Dubravka Ugrešić

Pisateljica Dubravka Ugrešić se je rodila v Zagrebu in tam je 20 let, do leta 1992, predavala na Filozofski fakulteti. Tega leta je za nemški časnik Die Zeit napisala ironično besedilo o spominkih Čisti hrvaški zrak? Laže se diha in zaradi njega postala tarča hrvaške nacionalistične desnice. Potem ko je bil v Globusu objavljen članek Čarovnice iz Ria, katerega avtor je njo in še nekaj hrvaških pisateljic in novinark razglasili za »dobičkarice komunizma«, ki »posiljujejo Hrvaško«, in jih oblatili še z več drugimi podobnimi izrazi, pa se je izselila iz domovine in od takrat živi v Amsterdamu. Njene knjige in eseji – Ministrstvo bolečine, Brezpogojna vdaja, Kultura laži, Napad na minibar in drugi – so prevedeni v vse evropske jezike, poleg tega je dobitnica številnih mednarodnih nagrad. V esejih se najpogosteje ukvarja z vprašanji pregnanstva, identitete, s kulturo družbene laži ... V njih je vedno izrazito kritična do vsakršnega nacionalizma in pojavov fašizma v Evropi. Je dobitnica letošnje vilenice, ene najpomembnejših slovenskih književnih nagrad.

Kako začeti intervju s pisateljico, žensko, izseljenko, ki že 23 let živi zunaj Hrvaške? Nemara kar s čim vsakdanjim in precej vljudnostnim: kako živite v Amsterdamu? Od česa? Lahko nekdo, ki je tako »izključujoč« in »neprilagodljiv« kot vi, živi od književnosti? Prav s takimi oznakami se na Hrvaškem že več kot dve desetletji upravičuje preganjanje »izdajalcev«, kritikov vladajočega nacionalizma.

Prvi ste me vprašali kaj takega. Tega me ne sprašujejo niti najbližji prijatelji. Vprašanje je tako nepričakovano, da sem kar nekoliko ganjena. Že leta sem svobodnjakinja. Nekaj časa sem živela od štipendij, nekaj časa sem občasno predavala, semester ali dva na različnih fakultetah, v glavnem ameriških. Občasno sem pisala za časopise, včasih sem bila celo redna kolumnistka. Če svobodnjak redno piše kolumno, to vemo, pa se začne vdajati utvari, da je tudi sam pišoče bitje, vredno spoštovanja. A že kakih deset let je vse teže preživeti, če si svobodnjak. Časopisi, ki pravzaprav povsod omogočajo preživetje piscem – prej je bil to radio! –, vse bolj zožujejo svoj prostor, vse manj je kolumn, s tem pa tudi vse manj prostora za »tujce«. Ne glede na velike besede in obljube, kot so mobilnost, fleksibilnost, globalnost, je videti, kot da načelno navdušenje, povezano s t. i. internacionalizacijo, počasi plahni. Toda v Evropi obstaja institucija »kulturnega menedžmenta«. Zaradi ideje in prakse kulturnega menedžmenta je v kulturi vse več menedžerjev in vse manj kulture. Živimo v času, ko je embalaža pomembnejša od vsebine, ko so oglaševalci in prodajalci izdelkov pomembnejši od izdelkov, ko so menedžerji kulture pomembnejši od vsebine, s katero se ukvarjajo. A vse to je samo del neke druge, pomembne in izčrpavajoče teme, s katero se ubada le malokdo, ker je pač izčrpavajoča. Ko pa bo nekega dne književnost izgubila vso moč, za katero smo zdaj še prepričani, da jo ima, bodo pesmi pisali zgolj norci in ženske.

Ko se človeški posameznik znajde v tropu, v položaju, kjer je lov dovoljen, se začne človeška zabava. Fašizem ne prihaja od zunaj, hibernira v vsakem človeškem organizmu kot trajni virus.

Še pred kakšnim letom smo verjeli v večkulturnost in odprtost Evrope, še več, prisegali smo nanju, verjeli smo v ustrezen odnos do drugačnih, v možnosti, ki jih države Zahodne Evrope ponujajo prišlekom. Se vam zdi, da je ta čudovita vera medtem doživela poraz zaradi obuditve »pomena« nacionalne države?

Sama vere v večkulturnost nisem izgubila, preprosto zato, ker jo je nemogoče izgubiti. Ta vera je podobna kodi, zakodirani v vsakem človeškem bitju. Večkulturnost je vgrajena v temelje civilizacije. Vsako netenje vere v večkulturnost pomeni netenje vere v človeštvo. Zato se na načelni ravni vsak nacionalizem, vsak fašizem, pa tudi vsakršna izključevalnost spogledujejo s smrtjo in so tudi obsojeni na smrt. Ne vem. Mogoče gre za kako splošno in veliko širše »prestrukturiranje«, ki ga navadni smrtniki ne moremo opaziti. Kajti ne pozabimo – vsi smo nagnjeni k temu, da na to pozabljamo – zamenjali so se stoletje, tisočletje in obdobje. Živimo v neki popolnoma novi in predvsem digitalni dobi.

