Delavcem oblast

Dubajska logistična multinacionalka DP World je eden največjih upravljalcev pristanišč in pristaniških terminalov na svetu. Upravlja 77 pristanišč v 40 državah in ima 37 tisoč zaposlenih. »Luka Koper ne bo privatizirana,« so ponavljali vladni predstavniki tudi ta teden, da bi pomirili delavce v njej. A stran od pogledov javnosti dubajski poslovneži točno vedo, koliko je ura za slovensko pristanišče. Februarja letos so obiskali infrastrukturno ministrstvo, ki ga vodi minister Peter Gašperšič. Tema pogovora s funkcionarji in štirimi uradniki je bila javno-zasebno partnerstvo pri gradnji drugega tira Divača–Koper. V Dubaju se nadejajo, da bodo dobili kak kos Luke Koper v zameno za pomoč pri gradnji drugega tira.

Medtem ko predsednik vlade Miro Cerar prestrašene delavce Luke Koper zmerja z »ulico«, predsednik parlamenta Milan Brglez pa jim očita, da tako ali tako ne vedo, za kaj protestirajo, si kljuke na infrastrukturnem ministrstvu podajajo dobro obveščeni lobisti, ki so slišali, da utegne Slovenija privatizirati pristanišče. Za Dubajčani so h Gašperšiču letos marca prišli še Nizozemci. Podjetje se imenuje APM Terminals in je prav tako eden največjih upravljavcev pristanišč oziroma terminalov na svetu. Je del skupine Maersk, upravlja 72 pristanišč oziroma terminalov v 38 državah in ima 21 tisoč zaposlenih. Marca letos so se predstavniki družbe APM Terminals sestali s kar desetimi Gašperšičevimi sodelavci. Govorili so o »prihodnjem razvoju Luke Koper«. Kot piše v lobističnem zaznamku, so »izkazali interes za aktivno sodelovanje pri infrastrukturnem razvoju Luke Koper«.

Zakaj se multinacionalka APM ali DP World z vlado pogovarja o infrastrukturi v Luki Koper? Predsednik vlade se je ta teden odzval izredno čustveno in vsaj na prvi pogled odkrito. »Ponavljam,« je odgovoril na proteste delavcev Luke Koper in na nekajdnevno zaporo pristanišča, »naša vlada je sprejela strategijo. Odločili smo se, da je Luka Koper strateška naložba, ki ostaja v državni lasti. Zato se mi zdi izredno manipulativno, da se ljudje zbirajo na ulici in kričijo proti vladi, da želimo privatizirati Luko Koper. Teh laži je toliko, da jih moram vedno znova demantirati. Zdi se mi krivično.« Drugi mož stranke SMC, predsednik parlamenta Milan Brglez, je šel še korak dlje. Po njegovem je bila zapora Luke Koper »atentat« na državo, delavcem pa naj bi bilo šlo zlasti za ohranitev privilegijev. Toda podjetji APM in DP World nista edini, ki sta dobili informacije, da se Slovenija pripravlja na privatizacijo pristanišča.

Sebastijan Šik iz Luke Koper je pred leti od uprave dobil navodilo, naj vodi seznam vseh družb, ki so si ali ki si ogledujejo Luko Koper in njeno infrastrukturo kot potencialno prevzemno ali nakupno tarčo. »Na obisku pri nas je bilo zadnja leta vse, kar leze in gre,« našteva Šik ob pogledu na seznam, »predvsem so bili tukaj kontejnerski operaterji, ki niti ne skrivajo, da želijo upravljati kontejnerski terminal ali celotno pristanišče.« Poleg že omenjenih Nizozemcev in Dubajčanov so si Luko Koper ogledali še Nemci in Francozi. Za posamezne dele se zanimajo oba glavna upravljavca kontejnerskih terminalov iz pristanišča Hamburg, HH in Eurogate, ter francoski CMA CGE. »V bistvu bi morali biti ponosni, da je toliko zanimanja,« dodaja Šik kislo.

Zakaj torej premier ponavlja, da Luka Koper ni naprodaj, čeprav si multinacionalke že manejo roke? Seveda je res, da ostaja Luka Koper strateška naložba države, in predsednik vlade ima formalno prav, ko ponavlja, da je nihče ne bo privatiziral. Kajti glavni del pristanišča, infrastruktura, ni last Luke Koper, ampak je od leta 2008 v lasti države, ta pa lahko posamezne dele – recimo kak pomol, terminal ali nov del kopnega – da v upravljanje drugemu podjetju. »Ja, Luka Koper bo ostala strateška, seveda,« se zasmeji Mirko Slosar, predsednik sveta delavcev v Luki. »A bo to bo na koncu strateška naložba v eni pisarni z dvema zaposlenima,« pravi v šali. Da so razjarjeni delavci nevedni, zavedeni ali zgolj prestrašeni, morda misli predsednik parlamenta, toda »strokovnjakom je jasno, kaj se dogaja«. Ne le da pristanišče obiskujejo kupci, znakov, da se pripravlja teren za prihod novega koncesionarja, je vse več. »Kaj mislite, zakaj Luka Koper ne dobi dovoljenja za drugi vhod?« vpraša Slosar retorično.

