu pred drugimi, ki izhajajo iz drugačnih ideoloških polj, ki so lahko tudi sekularna, ne daje nobene prednosti. Glede na relativno nizek kvalitativni nivo današnje sakralne umetnosti, sploh če to situacijo primerjamo z velikimi dosežki preteklosti, bi lahko sklepali, da je to zanjo lahko celo obremenjujoče.

Pravzaprav je preveč dosledno ukvarjanje z zgodbami, ki jih denimo ilustrirajo velike podobe slikarstva, bolj škodljivo, kot so si nekateri zmožni priznati. Ko recimo o slikah ne znamo povedati nič tehtnega, lepo razlagamo, kaj pomeni psiček, kaj sveča, pa zrcalna podoba v ogledalu, pa postelja, lobanja, trikotnik z očesom, krog, pisoar, krava v formalinu, itd. Naša Katedra za umetnostno zgodovino, pa tudi druge izobraževalne institucije (recimo SCCA), še vedno dosledno producirajo kadre, ki skoraj brez izjeme ne zmorejo o umetnosti, s katero se soočajo, formulirati ničesar, kar presega horizont historiografije, sociografije in predvsem ikonografije. Kot bi se ne zgodilo dvajseto stoletje, v katerem smo na eni strani doživeli zlom velikih Zgodb, velikih iluzij, na drugi pa bili priče nedvomno pozitivnemu aspektu emancipatornega projekta modernizma, ki je umetnost vsaj deloma osvobodil in ji nedvoumno razkril njene lastne potenciale.

Verjetno ni človeka, ki bi lahko argumentirano popolnoma ovrgel Biblijo kot literaturo. Celo najbolj goreči antiteisti in kritiki religij priznavajo njen splošni kulturni pomen za razvoj zahodne civilizacije. A je Biblija zgolj ena izmed velikih knjig, Velikih zgodb, velikih literatur. Skrajno nekorektno jo je razglašati za najpomembnejšo knjigo na svetu, čeprav je menda najbolj prevajana in največkrat natisnjena, ko vsaj milijarda in pol Muslimanov, milijarda Hindujcev in več kot milijarda Kitajcev ne misli tako. Celo velika večina prebivalcev zahodnega sveta ima o tem pomisleke. Vsaj nekaj pa jih tudi zelo utemeljeno dvomi, da lahko pisane zbirke tekstov - ki so jih z nekaj izjemami v veliki meri zapisali relativno nevedni pripadniki bronasto-železnodobnih nomadskih plemen -, kot literatura, kot spomeniki kulture, tekmujejo s Homerjem, z velikimi teksti klasične antike, z Dantejem, s Cervantesom, Shakespearjem, Dostojevskim, itd. itd. Verjetno, pravzaprav kar gotovo - pa naj zveni to še tako bogokletno -, ne.

Tožbe nekaterih piscev posebne izdaje, da ljudje premalo berejo Biblijo, pa so vsaj nenavadne, ko vendar vemo, da danes mladi ljudje, ki cele popoldneve preživijo pred ekrani, pravzaprav ne berejo nič. Če pa bi že brali in se poglobljeno in kritično soočili tudi s preštevilnimi spornimi odlomki Stare in Nove zaveze, Korana, itd., bi utegnil marsikateri vernik med njimi podvomiti v večno-zveličavne resnice, ki naj bi jih izpričevali.

Ja, smiselno in koristno je brati vse velike mite, ki so in še vedno sooblikujejo našo civilizacijo, jih kritično primerjati med sabo in z drugimi velikimi teksti in tako bogatiti lastno duhovno substanco. V tem smislu pa je ključni namen tega izbora tekstov - izpostaviti kulturno-civilizacijski pomen 'knjige knjig' - , pravzaprav verjetno zgrešen: razen ljudi, ki sicer berejo, a se dejansko res bojijo v roke prijeti to knjigo, praktično ni človeka, ki bi ji odrekal pomembno vlogo pri razvoju naše civilizacije. Verjetno bi se bilo bolj smiselno tudi pri nas pogosteje soočati s posledicami, ki so jih nekritične, dobesedne interpretacije vseh teh velikih, bolj ali manj svetih knjig, temeljnih tekstov velikih monističnih religioznih ideologij, povzročale in jih še vedno povzročajo po celem svetu. Seveda knjige same po sebi niso nič krive, a dokler jih bo velik del sveta, tako običajni ljudje kot teologi, dojemal kot sveto resnico, dokler jih bodo razglašali za najmogočnejše knjige sveta in besede edinega boga, bodo 'aktivno' sodelovale pri generiranju najbolj perečih problemov sveta. V Zeusovem imenu se pač nihče več ne zaleti z letalom v stolpnico, pobije nedolžne ljudi v nočnem klubu ali sproži bombe v kliniki, kjer opravljajo abortuse …