Koliko se ravno zaradi teženj po tej vražji nacionalni državi v Evropi spet rojevajo pojavne oblike fašizma, krivci pa se iščejo samo v imigrantih, ljudeh z vzhoda? To sprašujem, ker v veliki in gospodarsko močni Poljski muslimanskih priseljencev na primer ni, pa vendar so Poljaki globoko zabredli v vse oblike konservativizma in zaostajanja družbenega življenja, vse do zahtev po prepovedi splava. Ali Madžarska …

Ne vem, zakaj namesto dragih katoliških srečanj kdo ne priredi velikega srečanja, na katerem bi strokovnjaki, ekonomisti, politologi, zgodovinarji, antropologi razpravljali, ali sploh potrebujemo države, in če jih, zakaj. Popolnoma jasno mi je, da so države potrebne zaradi tekmovanja za izbor pesmi Evrovizije. Toda kaj so državljani dolžni dati svoji državi in kaj je država dolžna dati državljanom? Želela bi si, da bi v šoli imeli predmete, pri katerih bi se učili o tem. Blagor Švicarjem, ti zaradi svoje domovine ne doživljajo travm, jaz pa zaradi svoje jih. Če se samo spomnim tiste kači podobne neskončne vrste v prostorih Zagrebškega velesejma, kjer smo se korak za korakom pomikali proti okencu, za katerim so na podlagi naših dokumentov potrdili, da smo se rodili, kjer smo se pač rodili! Če se samo spomnim tistega … tistega sluzastega izkazovanja ljubezni do Hrvaške; če pomislim na travme ljudi, ki zaradi domovnic niso mogli dokazati, da so se rodili, kjer so se rodili. Dovolj je, kakopak, pomisliti tudi samo na umrle in ubite – vse to v imenu domovine in države. V šolah pripovedujejo zgodbe zmagovalcev, otroci se učijo ljubiti domovino, hkrati pa tudi birokratski aparat, ki se imenuje država. Ta se vedno rima z besedo ljubezen, čeprav domovina, država za številne ljudi pomeni travmo. Redko upoštevamo travmatične zgodbe o tem, kaj se državljanom dogaja, ko jih država in domovina zapustita. Zaradi tega, med drugim, sem globoko naklonjena beguncem, emigrantom, azilantom in migrantom. Niso bili oni tisti, ki so zapustili domovino, torej državo, ampak je država zapustila njih.

Zato fašizem in prav tako nacionalizem dajeta posamezniku edinstveno priložnost, da se, zgolj zaradi tega, ker ima neko krvno skupino, izživlja nad ljudmi, ki imajo drugo krvno skupino. Pri tem našemu posamezniku ni treba opravljati psihiatričnih pregledov, ni mu treba kazati diplom, kompetence mu ni treba dokazovati prav z ničimer. Vse pravice ima samo zato, ker ima krvno skupino A, njegova žrtev pa nima nikakršnih pravic, ker ima krvno skupino B. Prepričana sem, da je fantazija o lovu na Drugega, kdorkoli ta Drugi že je, ena od najmočnejših človekovih fantazij. Ko se človeški posameznik znajde v tropu, v položaju, kjer je lov dovoljen, se začne človeška zabava. Fašizem ne prihaja od zunaj, hibernira v vsakem človeškem organizmu kot trajni virus in vedno obstaja možnost, da se bo spet aktiviral. Vse je torej odvisno od konstelacije: človek se bo težko uprl temu, da bo delal svinjarije, če mu je to dovoljeno.

Ljudje so pripravljeni nase zlivati vedra hladne vode, ker vsi na svetu nase zlivajo vedra hladne vode, ne da bi sploh vedeli, zakaj to počnejo. A če se je polil Spielberg, potem je menda dobro ...

Mar ne gre Hrvaška pravzaprav rakovo pot, saj se spet vzpostavlja politično ozračje, enako tistemu iz devetdesetih let, in to prav po vstopu v EU, ko so vzpostavljeni mehanizmi zunanjega nadzora?

