Zahteve po dogovoru

Čeprav so ankete napovedovale, da se bo novolevičarski Podemos – v minulih mesecih se je s komunistično Združeno levico povezal v Unidos Podemos – zlahka prebil na drugo mesto po moči v španski politiki, mu na nedeljskih predčasnih volitvah ni uspelo. Znova je zmagala Ljudska stranka (PP), zanjo je glasovalo 33 odstotkov Špancev in bo imela v 350-članskem parlamentu 137 poslancev, kar 14 več kot po volitvah decembra lani. Drugi so socialdemokratski Socialisti (PSOE), ki bodo z 22 odstotki podpore imeli 85 poslancev, a so dosegli najslabši izid v zgodovini. Na tretjem mestu je Unidos Podemos, z 21 odstotki in 71 poslanci je ponovil izid z volitev decembra lani. Sledijo desnosredinski Državljani (Ciudadanos), ki so v primerjavi z lanskim decembrom izgubili osem poslanskih sedežev …

Razmerja med strankami so podobna kot po decembrskih volitvah, ko nobeni stranki ni uspelo oblikovati vlade. Tudi zdaj je verjetno na potezi predsednik Ljudske stranke Mariano Rajoy, ki si je spet omislil veliko koalicijo s strankama PSOE in Državljani, vendar ga obe zavračata. Predstavnik socialistov, razočaran nad izidom, vendar vesel, ker je njegova stranka prva na levici, je koalicijo z Ljudsko stranko zavrnil rekoč, da so poslancem socialistične stranke volivci dali mandat za »spopad z nepravičnimi, neučinkovitimi in nesocialnimi politikami Ljudske stranke«.

Nekateri analitiki menijo, da bo vladanje, če se Španija noče v enem letu še v tretje podati na volitve, morala prevzeti manjšinska vlada Ljudske stranke. Sicer bi ji, če bi v koalicijo tokrat vendarle pridobila še Državljane, poslance nacionalističnih baskovskih strank in poslance s Kanarskih otokov, zmanjkal le en glas za potrebno podporo vladi desnega centra.

Levi stranki, PSOE in Unidos Podemos, imata skupaj le 156 poslancev, pričakovali sta več. Težko se bosta sicer sporazumeli, ker sta programsko še dokaj vsaksebi. Zlasti v Unidos Podemosu ne skrivajo razočaranja. Zato predsednik Pablo Iglesias napoveduje čas za »razmislek in seveda za osredotočenje na dialog med naprednimi političnimi silami«. Pedra Sancheza, predsednika PSOE, čakajo zapletene odločitve. Če hoče vladati, bo moral obnoviti v minulih mesecih zaradi političnega mešetarjenja načeto zaupanje Unidosa Podemosa. In ker potrebuje tudi glasove katalonskih regionalnih strank, bo moral sprejeti prožnejše stališče svoje stranke do gibanj, ki si prizadevajo za samostojnost Katalonije.

Volivci so se naveličali bipartitne ureditve in tudi na teh volitvah politikom povedali, da se morajo stranke naučiti dogovarjati med seboj. Unidos Podemos se tega prav tako uči, saj je v imenu političnega pragmatizma kameleonsko opustil radikalne zahteve po družbenih spremembah in zdaj zagovarja nekakšno »novo socialno demokracijo«, programsko naslonjeno na čas pred »tretjo potjo«, ki jo je zasnoval sociolog Anthony Giddens, kasneje pa so to paradigmo neoliberalizma s socialnim odtenkom prevzele evropske socialdemokracije.

Pred španskimi političnimi strankami so pogajanja, v katerih pa nobena stran, če ne bo »nenaravnih« koalicij, verjetno ne bo popustila. Toda gospodarske in socialne razmere v državi so težke, nadaljevanje politične nestabilnosti pa lahko pahne špansko družbo in državo v nevarne vode.