Zgodba generala Čada

Slovenec, generalpodpolkovnik, Marjan Čad, je bil leta 1991 poveljnik 13. reškega korpusa JLA. 25. junija, dan pred proslavo na Trgu republike, so ga poklical na sedež 5. armadnega območja v Zagrebu. Sestanek je sklical tedanji načelnik štaba general Dobrašin Praščević. Na dnevnem redu sta bila posebna depeša Veljka Kadijevića in ukaz za zavarovanje državne meje SFRJ.

»Pa ni bil kaj dolg ta ukaz,« se danes spominja Marjan Čad. »Morda kakšen odstavek, še pol lista ne. Povedali so nam, da naj bi se ameriški zunanji minister James Baker in general Veljko Kadijević, zvezni minister za obrambo, dogovorila, da se bo z nekaj enotami na slovenskih mejah zavarovalo normalno delo zvezne carine. Hkrati so nam povedali, da ne sme biti nobenih kaznivih dejanj, da moramo biti previdni. Kaj več ni pisalo. Niti kdaj naj gremo iz kasarn.«

V primeru Čada je vprašanje, kdaj naj gre vojska iz vojašnic, temeljnega pomena. Poveljnik reškega korpusa je bil namreč tisti, ki je ravnal drugače kot njegov nadrejeni general, tudi Slovenec Konrad Kolšek. Čad je na primorske mejne prehode vojake poslal že v sredo, 26. junija 1991, njegove enote pa so jih zavzele še isti večer (res pa je, da enote teritorialne obrambe in policije tistega dne še niso aktivneje bojno delovale). Vojna se je torej na Primorskem začela dan prej kot drugod po Sloveniji.

»Po sestanku v Zagrebu me je v pisarno poklical še Kolšek, bila sva dobra prijatelja, popila sva nekaj in mi je dejal, Marjan, ti dobro poznaš tiste konce, ljudi, sodeluješ s predsedniki občin Sežana, Ilirska Bistrica, Koper, pogovarjajte se, pazite, da ne bo kdo umrl. Obljubil sem, da bomo delali tako, celo noč smo v našem štabu gledali karte, analizirali in razmišljali, kako naj brez smrtnih žrtev izpolnimo ukaz.« Čadu je to prvi dan uspelo, meje so zavzeli brez večjih incidentov, v naslednji dneh pa so sovražnost začeli povečevati.

Čad v vojnah v nekdanji Jugoslaviji praktično ni sodeloval, decembra leta 1991 je bil upokojen, potem ko se je razmeroma uspešno pogajal o tem, kako naj jugoslovanska armada zapusti Istro in Reko (da se je potem prestavila v Črno goro in napadla Dubrovnik).

Po izbruhu nasilja v Sloveniji, po blokadah vojašnic, po odločitvi tedanjega predsedstva Slovenije za oboroženi odpor proti JLA je bil konec junija 1991 pred težkimi odločitvami tudi Čad. Danes izpostavlja, da je bil 28. junija v Ljubljani podpisan dokument med Kučanom in admiralom Stanetom Brovetom o premirju. »Pa ga slovenska stran ni spoštovala. Zjutraj so me klicali, da so v bližini mejnega prehoda Škofije iz zasede ubili kapetana Penteliča, še enega vojaka in šoferja civilista. Sam sem šel tja in pogledal mrtve.« Takrat so bile stvari zelo napete, na Škofijah je tako jugoslovanski poročnik Zoran Šakalev grozil, da bo z raketami uničil mejni prehod in zbiralnik za vodo, prihajalo je do streljanja z obeh strani. Bila je vojna. »Sam sem šel na Primorsko, na pogovore v Sežano, kasneje v Koper, vojaška obveščevalna pa mi je povedala, da me želijo aretirati,« pravi Čad. »Pred koprsko občino me je tako pričakal Aurelio Juri, njegova vloga je bila sicer pozitivna, in zahteval, da med pogajanji pri sebi nimam orožja. Ne, ti imej svoje, jaz pa svoje, sem mu odvrnil, in zagrozil, da bo, če se bodo kaj igrali, krvi do ramen. Potem smo se pogovarjali, s seboj sem imel oborožitev, a kmalu smo že pili viski in se dogovorili o premirju.« Slovenska stran je takrat načrtovala aretacijo na generala, ki je prišel na pogajanja, v sosednji sobi so na ukaz čakali slovenski specialci.

Slovenec sem. In vojak. Izpolnjeval sem ukaze in se zatekal k minimalni sili. Nikoli nisem razmišljal, da bi prestopil na slovensko stran. Nikoli.

Medtem so v Beogradu postajali nezadovoljni, v Sloveniji so bile vojašnice blokirane, tankovski konvoji zaustavljeni, v JLA je bilo vedno več dezerterjev in žrtev. »30. junija me je poklical načelnik generalštaba JLA Blagoje Adžić, dobro sem ga poznal, še iz vojaške šole, takrat so v Zagrebu že zamenjali Kolška, od mene pa je zahteval, naj povečam bojno delovanje.« Konkretno so zahtevali polete z bojnimi letali in napade na različne cilje, zahtevali so totalno vojno. »Ne, tega se jaz ne grem, sem rekel Adžiću, on pa meni nazaj, da me bodo kmalu zamenjali.« Ukaz je vključeval 262 poletov z bojnimi letali in topniško delovanje v smeri Divača–Sežana–Koper. »V Kozini sem imel havbice, nesle so 22 kilometrov daleč, tarče so bile v Kopru, v ladjedelnici, okoli nje, rekel sem, ne, ne bom, saj sem Slovenec, tega ne bom naredil. Še več, organiziral sem posebno stražo okoli havbic, da se ne bi zgodila samovolja kašnega vojaka.« Proti Primorski so letala sicer poletela, a napada ni bilo.