Mislim, da gre za kontinuiteto, ne za ponovno vzpostavljanje ozračja iz devetdesetih let. Ponoviva malo, predvsem tisto, kar je znano iz kulture, še posebej zato, ker je te stvari le malokdo pripravljen slišati. Ena od prvih strategij nove hrvaške kulture se je imenovala »duhovna prenova«. Dovolj je, če prelistamo časnike iz devetdesetih let, preberemo, kaj so o duhovni prenovi povedali njeni zagovorniki, preštejemo kulturnike, ki so jo podprli, pa dobimo skladen repertoar izjav, ki podpirajo zasnovo proustaške kulturne prenove. Takrat so rehabilitirali Mileta Budaka, kulturnega ministra iz Pavelićeve vlade, zagovornika in podpisnika rasnega zakona ter pisatelja. Je kdo preštel, koliko ulic in šol še vedno nosi njegovo ime? Spominjam se, da je nekdo predlagal, naj bi se Ulica Đura Salaja, kjer je stala Filozofska fakulteta, preimenovala v Ulico Mileta Budaka. Se je kdorkoli s Filozofske fakultete takrat javno in glasno uprl? Opravičujem se, če se je, vendar si tega nisem zapomnila. Takrat se je iz Argentine vrnil tudi Vinko Nikolić, dejavni ustaš v Pavelićevi NDH in Pavelićev podnajemnik v Buenos Airesu, urednik različnih emigrantskih časopisov in revij, kot je Za Boga i Hrvatsku, in pisec književnega pamfleta O ustaški književnosti. Na Hrvaškem so ga sprejeli z največjimi častmi, takoj so ga kooptirali v HDZ in od takrat pa do njegove smrti smo ga gledali v saboru, na televiziji, pod naslovom Zbrana dediščina je bila ponovno izdana tudi njegova pesniška zapuščina. Danes »nasledniki« Vinka Nikolića, izobraževalci na Filozofski fakulteti v Zagrebu, v pogovorih na televiziji – to se je dogajalo celo še lani – trdijo, da so »se številni Hrvati po drugi svetovni vojni odpravili v Južno Ameriko, posebej Argentino, v želji po novih poslovnih priložnostih«. Je ta podrobnost koga dregnila v uho, morda človeka, ki je vodil pogovor in je prav tako profesor, in to na prav tej fakulteti?

Dejavnost, povezana s hrvaško »duhovno prenovo«, je bila v tistih letih nenavadno dinamična in živahna. Na veliko so se delili nesmiselna odlikovanja, položaji, delovna mesta, stanovanja in veleposlaniški položaji, osebnost Franje Tuđmana in hrvaška zmaga v domovinski vojni pa sta določili repertoar najrazličnejših umetniških izdelkov. Najbolj priljubljeni so bili seveda kipi Franja Tuđmana. To je bil tudi čas ustanovitve znamenite Akademije za likovno umetnost v Širokem Brijegu pod patronatom cerkve in Gojka Šuška, tedanjega ministra za obrambo in nekdanjega picopeka v Kanadi.

Takrat so počistili po hrvaških knjižnicah, to so storili po navodilih tedanje ministrice za kulturo Vesne Girardi Jurkić, iz podatkov pa razberemo, da so samo v devetdesetih letih uničili 2,8 milijona knjig. Res je, da je Feral Tribune redno opozarjal na sežige knjig, drugi so jih omenjali, sama sem pisala o knjigocidu. Toda vprašajmo se, ali je to kogarkoli iz hrvaške kulturne javnosti resnično pretreslo? Že četrt stoletja jezikoslovci in implementatorji do onemoglosti udrihajo po hrvaščini. Tuđmanove grde izposojenke so se uveljavile v hrvaškem jeziku, doživeli smo »rusizacijo« hrvaščine, samo da bi se izognili domnevni »srbizaciji«. Uničenje 2,8 milijona knjig, ki ni spodbudilo nobenih pomembnih protestnih dejanj, je več kot jasno sporočalo: brali bomo knjige, ki jih hočemo mi, govorili v jeziku, v katerem hočemo mi, vsi, ki se ne bodo prilagodili, pa bodo končali na grmadi ali v smeteh. In tako je tudi bilo: čiščenje neprimernih prvin iz hrvaške kulture se ni nehalo, udeleženci kulturnega življenja pa so se hitro naučili, kaj smejo in česa ne, s čim bodo ostali na površju in kaj jih bo potopilo.

Resnično torej mislim, da gre za kontinuiteto. Razlika je samo v tem, da je ozračje včasih redkejše, drugič gostejše, odvisno od politične konstelacije. Od dejanskega sežiga knjig, simboličnega medijskega sežiga neke igralke in nekaj književnic ter tega, da je nekaj književnikov utonilo v pozabo in da smo na začetku devetdesetih let doživeli nekaj fizičnih napadov, smo v teh 20 letih prišli do nekoliko bolj sproščenega ozračja: do simboličnega sežiga nekaj knjig, ki so bile predlagane za domače branje, do fizičnih groženj nekemu gledališkemu režiserju in vloma v njegovo stanovanje ter do fizičnega napada na nekega književnika.