Februarja letos so se na sestanku pri Gašperšiču za privatizacijo koprskega pristanišča zanimali Dubajčani. Mesec kasneje Nizozemci. Pred tem so bili tukaj Nemci. In Francozi.

Zadnji, pravzaprav glavni dokaz, da vlada prikrito deluje proti Luki Koper, dokaz, zaradi katerega so se zaposleni prejšnji teden tudi odločili za nekajdnevno zaporo pristanišča, pa nosi podpis infrastrukturnega ministra. Gre za dokument iz medresorskega usklajevanja članov vlade iz 30. junija, ki ga je generalnemu sekretariatu vlade poslal infrastrukturni minister Gašperšič kot pojasnilo k programu razvoja pristanišča za leta od 2016 do 2020. V njem minister piše, da na ministrstvu »že dlje časa« prenavljajo in pripravljajo koncesijsko pogodbo z Luko Koper. Želijo si, piše Gašperšič, da bi za »nove investicije podelili nove koncesije gradnje ob že obstoječi koncesiji storitev«. Z drugimi besedami, vlada načrtuje, da bo na območje Luke Koper povabila konkurente, ki bodo dobili nove koncesije. Recimo kakšen APM Terminals ali DP World.

»Bili naj bi torej strateška naložba države. Ta pa na naše dvorišče vozi konkurente. Kje je tu logika? Luka Koper bo strateška, a bo izgubljala vrednost, ker bo na dvorišču imela konkurenta, ki ji bo odžiral prihodke in dobičke. Minister piše, da že dlje časa prenavljajo našo koncesijsko pogodbo. Je normalno, da edino pristanišče, edini koncesionar, o tem nič ne ve? Ali ni to nenavadno? In mi naj bi bili strateška naložba?« razlaga Šik vzroke za naraščajoče nezadovoljstvo delavcev. Njihov predstavnik Slosar dodaja, da jim je bilo že dlje jasno, da raznorazne ovire, kot je neizdaja dovoljenja za nove investicije ali prepoved širjenja dejavnosti Luke Koper, ne nastajajo zaradi birokratskih razlogov, ampak namenoma, ker vlada pripravlja teren za prihod novega ponudnika storitev.

Jeza delavcev je torej povsem razumljiva. Toda ali imajo delavci tudi prav? Kaj pa če jim gre le za njihove lastne interese, kot je prepričan Brglez?

Minister Gašperšič že od začetka mandata išče načine, kako privatizirati Luko Koper. Bodisi prek logističnega holdinga, pristaniške uprave ali oddaje delov luške infrastrukture ali novih terminalov v najem drugim podjetjem. Razlog za to je gradnja drugega tira z javno-zasebnim partnerstvom. Prvi sestanek na to temo so na infrastrukturnem ministrstvu imeli že marca lani s francosko družbo, specializirano za javno-zasebna partnerstva Vinci Concessions in svetovalno multinacionalko Ernst & Young. Poleg konkretnih sestankov s tujimi lobisti je Gašperšičevo ministrstvo ustanovilo tudi projektno podjetje za gradnjo drugega tira 2TDK. Tak način gradnje drugega tira je predlagal generalni direktor Slovenskih železnic Dušan Mes, sam sicer zagovornik privatizacije. Po njegovi zamisli naj bi država drugi tir gradila v javno-zasebnem partnerstvu, nato pa bi po 25 letih železniško infrastrukturo odkupila od zasebnikov z »delno ali celotno privatizacijo« Slovenskih železnic, Luke Koper ali njihovih posameznih družb.

Zakaj se vladni uradniki sestajajo na lobističnih sestankih z najpomembnejšimi upravljavci svetovnih pristanišč ali terminalov, če vlada pristanišča res ne bo privatizirala?