Pol leta kasneje se je Čad v Beogradu srečal s Kadijevićem. »Vsi so bili tam, vsi poveljniki, celo Ratko Mladić, pa sem mu rekel, kakšne svinjarije počneš ti v Kninu … Sredi sestanka me je objel Kadijević, me trikrat poljubil in rekel, poglejte, tukaj je general, ki ni želel rušiti Slovenije, ki ni ubijal, ki ni zažigal, ki je zavrnil Adžićev ukaz.«

Čad ni zavrnil le močnejšega bojnega delovanja v Sloveniji, novembra leta 1991 je zavrnil tudi neposreden napad na Reko, vključno s požiganjem, bombardiranjem, blokado pristanišča. Takrat se je mimo poveljstva v Zagrebu, ki ga je vodil Života Abramović, ob asistenci ZDA in EU, pogajal s hrvaško vlado o preselitvi korpusa. Ni pa ga hotel predati, kot je to v Varaždinu storil generalmajor Vladimir Trifunović. Čad se je upokojil šele po tem, ko so Reko zapustili vojaki JLA.

Podobno je deloval tudi Slovenec, kontraadmiral, Marjan Pogačnik, ki je v Pulju poveljeval petemu pomorskemu sektorju. Ko se je začela vojna v Sloveniji, se s svojimi ladjami, tako mu je bilo ukazano, v Koprskem zalivu ni pojavil, njegove enote v Sloveniji niso posredovale. Čadove enote so – brez dvoma se je odločil za agresijo, na ceste je poslal tanke. Čad sicer danes pravi, da je deloval v bistveno manjšem obsegu, kot so od njega pričakovali v Zagrebu in Beogradu. »Moje delovanje na Reki in v Sloveniji je zagotovo prispevalo k umiritvi situacije.«

Marijan Čad samega sebe ne dojema kot agresorja. »Slovenec sem. In vojak. Izpolnjeval sem ukaze in se zatekal k minimalni sili. Nikoli nisem razmišljal, da bi prestopil na slovensko stran. Nikoli. Zakaj pa? Kakšen prestop? Takoj bi me ubili, povem vam, saj so me tudi hoteli, Slovenci!« Čad sicer dolgo ni verjel, da se bo vojna zares začela. »Mislil sem, da je dovolj pameti na obeh straneh, tudi na slovenski.« Danes pravi, da so bile v igri tudi druge rešitve, boljše in hkrati slabše. »Veste, ne boste verjeli, a Slovenijo je dejansko rešil Veljko Kadijević. Če bi še vedno poveljeval admiral Branko Mamula, bi bila Ljubljana zrušena. On je imel sicer še druge ideje, kazal mi je načrt, kako bi vojska naredila državni udar za vso Jugoslavijo. Vse je že imel splanirano. A naj rečem tudi tako, morda pa bi bilo to bolje za vse, morda vojna po Jugoslaviji ne bi bila tako krvava.«

Po upokojitvi se je Čad želel vrniti v Slovenijo, pa se najprej ni mogel. Na meji so mu raztrgali potni list. Tožilstvo ga je obtožilo sodelovanja v sovražni vojski, Čad namreč ni spoštoval ukaza predsedstva Slovenije iz prvega dne vojne, naj starešine in vojaki zapustijo agresorsko vojsko. Kasneje je obtožbo o agresiji zavrglo slovensko sodišče.

Zahtevali so polete z bojnimi letali in napade na različne cilje, zahtevali so totalno vojno. »Ne, tega se jaz ne grem, sem rekel Adžiću, on pa meni nazaj, da me bodo kmalu zamenjali.«

Danes Čad prejema hrvaško pokojnino, ker mu po mnenju sodišča slovenska ne pripada. Matevž Krivic je pred leti o njegovem primeru v Mladini zapisal: »Gonja proti Čadu je plod Janševe maščevalnosti, ker je Čad edini od vseh poveljnikov JLA (po svoji presoji) odšel na pot že dan prej kot drugi in našim s tem seveda povzročil hude težave, se izognil zasedi, v katero so ga hoteli s prevaro zvabiti in ubiti … Po vojni v Sloveniji se je on hotel upokojiti, pa je na izrecno prošnjo Hrvatov (in na njihovo prošnjo nato še Kučana) ostal na položaju poveljnika na Reki. Zakaj so Hrvatje hoteli prav njega, lahko sklepate tudi iz tega, da je nato dobil posebno zahvalo od papeža, ker je preprečil pokol osmih duhovnikov nekje na svojem območju. Slovenija pa mu, Slovencu in slovenskemu državljanu, ne da pokojnine – in to sploh nikakršne!«

»Moja hrvaška pokojnina znaša malo več kot 700 evrov,« pravi Čad in grenko dodaja, da dobiva manj kot njegovi podrejeni. Za slovensko pokojnino se bo boril naprej, če ne drugače tako, da bo pisal pisma in pozive. »Sem vojak, a naj se sliši smešno, kakorkoli že mislite, trdim, da sem za Slovenijo naredil desetkrat več kot Janša. Desetkrat več!«

Čad živi v družinski hiši blizu Ljubljane. Star je 84 let.