In kaj bo 24. junija?

Danes je že malo pozabljeno, a ko je razpadala Jugoslavija, so bili najbolj neverjetni ljudje, ki so živeli v Beogradu in so od časa do časa obiskali domačo republiko. Daleč od Beograda je bilo vse jasno, procesi v jugoslovanski federaciji vidni, toda tisti v Beogradu, kot da jih niso videli. Zdelo se je, kakor da se delajo, kakor da nočejo videti, kaj se dogaja v državi – vendar se danes zdi, da res niso videli. Ko pa so v nekem trenutku dojeli, da je konec, je bil šok zanje res hud. Nenadoma so se zavedeli, da se jim je v temelju zamajalo življenje, da se morajo odseliti, da se je njihova prihodnost temeljito spremenila. Tako je v prejšnjih mesecih strlo tudi britanske uslužbence v Bruslju – nenadoma se je nekaj tisoč zaposlenih zavedelo, da se bo morda čez nekaj mesecev zanje začelo vse zapletati. Pač osebno so se zavedeli, o čem se sploh vsi pogovarjajo. Saj bo trajalo, a lahko, da je zanje nekega življenjskega obdobja konec. Nenadno spoznanje pač.

Seveda so se britanski funkcionarji in uslužbenci v evropskih institucijah zdaj »sindikalno« organizirali in ni več dvoma, da tudi njih ob morebitnem razhodu čaka prehodni režim; dobro so organizirani. Toda to zavedanje, da je nečesa lahko konec, se je zadnje mesece začelo širiti, zagotovo zaradi Britancev samih, po evropskih institucijah – kot bi stvarnost udarila birokracijo naravnost v obraz. Pri čemer še ni nič odločeno.

A ko pravimo, da je v institucije prišla nekakšna streznitev, s tem ne mislimo, da se bodo stvari začele gibati v pozitivno smer. Da je prišlo veliko spoznanje. Daleč od tega. Toda birokrati se nenadoma niso zavedeli le tega, da lahko Britanci Evropsko unijo zapustijo – kar bo zagotovo proces, razvlečen na vsaj pet do deset let –, ampak so tudi druge stvari zagledali skozi realistično okno. Evropa, ki so ji peli hvalnice, nenadoma tudi v njihovih očeh ni več nekaj dobrega. Tako danes drug za drugim ponavljajo, kako je večidel dejansko že razpadla. Prej je to spadalo med bogokletne trditve, nevredne resne razprave. Pa ne le to. Danes v bruseljskih razpravah ni redko slišati, kako »revni bratranci« z vzhoda niso zreli Evropejci, ker teptajo osnovne zaveze, na katerih je utemeljena Evropska unija, in ne spoštujejo vse večjega dela obvez in dogovorov, vendar to izrekajo z dolgo prikrivanim vzvišenim tonom. Vse to je res. A togota in užaljenost sta odveč – vzhodnjaki s(m)o v Evropski uniji zato, ker je to starim članicam koristilo, saj so si razširile trge. Toda togotnost je zdaj tam, prisotna.

In če bo Velika Britanija res izglasovala odhod iz Evropske unije? Naslednji dan se seveda ne bo zgodilo nič. Zdi se, da bi prostovoljni odhod ene države lahko izkoristili za temeljno preoblikovanje dosedanje zveze. V kako globoki krizi je Evropska unija, kaže preprosto dejstvo, da danes vse ključne odločitve sprejemajo premieri držav, evropski svet torej, da evropska komisija izgublja relevantnost, prav tako parlament, in da vse skupaj nenadoma deluje odveč in nepotrebno. Ali danes še kdo govori o Junckerjevem investicijskem načrtu? Ali danes še kdo resno govori o evropskem načrtu za preseljevanje beguncev?

Ko se bo danes Velika Britanija torej odločila, se ne bo zgodilo nič. Ni pa verjetno, da so vsi nepripravljeni dočakali ta trenutek. Nemški konservativci na primer že govorijo o dejanski razdelitvi članic Evropske unije na države več hitrosti kot o političnem aktu, ki bi ga veljalo vezati na morebitni odhod Velike Britanije iz unije. Pa vendar je bila prav Velika Britanija tista, ki je ovirala integracijske procese v Evropi, odhod bi torej lahko razumeli kot sprostitev povezovalnih idej, hkrati tiho dodajajo vsi – ne da bi res vedeli, ali naj verjamejo sami sebi. Spet pač ena jezna poenostavljena misel, ki izhaja iz togote in nemoči.

Evropska politika o dogajanju v Veliki Britaniji molči – tudi zato, ker so Britanci evropske kolege prosili, naj se nikar ne oglašajo preveč, ker ne bo nobene koristi, le škodo lahko naredijo prizadevanjem proevropske britanske politike. To pove o razpoloženju v Veliki Britaniji več kot vse javnomnenjske raziskave.

Grčija, begunci, populizem, Velika Britanija. Lahko Evropa preživi ta med sabo prepleten klobčič težav, ki jih ni nihče reševal, ampak le skrival za velike besede in prisiljene zlagane nasmehe? Morda bi veljalo stopiti korak nazaj in se spomniti, kje se je vse skupaj začelo lomiti – pri projektu evro, ki ga danes vsi kritizirajo, nihče pa se mu ne bi odrekel. Ko ga je Evropa napovedala, je nobelovec Paul Krugman med prvimi zapisal, da se integracije loteva pri glavi, namesto pri nogah. Seveda ga takrat ni nihče poslušal, kot ga še danes ne.

Veliko besed o demokraciji v tej Evropski uniji. Danes je dan neposredne demokracije. Ljudje odločajo, zakaj boli, zakaj vse tako skrbi?