Se strinjate, da se bodo s tem, ko so se na kulturnem prizorišču pojavili novi, mladi ljudje, stvari spremenile, resda počasi, pa vendarle?

Da, vsemu navkljub se je pojavila cela nova generacija mladih pisateljic in pisateljev, cela nova generacija izvrstnih dokumentaristk in dokumentaristov, generacija mladih umetnic in umetnikov, generacija mladih novinark in novinarjev, nekaj mladih, ki izvrstno razmišljajo, tako da je vse, kar sem prej omenila, tudi nedavne incidente, številne sedanje politike, številne profesorje in druge izobraževalce že pokril debel sloj prahu. Vsi so že v ropotarnici zgodovine, kajti iz ropotarnice zgodovine so tudi prišli, kot zombiji, le da tega še ne vedo. Morda bi jim morali to jasno in glasno povedati.

Nekoč davno ste pisali o »čistem hrvaškem zraku«. Tiste, ki ga niso hoteli vdihavati zaradi onesnaženosti s Tuđmanovo diktaturo, vojnimi zločini, preganjanjem srbskega prebivalstva, zahtev po etnični čistosti, so razglašali za sovražnike države, narodne izdajalce, »tuje plačance«, svojat … Ste vmes kdaj za trenutek verjeli, da je vse to za nami, da se Hrvaška približuje temu, da postane sproščena, sodobna država?

Hrvaška bo postala sproščena, vprašanje je samo, ali bo takrat sploh še država, kajti države že zdaj niso pomembne, še več, postale so precej nesmiselne. Morda nas čaka čas stagnacije, nemara pa tudi čas bliskovitega pospeška, ki bo privedel do novih struktur, novih združevanj, novih skupnosti, morebiti bodo države kot podjetja in bomo v njih delali po pogodbi … Kdo ve. O nečem pa ni dvoma, sedanje življenje na Hrvaškem spominja na življenje v zaprašenem zgodovinskem muzeju.

Zaradi razmer na Hrvaškem, torej nove konservativne revolucije, odkritega vmešavanja cerkve v posvetna vprašanja, napadov na opozicijske medije in kulturne ustanove ter imenovanja ustašofila na položaj ministra za kulturo se je pred kratkim uprla večja skupina tukajšnjih kulturnikov, med njimi tudi tisti, ki so hrvaškim nacionalistom v devetdesetih letih poljubljali rob obleke, režirali prireditve ob Tuđmanovem rojstnem dnevu in v glavnem molčali. Če bi bili ironični, mar to pomeni, da je demokracija vendarle zaživela, če so zdaj celo molčečneži spregovorili in se ne bojijo več za svoje male sinekure?

Mislim, da je stvar v zornem kotu, v perspektivi. Ne bi se smeli sramovati, ker so lani novembra zmagali klerofašisti, ampak bi se morali sramovati, ker smo izgubili. Zdi se mi, da iz večnega položaja žrtve, ki nikoli ni ničesar kriva in ni odgovorna, lahko izstopimo samo, če tako gledamo na stvari. Kajti tu se postavlja ključno vprašanje: kaj pa če smo jim sami dali zeleno luč?! Torej je vse, kar se dogaja v zvezi s protesti za uveljavitev novega kurikula, pozitivno, ker se s tem stvari vendarle premikajo. Obstaja pomemben kazalec, ki kaže, da se stvari kljub vsemu obračajo na bolje. Ta kazalec je trenutek, ko se stvari obrnejo na slabše. Mrakobneži, ljubitelji ustaških insignij, skupine, zbrane okoli neoustaških portalov, številni ljudje na oblasti, vsi ti postajajo vse bolj živčni in govorijo vse ostreje. To njihovo dretje je znak, da se izgubljajo, da nimajo več glasu, da jih sploh nihče več ne posluša.

Nenadoma je Tito iz najboljšega sina postal diktator in krvolok, nenadoma smo v času komunizma trpeli bolj od Romunov, nenadoma se je začelo število pobitih na Golem otoku povečevati in število ubitih v Jasenovcu zmanjševati.

Kadar je to politično oportuno, vas radi imenujejo hrvaška pisateljica, podobno kot že leta pozabljenega Krležo imenujejo hrvaški pisatelj, prerekanju o Ivu Andriću med Hrvati in Srbi pa ni ne konca ne kraja. Verjamete v etnično-identitetno zamejevanje književnosti, kulture nasploh?

