Podemos pred vladnimi vrati

Po pol leta politične krize/agonije v Španiji, ko nobeni izmed štirih političnih strank, ki so na volitvah konec prejšnjega leta dobile največ glasov, ni uspelo sestaviti vlade, odhajajo Španci v nedeljo znova na volišča. Javnomnenjske raziskave Metroscopie nakazujejo, da bo Ljudska stranka (PP) znova dobila okoli 29 odstotkov glasov, socialdemokratski socialisti (PSOE) 20 odstotkov, desnosredinski Državljani (Ciudadanos) 16 odstotkov, 25 odstotkov, torej 5 odstotkov več kot na volitvah v decembru 2015, pa naj bi dobil Podemos, stranka nove levice, ki se je povezala s komunistično Novo levico, se preimenovala v Skupaj zmoremo (Unidos Podemos) in že prehitela socialiste. Podemos pričakuje, da bodo skupaj s komunisti zbrali 13 ali 14 poslanskih sedežev več, kot bi jih stranki, če bi kandidirali sami, vendar v stranki opozarjajo, da ne gre za sodelovanje s staro komunistično levico (KPŠ), ampak za »obliko zavezništva, ki govori nov jezik in vsebuje novo politično kulturo«.

Vse kaže, da se bo Španija po volitvah znova znašla v političnem klinču, saj Ljudski stranki sami ne bo uspelo sestaviti vlade, koaliciji socialistov in Unidosa Podemosa pa bo še vedno zmanjkalo nekaj deset do 175 glasov poslancev, potrebnih za potrditev vlade v parlamentu. Levo vlado bi morali podpreti vsaj še poslanci independistične Republikanske levice Katalonije in avtonomistične Demokratične konvergence Katalonije.

Takšna razmerja so vidna tudi iz soočanja predsednikov štirih najmočnejših strank na španski nacionalki prejšnji ponedeljek. Predsedniki strank so tudi v tem soočenju drug drugega obtoževali sabotiranja poskusov za oblikovanje vlade. Socialist Sanchez je Iglesiasu očital, da se je Podemos zarotil proti PSOE, ker je podprl Ljudsko stranko v onemogočanju oblikovanja vlade socialistov in Državljanov. Iglesias se je na tudi na tem soočenju neposredni konfrontaciji s Sanchezom izogibal in ga znova pozval k oblikovanju vlade. »Sta samo dve možnosti: PP ali progresivna vlada,« mu je dejal. Mariano Rajoy (PP) je ponovil, da bi bilo najbolj smiselno – glede na to, da bo njegova stranka dobila na volitvah ponovno največ glasov – oblikovati z Državljani in s socialisti vlado narodne enotnosti, kar pa obe stranki zavračata. Skratka, noben strankarski voditelj ni ponudil novega predloga, kako rešiti politično krizo v Španiji, ki se bo zagotovo nadaljevala tudi po nedeljskih volitvah.

Z dilemami o podpori novim strankam in gibanjem na levici se bodo srečevale tudi vse evropske socialdemokratske stranke, ki so v minulih dveh desetletjih zašle na »tretjo pot«.

Unidos Podemos je fenomen v španski in evropski politiki. V letu 2014 je nastal iz gibanja indigandov, političnofilozofsko pa so ga osmislili španski levičarski profesorji politologije, ki so skušali najti praktične rešitve za veliko brezposelnost v državi, za odhode mladih iz države, za spopad s korupcijo, ki prežema zlasti Ljudsko stranko, hkrati pa oblikovati daljnosežne, okoljsko in socialno vzdržne, politike. Zato ne preseneča, da je inovativen tudi njihov volilni program, ki so ga predstavili v začetku junija, za katerega upajo, da »bo najbolj bran manifest vseh časov«. Zasnovali so ga v obliki Ikeinega kataloga, ki prikazuje voditelje stranke pri opravljanju vsakodnevnih opravil v njihovih stanovanjih, zraven pa, v okvirčku, predstavili določen sveženj politik. Zelo jasno so prišli na dan s ključnimi reformami, če se zavihtijo na oblast. Gre za mešanico povišanja davkov in javne porabe, zlasti za zdravstvo in izobraževanje, ki bi jima vsako leto namenili 15 milijard evrov več. Povečati nameravajo tudi davke na prejemke tistih, ki zaslužijo nad 60 tisoč evrov na leto, prihodke tistih, ki zaslužijo več kot 300 tisoč evrov na leto, pa bodo obdavčili s 55-odstotno stopnjo. K temu sodi tudi uvedba davka na bogastvo ter dedovanje in zmanjšanje vojaškega proračuna. Proračunski primanjkljaj bodo zmanjševali postopoma tako, da bi v naslednjih dveh letih znašal manj kot tri odstotke BDP-ja, torej na višino primanjkljaja, ki ga EU še tolerira. Unidos Podemos se zavezuje v prvem mandatu vladanja znižati brezposelnost z 21 na 11 odstotkov.

Če se bo Unidos Podemos po nedeljskih volitvah uvrstil na drugo mesto po moči med parlamentarnimi strankami, za kar ima realne možnosti, bo Pablo Iglesias verjetno postal mandatar nove vlade. Toda koalicijska vlada je odvisna od ravnanja socialistov, ki bodo, kot pravi Podemosov poslanec Pablo Bustinduy, morali »sprejeti odločitev: ali se bodo pridružili naši progresivni koalicijski vladi ali pa omogočili desnici obstanek na oblasti in nadaljevanje varčevalnih ukrepov«. S podobnimi dilemami se bodo srečevale tudi vse evropske socialdemokratske stranke, ki so v minulih dveh desetletjih zašle na »tretjo pot«, zdaj pa vegetirajo na politični sceni brez resnih programov družbenih sprememb.