Res je, da se državi v tem primeru ne bo treba neposredno zadolžiti. A ekonomisti, kot so Mojmir Mrak, Jože P. Damijan, eden največjih strokovnjakov za železniški promet pri nas dr. Bogdan Zgonc, ponavljajo, da so veliki infrastrukturni projekti najcenejši, če se jih loti država neposredno. Damijan je skupaj z ekonomistom Alešem Groznikom izračunal, da bi bila gradnja drugega tira v javno-zasebnem partnerstvu, s komercialnim financiranjem, nekajkrat dražja, kot če bi se projekta lotila država neposredno. Razliko sta ponazorila s primerom, ko bi država drugi tir financirala z dodatnimi trošarinami za motorna goriva. »V primeru javnega financiranja bi bilo dajatve na motorna goriva treba povečati zgolj za 0,9 do 0,105 centa na liter … v primeru komercialnega financiranja pa bi bilo dajatve na motorna goriva treba povečati kar za 4,1 do 5,3 centa na liter oziroma kar za 5- do 8-krat bolj kot v primeru javnega financiranja.« Če njune trditve držijo, jeza delavcev ni zgolj razumljiva, ampak je tudi strokovno utemeljena.

Kaj pa vladne žaljivke?

»Nikakor pa ne morem pristati, ne bom pristal na to, da bi delavci vodili podjetja, državna podjetja, in še manj to, da bi delavci vodili državo… kot predsednik vlade ne bom dovoljeval, da bi ulica narekovala, ali državnim ali drugim podjetjem ali državi, kako bomo v tej državi vodili temeljne procese,« je dejal predsednik vlade minuli teden v čustvenem odzivu na upor delavcev Luke Koper. S to izjavo je Miro Cerar pokazal svoje nerazumevanje državne lastnine. Kot pojasnjuje filozof in ekonomist Branko Bembič, »vlada ni lastnik državnega premoženja. Lastnik so državljani in nisem prepričan, da bi se ti strinjali s temi izjavami ali potezami.« Hkrati je predsednik vlade s tem pokazal nerazumevanje vloge zaposlenih pri upravljanju podjetij. Kot pojasnjuje sociolog Miroslav Stanojević s Fakultete za družbene vede, obstaja več razlogov, zaradi katerih so interesi zaposlenih zastopani pri vodenju družb. Ta sistem soupravljanja, ki smo ga v devetdesetih letih prekopirali od Nemčije, preprečuje razrast drugega pola – finančnih interesov. »Če podjetja odpiraš zgolj finančnim interesom, od Luke verjetno ne bo ostalo nič,« pravi.

Poleg tega, da predstavniki vlade izrekajo arogantne žaljivke na račun upornih delavcev, bi lahko še pojasnili, zakaj se delavci, ki na protestih vzklikajo »dovolj je razprodaj«, motijo.

Politiki v podkrepitev svojih izjav lahko vpletejo čustva. Prav pa bi bilo, če bi predstavniki vlade, poleg tega, da izrekajo arogantne žaljivke na račun upornih delavcev, znali še razumljivo pojasniti, zakaj se delavci, ki na protestih vzklikajo »dovolj je razprodaj«, motijo. Ker če predsednik vlade zmerja delavce z »ulico«, mora biti jasno, zakaj je ta »ulica« v zmoti. Toda vladnim predstavnikom to na videz preprosto opravilo ne uspeva najbolje. V seriji napadov na Luko Koper je bil prvi Slovenski državni holding (SDH) s predlogom zamenjave treh nadzornikov, češ da ne upoštevajo strateških ciljev iz državne strategije. A se je izkazalo, da so v SDH nepravilno brali bilance. Prva blamaža. Potem je nastopil državni sekretar Metod Dragonja z dolgim govorom v parlamentu o poraznih rezultatih poslovanja Luke Koper. A se je izkazalo, da je argumentacijo utemeljil na tri leta starih podatkih. Druga blamaža. Zadnji poskus očrnitve delavcev so bile izjave o njihovih previsokih plačah. Nato pa se je izkazalo, da večina delavcev dejansko ni zaposlena, ampak delajo za mizerna plačila prek podizvajalcev. Tretja blamaža.

In s katero potezo so delavci pokazali, da niso nič kaj več kot ulica?

Vlada je tista, ki bi morala delovati v javnem interesu, transparentno in z utemeljenimi razlogi. Pri Luki Koper pa imamo opravka s predsednikom vlade, ki osebno prizadet trdi, da je to strateška naložba države, zato je vlada ne bo privatizirala, a njegov minister Gašperšič se v zakulisju sestaja z morebitnimi kupci, načrtuje razkosanje pristanišča in v interni vladni komunikaciji razlaga, da bi v njem »za nove investicije podelili nove koncesije gradnje ob že obstoječi koncesiji storitev«, pri čemer bi bilo zaradi enotnega vodenja pristanišča, v katerem bosta na primer hkrati Luka Koper in ATM Terminals, »treba zagotoviti še posebnega upravljavca pristanišča (port authority)«.