Seveda ne verjamem. Toda prav takšen zaprašeni koncept mimogrede hrani kopico ljudi: izobraževalce, akademije, profesorje, pisce zgodovine književnosti, sestavljavce antologij, ustanove, ministrstva, založnike in nazadnje tudi same književnike. Spremljala sem javne nastope nekaterih pogumnih »kulturnikov«, ki so se pred kratkim znašli na tapeti »desničarjev«. Vsi so javno poudarili, da so Hrvati, da so njihovi starši Hrvati in da so že na mednarodnem srednješolskem tekmovanju iz matematike branili hrvaške barve. Zanimiva se mi zdi ta splošna razširjenost »braniteljske naracije«. Kaj bi se zgodilo, če bi kdo rekel: »Sem Srb, komunajzar, transvestit in črnec in iskreno mislim, da so razmere na Hrvaškem katastrofalne.« Pa vendar bodo mladi tudi tu, tako kot povsod, spremenili stvari. Prav pred kratkim sem z zadovoljstvom prebrala intervju z mladim glasbenikom Aljošo Jurišićem, ki je nadarjen pianist in je zasedel visoko mesto na tekmovanju pianistov nekje v Evropi. Na vprašanje novinarke, kaj lahko Hrvaška ponudi Evropi, če govorimo o glasbi, je mladi glasbenik odgovoril, da interpretiranje starih del nima nikakršne zveze z državo, iz katere je izvajalec.

Dečko je potegnil mejo. To je glasba in ne Hrvaška. Pika. »To je pošta, ne Srbija.« Pika. To je književnost, ne Hrvaška. Pika.

Je k resnemu nacifašističnemu obračanju Hrvaške v desno pripomoglo tudi okolje, na zahodu in vzhodu, ali je to naša izvirna norost, spočeta v devetdesetih letih?

Hrvate – prav tako pa seveda tudi Srbe – obseda njihova izvirna norost in norost enih podžiga norost drugih. Res pa je, da je k temu pripomogel kontekst. Po padcu Berlinskega zidu je vzhodnoevropske komunistične države zaznamovala komunistična stigma. V želji, da bi se je čim prej rešile, so začele pošiljati ljubezenske pozdrave Evropi in vsi ti »ljubezenski pozdravi« so nosili sporočilo, ki se je glasilo: »Tudi mi smo Evropa!« Nekatera od teh sporočil so bila ganljivo-smešna: v vseh vzhodnoevropskih državah se je razširila moda viteških iger. Spominjam se vožnje z vlakom po Evropi natančno pred 16 leti. Potovala sem s skupino kakih sto evropskih piscev in na Poljskem, v Litvi, Latviji in Estoniji so nas pričakale viteške igre, ki so jih uprizarjali krajevni ljubiteljski izvajalci. Te igre so poleg turističnega sporočila nosile še - politično sporočilo: »Tudi mi smo imeli viteško kulturo!« V resnici bi bilo s turističnega vidika veliko bolje, če bi prodajali spominke, povezane s komunizmom, toda takšni spominki bi nakazovali, da so se te države razlikovale od preostale Evrope, one pa so želele poudariti podobnost in izbrisati »komunistično preteklost«. Komunisti, to se ve, so bili Rusi, tako kot so bili pri nas »komunajzarji«, to se ve, izključno Srbi. Zato so v katoliški Litvi, ki se je prav kakor Hrvaška vrnila k svojemu katoliškemu bistvu, izbrisali vse sledove ruske navzočnosti; tam na primer cirilico vidite samo še na težkih litoželeznih pokrovih jaškov na ulicah. Prav takšno modo viteških iger gledamo po hrvaških podeželskih mestih, skupaj z njimi pa performanse Gubčevega kmečkega upora in podobne stvari. Z njimi se Hrvaška vpisuje na zemljevid Evrope, kakršno si pač ti krajevni ljubiteljski izvajalci predstavljajo, in hkrati briše mračno »komunistično« preteklost. Zato na Hrvaškem najdete mlade, ki so popolnoma čez les, saj se borijo proti uporabi zvezde ter srpa in kladiva, čeprav s komunizmom niso imeli niti najmanjše zveze. To so »komsomolci« nekoga, »pionirji« nekoga, nemara so celo »otroci« kakšnega cerkvenega združenja. Ker cerkev je precej boljši manipulator od komunistov. Ubogi komunisti so preživeli komaj dobrih 50 let, pa jih vsi kar naprej pribijajo na križ, cerkev pa je stara že dve tisočletji, a nihče niti ne pisne. Opravičujem se zaradi te eskapade, tega nasprotovanja cerkvi, toda cerkev se je ukvarjala z mučenjem in sežiganjem mojih »tovarišic«, čarovnic, to je počela kaki dve stoletji povsod po Evropi, vendar ji je bilo, glej no, glej, tudi to oproščeno! Kako da nihče ne zahteva lustracije, kako da nihče ne predlaga revizije zgodovine na cerkvenem področju?!

