Laž, na kateri je bila zgrajena EU

Nedavni britanski referendum, na katerem je 52 odstotkov Britancev glasovalo za izstop iz Evropske unije (EU), je zopet opozoril na največjo hibo EU. Živalska farma, v kateri so države članice, ki imajo od enotnega trga dela največ koristi, pač bolj enakopravne od drugih, v Guardianu piše Ulrike Guérot. 

"En človek, en glas," so že v 17. stoletju za temelj ustave zahtevali angleški reformatorji. Svobodo in enakost pred zakonom vseh državljanov je starorimski politični filozof Mark Tulij Cicero poimenoval ius aequum – oblast za ljudi in oblast od ljudi. Kadarkoli v zgodovini so se suvereni državljani zavzeli za političnost, so začrtali republiko na načelu politične enakosti.

Trojka Evropskega sveta, komisije in parlamenta ni politična entiteta, ki bi ponujala karkoli od tega, nadaljuje Ulrike Guérot.

Ustanovitelji EU so si za ponovno izgradnjo povojne Evrope namreč zamislili postnacionalno demokracijo, ki ne bi temeljila na nacionalnih politikah, temveč na suverenosti evropskih pokrajin – Katalonije, Škotske, Moravske, Bavarske itd. Walter Hallstein, prvi predsednik Evropske komisije, je leta 1965 dejal, da naj bi te pokrajine kot temeljni stebri EU preprečevali, da bi velike nacionalne države prevladale nad njimi.

Predsednica škotske vlade Nicola Sturgeon je po referendumu, na katerem je večina Škotov glasovala proti izstopu, poudarila, da Škotska ne želi zapustiti EU. Škotska se lahko EU pridruži le kot samostojna država. Voditeljica Škotske nacionalne stranke (SNP) naj bi že začela pripravljati načrte za izvedbo drugega referenduma o neodvisnosti Škotske, pričakovati pa je porast podobnih separatističnih zahtev tudi drugod po Evropi, smo v Mladini pisali pred referendumom. Predsednik Evropskega sveta Donald Tusk in voditelji drugih držav članic so zavrnili pogovor s Sturgeonovo, ki se s SNP zdi edina strastna braniteljica evropskega projekta na otoku, piše Guérotova v Guardianu. Tovrstno omalovaževanje po njenem dobro indeksira, kako zelo so voditelji EU zopet spregledali ključno sporočilo brexita: da morajo biti suvereni državljani, ne vlade nacionalnih držav.

Primer Škotske kaže, nadaljuje Guérotova, kar je francoski sociolog Pierre Rosanvallon lani oklical za "laž, na kateri je bila zgrajena EU" in je temelj Maastrichtske pogodbe iz leta 1992, s katero so si v vrhu EU kot cilj zadali oblikovanje enotne monetarne politike. EU se predstavlja kot zveza držav in kot zveza državljanov, a v resnici ni neodvisnosti, ne suverenosti – za Angleže, Škote, za nikogar. EU kot zveza državljanov je varka in okvirjanje brexita kot izključno britanskega problema zavaja. Tako so bili volivci referenduma ujetniki britanske vlade konservativnih patriotov oziroma (kot jim pravijo Britanci) torijskih evroskeptikov, ki so nagovarjali h glasovanju za izstop.

Nigel Farage, predsednik evroskeptične stranke UKIP, je včeraj odstopil z mesta vodje stranke. Eden glavnih propagandistov britanskega izstopa iz EU, ki je za ščuvanje volivcev proti EU uporabljal tudi fotografije množice beguncev v Evropi, je odstop komentiral z besedami: "Z zmago zagovornikov brexita na referendumu so bili moji politični cilji doseženi." Sedaj se kljub temu, da bo ostal član stranke, namerava umakniti v zasebnost.

"Enotnega trga 'a la carte' ne bo več," je poudaril Donald Tusk, ki ne skriva, da so nezakonite migracije in begunska kriza poglavitni dejavniki, da so se Britanci, povečini revnejši sloj prebivalstva, na referendumu odločili za izstop iz Unije. V vrhu EU se strinjajo, da če Velika Britanija ne dovoli prostega pretoka ljudi, ne zasluži niti dostopa do enotnega trga.

Velika Britanija je ena izmed končnih držav v verigi dela, piše Grega Repovž v aktualni Mladini, tako kot na primer Nemčija, Švedska … Britanci – razen tisti z visokimi kvalifikacijami – se ne selijo po svetu, kot na primer Slovenci v Veliko Britanijo, da bi tam bolje živeli. Za manj izobražene Britance pa pomeni evropski odprti trg delovne sile življenjski problem. 

Repovž nadaljuje, da Britanci, ki so proti prostemu pretoku delovne sile, zahtevajo le, naj se v imenu visokih dobičkov podjetij prenehajo zmanjševati njihove socialne, delavske in druge pravice. Britanska politika pri tem ves čas kaže na EU kot krivca, čeprav britanski BDP ves čas raste in dobički podjetij so visoki. Plače, pravice in varnost zaposlitev se ob tem zmanjšujejo, neenakost pa se veča. Od prostega pretoka delovne sile imajo v bogatejših evropskih državah korist le kapital, višji razred in delno srednji razred. Za vse druge pomeni moro, in v očeh te večine so migranti in begunci, ki so pripravljeni delati za manj denarja, kot je potrebnega za dostojno življenje, problem.

Britanski izstop iz EU se, tako Repovž, lahko obrne v nekaj najboljšega, kar se je v sodobni Evropi zgodilo, če ga bodo le levičarski voditelji in misleci znali pograbiti. Brexit bi moral postati konec služenja EU kapitalu in začetek priznavanja pravic in dostojanstva delavcem, tudi priseljencem, ki niso nič manjše žrtve tega z evropskimi sporazumi in nacionalnimi zakonodajami – posebej v neoliberalno zasnovani Britaniji – uzakonjenega dela in delavcev. Bes zaposlenih, ki niso glasovali proti Evropski uniji, temveč proti prostemu pretoku delovne sile, bo drugače še naraščal.

Če bo demokracija tokrat učinkovala in bodo Britanci zares izstopili, je ključno vprašanje za Evropo, kako na ruševinah sedanje gospodarske strukture izgraditi povsem novo, v Guardianu komentar zaključuje Ulrike Guérot. Nasledstveni evropski projekt bi moral temeljiti na politični enakosti vseh evropskih državljanov: pri volitvah, pred zakonom in pri plačevanju davkov. To bi moralo biti poslanstvo Evrope 21. stoletja, če bodo le evropski državni voditelji brexit pravilno interpretirali in se nanj znali odzvati.