Kako manipulativno je v resnici, kot pravi Cerar, »da se ljudje zbirajo na ulici in kričijo proti vladi, da želimo privatizirati Luko Koper«? Ali niso prej izjave predsednika vlade, da ta Luke Koper ne bo privatizirala, nič drugega kot manipulacija z javnostjo, njegovo igranje čustev pa prej prikrivanje svoje lastne zmedene ali netransparentne politike do Luke Koper? Očitki zaposlenim, da so »ulica«, povedo več o aroganci vlade kot o delavcih. Če so zaposleni, ki jih odkrito skrbi usoda državnega strateškega podjetja, »ulica«, kaj je potem predsednik vlade?

Nič ne vidim, nič ne slišim

Državni holding ne glede na razmere na trgu nadaljuje postopek privatizacije NLB

Urša Marn

Čeprav je danes jasno, da je prodaja tričetrtinskega državnega deleža v NLB škodljiva, Slovenski državni holding postopka prodaje ni pripravljen ustaviti. SDH in Deutsche Bank, ki jo je SDH najel za svetovalca pri prodaji, sta sicer prestavila za julij načrtovano prvo predstavitev javne ponudbe delnic NLB v tujini oziroma t. i. non-deal road show, kljub temu pa namerava SDH opraviti nekatera načrtovana srečanja z morebitnimi institucionalnimi vlagatelji, da »se ohrani in spodbudi njihov interes«. Cilj ostaja enak: NLB privatizirati do konca leta 2017, skladno z zavezo, ki jo je slovenska vlada dala evropski komisiji. Pri čemer se SDH očitno ne zdi pomembno, da je bila ta zaveza dana v precej drugačnih razmerah, ko je bilo še mogoče pričakovati, da se bodo za nakup banke zanimali resni vlagatelji, ne pa le špekulantski finančni skladi.

»Sprejeti časovni okvir zagotavlja dovolj časa za stabilizacijo razmer na finančnih trgih in kakovostne priprave na prodajo,« so prepričani v SDH. Če se bodo res držali predvidenega časovnega okvira, bodo šle delnice NLB v javno prodajo že konec letošnjega leta. Verjetnost, da se bodo razmere na finančnih trgih do takrat občutneje popravile, je dokaj majhna. Banke se že nekaj let prodajajo slabo. V zadnjem času se prodajajo zgolj tiste, za katere je bila dana zaveza evropski komisiji, da bodo prodane v kratkem – pri čemer jim prav ta obveza prodaje še dodatno znižuje ceno. Resni vlagatelji pač čakajo – nekateri na splošno oživitev trgov vrednostnih papirjev, ki bi okrepila tudi delniške tečaje bank, drugi na vrnitev zaupanja v evropske banke, ki jih v zadnjem času pestijo številne nadloge, od negativnih obrestnih mer za presežna sredstva do vse bolj omejujočih pravil, ki jim jih predpisuje evropski regulator. Že sicer nestabilne razmere so se zaradi brexita, pa tudi zaradi vse slabšega položaja pomembnega italijanskega bančnega sektorja še zaostrile. Delnice italijanske banke UniCredit so na primer danes vredne pol manj, kot so bile leta 2008, po padcu ameriške banke Lehman Brothers. Evropske banke izgubljajo vrednost, vlagatelji pa so do nakupa vse bolj zadržani.

Da je NLB končno dobila predsednika uprave s polnimi pooblastili (nadzorniki so na ta položaj imenovali dosedanjega vršilca dolžnosti predsednika uprave Blaža Brodnjaka), je dobro za stabilnost banke, ne bo pa v ničemer spremenilo odnosa morebitnih vlagateljev. Povedano drugače: vlagatelje bo mogoče pritegniti le, če se bodo delnice NLB ponudile po bagatelni ceni. Ali kot opozarja nekdanji predsednik uprave Abanke Aljoša Tomaž: »V sedanjih okoliščinah se banko splača kupiti samo zelo poceni, saj sicer ni mogoče zagotavljati ustrezne donosnosti.« V SDH očitno računajo, da bosta med večjimi institucionalnimi vlagatelji tudi Evropska banka za obnovo in razvoj in/ali IFC (naložbeni sklad Svetovne banke). Na to kaže neuradna informacija, da namerava država, za zdaj še stoodstotna lastnica NLB, na tri prazna nadzorniška mesta v banki imenovati Davida Kastelica, predsednika uprave Zavarovalnice Maribor, in Matjaža Titana, svetovalca uprave Klirinško-depotne družbe, tretje mesto pa naj bi bilo že vnaprej rezervirano za predstavnika EBRD oziroma IFC.