Se strinjate, da tukajšnji fašisti države, ki jih vodijo, praviloma doživljajo kot svoje podjetje, kot podedovano rodbinsko premoženje, od katerega si jemljejo, kolikor se jim zahoče?

Mislim, da so vse te ideološke igre dimna zavesa, za katero je treba skriti nekaj drugega: nesposobnost, neustrezno usposobljenost za delo, ki se opravlja, krajo, korupcijo, afere, nepooblaščeno prodajo nikogaršnjih oziroma narodnih oziroma nekdanjih »komunističnih dobrin«. Vse to so zvijače, s katerimi vladajo mali lopovi, goljufi z vžigaličnimi škatlicami. Seveda so tudi mediji člani te tolpe, njihova naloga je preusmerjati pozornost naivnega udeleženca s pomembnih stvari na nepomembne. Pri tem bi jim lahko koristila tudi fašizacija. To je dimna zavesa, za njo pa se izvajajo posli, s katerimi naj bi se prigrabilo, kar se še da, za njo naj bi se poskril prigrabljeni denar, ti mali goljufi naj bi se poskrili na varno in se izognili kazni. Zakaj bi po 25 letih gledanja istih goljufivih igric kar naenkrat verjela, da se bodo ljudje na oblasti nenadoma začeli vesti kot Japonci in si bodo v znak globokega kesanja in sramu na sence prislonili revolver. Naši mali lopovi bodo revolver vedno prislonili na sence komu drugemu.

Pa vendar so vas uvrstili v novi kurikul, na veliko zgražanje desničarskih zagovornikov vrnitve v srednji vek, ki zahtevajo odstranitev vaših del, del Slavenke Drakulić in še nekaterih piscev, češ da promovirate »pornografijo«. Mar ni to nadaljevanje čiščenja književnosti iz devetdesetih let, ko so knjige neprimernih »pornografov« množično metali v zabojnike za smeti?

Predvidevam, da je bilo to mišljeno kot veliki finale čiščenja. Zanimivo, da nobeden od predlagateljev ni predlagal, da bi v kurikul vključili recimo mojo knjigo Kultura laži!? Ali kako knjigo esejev Viktorja Ivančića. Ali Borisa Budna. Rehabilitacija piscev, ki so bili v Sovjetski zvezi v času stalinizma prepovedani, se je vedno začela z otroško literaturo, če so seveda ti pisci kdaj napisali kaj za otroke. Tega »sovjetskega načela« sem se spomnila, ko sem iz Hrvaške začela dobivati ponudbe, da bi na radiu izvedli kaj, kar sem napisala za otroke, uvrstili kako moje delo v čitanko ali kaj uprizorili v otroškem gledališču. Postopek je torej tak, da se prej nezaželeni avtor uvede v t. i. matično književnost skozi stranska vrata kot nenevarni otroški pisatelj in da se spotoma diskreditira in odstrani iz t. i. resne književnosti. Ta seznam Združenja za varstvo morale je pozornost zgrožene javnosti usmeril na »pornografijo«. Tudi Visoko pesem bi prav tako lahko uvrstili med pornografska besedila. Zakaj se ni nihče spomnil intervjuja Vlada Gotovca, »velikega hrvaškega mučenca«, simbola hrvaštva, ki je na vprašanje televizijske novinarke, kakšne ženske so mu všeč, odvrnil: »Čiste!« Mar ni mogoče takšnega odgovora uvrstiti v repertoar »nacistične pornografije«? Njihov napad je bil namenjen nečemu popolnoma drugemu, zastraševanju in preizkušanju lastne moči. Kakorkoli že, pred nami se je odigral prizor iz romana Roya Bradburyja Fahrenheit 451. Željka Markić oziroma njeno združenje V imenu družine je gasilska brigada. Neumni ljudje so omamljeni od slik na zaslonu in ne berejo. Kaj pa pametni? Pametni so po gozdovih in znajo knjige na pamet … 

Beseda Jugoslavija je na Hrvaškem psovka, danes celo še bolj kot pred kakšnim letom. Kaj je po vašem dejanski razlog za to zloglasnost nekdanje države? In kako razlagate to protislovje, da je gonja proti »Jugoslovanom« in »komunistom« vse obsežnejša, čim manj je enih in drugih, kot da gre za vojno proti zombijem?

Antikomunizem je v vseh državah nekdanje Jugoslavije izjemno močan, preprosto zato, ker komunizma – vsaj takega, kakršnega poznamo iz Sovjetske zveze in držav Varšavskega pakta – v Jugoslaviji sploh ni bilo. To je bil »socializem«. Nemara je prav težava na besedni ravni najnazornejša: v Jugoslaviji je bila redko v rabi beseda »komunizem«, veliko pogostejša je bila beseda »socializem«. Kajti »komunizem« so imeli »Rusi«. Na tem, torej na razliki med Jugoslavijo in drugimi komunističnimi državami, so Jugoslovani gradili svojo samozavest. Mogoče bi bilo treba prelistati založniške programe, književne časopise, programe kinematografov, da bi se videlo, kako široko in pristno je bilo zanimanje jugoslovanskega občinstva za književnost, film, gledališče in oporečniška gibanja v državah, kot so Poljska, Češka, Madžarska in Rusija. Vse te države so imele zelo razvita in raznovrstna oporečniška gibanja. Jugoslovani takšnega gibanja niso imeli, imeli so dve ali tri oporečniške ikone, kot sta bila Milovan Đilas in Mihajlo Mihajlov, nekaj prepovedanih filmov in knjig in morda dva resna tabuja, ki se nista smela rušiti, eden je bil Tito, drugi Jugoslavija. Razloge za politične aretacije je treba iskati bolj v nacionalizmu kot v antikomunizmu. Goli otok je v tem smislu uporaben kot neverjetna politično-simbolna zvijača. Seveda govorim zelo na splošno, stvar zgodovinarjev je, da ponudijo izsledke podrobnih raziskav. Z drugimi besedami, antikomunizem, kritično nezadovoljstvo, različne politične možnosti, umetniška produkcija, ki se je bližala mainstreamu – vse to je našlo zatočišče in priznanje znotraj kulturnega podzemlja, znotraj oporečniških gibanj v številnih komunističnih državah. Države, kot so Rusija, Poljska, Češkoslovaška, Madžarska, so lahko ponudile bogate materialne dokaze antikomunističnega delovanja v slikah, filmih, pisanju, knjigah, političnih akcijah, demonstracijah, protestih, znanih oporečnikih. Jugoslovani v tem smislu niso imeli ničesar. Jugoslavija je edina država, ki je potrebovala vojno, in to vojno, trajajočo štiri leta, prav toliko kot druga svetovna vojna, da je pretrgala s komunizmom, če smo že pri tem. Protislovje, mar ne? Svetu je bilo treba ponuditi razumljivo zgodbo, s katero naj bi pojasnili umazano raboto medsebojnega pobijanja. Razumljiva zgodba je bila v tistem času zlom komunizma, in tako so Jugoslovani postali žrtve komunizma. Komunizem in jugoslovanstvo sta postala alibi za vojno. Tudi Hrvati so si zaželeli biti žrtve komunizma, komunizem in jugoslovanstvo pa so, to se ve, vzpostavili Srbi. Srbi so si prav tako zaželeli biti žrtve komunizma, komunizem pa so, ve se, vzpostavili Hrvat Tito in njegovi partizani. To zgodbo seveda znate že na pamet. Kdo je torej kriv za vojno? Komunistična represija, federativna Jugoslavija, represija večinskega naroda, Srbov, nad manjšinskimi narodi. Tako je Jugoslavija razpadla podobno kot ZSSR, le da so temperamentni Jugoslovani svojo zgodbo podkrepili z vojno. Potem pa se je vsemu temu pridružil še sindrom lažnega spomina, false memory syndrome. Nenadoma se je ugotovilo, da je kup ljudi doživljalo represijo, nenadoma je Tito v kolektivnem spominu iz najboljšega sina narodov in narodnosti Jugoslavije postal diktator in krvolok, nenadoma smo v času komunizma trpeli precej bolj od Romunov, nenadoma se je začelo število pobitih na Golem otoku povečevati in število ubitih v Jasenovcu zmanjševati, število žrtev iz Pliberka pa ni samo raslo, ampak je marsikdo ugotovil, da je kak njegov ljubljeni svojec končal pod roko komunističnih klavcev v Pliberku.

Vse to je v redu, ljudje si na različne načine lajšajo lizunsko dušo, nič nimam proti temu. Toda takšen kolektivni spomin govori tole: bodisi je bila represija v Jugoslaviji precej hujša kot v Sovjetski zvezi in državah vzhodnega bloka in so Jugoslovani šele po razpadu države dobili priložnost, da spregovorijo o titoističnem nasilju, bodisi so bili Jugoslovani nesporno največji strahopetci v komunističnem svetu, saj se 50 let niso domislili, da bi spregovorili o tem.

O nečem pa ni dvoma, sedanje življenje na Hrvaškem spominja na življenje v zaprašenem zgodovinskem muzeju.

Pri nas se nenehno blebeta o spravi. Hkrati se prepoveduje raba cirilice, v knjigarnah nočejo prodajati knjig, natisnjenih v Srbiji, prodajajo zgolj tiste, ki so šle skozi »filter« hrvaških založnikov. Se strinjate, da so se brez težav spravili najhujši nasprotniki, primitivni desničarji z obeh strani, kulturo, jezik, književnost pa menda želimo zavarovati pred vplivi »barbarov z vzhoda« in zaradi čistosti nacionalnega se žrtvuje celo velik potencialni knjižni trg, ki ga opredeljuje preprosta logika skupnega jezika?

Vse to je logika bedakov in omejencev, o tem ni mogoče reči nič drugega, zato predlagam, da vzamemo znameniti Krležev navedek o neumnosti iz njegovega romana Na robu pameti, ga vklešemo v kamen in razglasimo za novo Baščansko ploščo, torej temeljni kamen, ter postavimo po vseh večjih in manjših mestih na Hrvaškem, in to v več jezikih in pisavah. Mogoče bi to kaj pomagalo …

Ste dobitnica številnih pomembnih mednarodnih nagrad, pa tudi nagrad iz t. i. regije, kot se danes imenuje območje nekdanje Jugoslavije. Zdaj ste dobili še slovensko vilenico. Pa vendar povejte, kakšne občutke v vas zbujajo »nagrade« v naši dragi domovini Hrvaški, kjer vas v glavnem spregledujejo.

Priznati moram, da sem se vilenice zelo razveselila, ne le zato, ker jo doživljam kot »domačo«, ampak tudi zato, ker je to edina nagrada iz »regije«, ki ni mednarodna samo po imenu, ampak je dejansko mednarodna. O tem, da me na Hrvaškem navadno spregledajo, pa bom rekla samo, da ima vsako kulturno okolje vso pravico oblikovati svojo kulturo in svoje kulturne preference. Ko rečem »okolje«, mislim na večinske udeležence dogajanja v kulturi, na književnike, novinarje, kritike, medije, izobraževalce ipd., kajti »policija«, »sistem«, »režim«, »država« in »oblastniki«, »fašisti«, »nacionalisti« se redko ukvarjajo s takimi stvarmi. S takimi stvarmi – spregledovanjem, mobingom, izključevanjem, simboličnim ubijanjem in podobnim – se vedno ukvarjajo naši kolegi v širšem pomenu besede. Poznamo tisto staro anekdoto o Stalinu, ki telefonira Pasternaku in pravi: »Poslušaj, Borja, kaj ti misliš o Mandelštamu, je res tako dober pesnik, kot se govori?« Pasternak mu odvrne: »Veste, kako, Josif Visarionovič, Mandelštama ne poznam osebno, sva pripadnika različnih pesniških smeri, najina literarna okusa se razlikujeta, zato ne bi želel soditi o tem …« Že naslednji dan so Mandelštama aretirali in odpeljali v taborišče.

V kritičnem eseju Kultura karaok ste besedo karaoke razložili z besedno zvezo »prazni orkester«. Mar ta prazni orkester še naprej igra na Hrvaškem ali …?

Prazni orkester igra povsod. Vse je posnemanje, to je temeljna šifra za ohranitev človeške in živalskih vrst. Kdo ve, morda bi morali besedo bog prevesti kot sposobnost posnemanja. Socializacija, učenje, vse to je zasnovano na sposobnosti posnemanja. Brez te sposobnosti ne bi bilo ničesar, ne kulture, ne velikanskih padcev, ne veličastnih dosežkov v zgodovini človeštva. Digitalna tehnologija je okrepila splošno človeško sposobnost posnemanja, zaradi interneta in digitalnih igračk danes ljudje načeloma zmorejo vse – naučiti se japonsko, igrati kitaro, se pretvarjati, da so nekdo drug, peti, risati, ustvarjati, pisati, si meriti tlak, srčni utrip, raven sladkorja v krvi in podobne stvari. To je temeljni način delovanja karaok – tehnični pripomoček in sposobnost posnemanja. Zato sem esej, ki sem ga v knjigi objavila leta 2010 in lani še v obliki male knjige, naslovila Kultura karaok. Ljudje so pripravljeni nase zlivati vedra hladne vode, ker vsi na svetu nase zlivajo vedra hladne vode, ne da bi sploh vedeli, zakaj to počnejo, toda če se je polil Spielberg, potem je menda že za kaj dobro …

A vsemu temu navkljub verjamem v mlade in izobražene ljudi. Iskreno upam, da bodo razgnali ves ta strupeni ideološki smog, ki je legel ne le na Hrvaško, Srbijo, Bosno, na vse postjugoslovanske države, ampak tudi širše. Vem, da se to sliši corny. Toda samo upanje nikoli ni corny. Sicer pa smo pravkar izvedeli veselo novico, da je padla hrvaška vlada. Padec vlade bi lahko razumeli tudi kot začetek demokratizacije!