Večni vaterpolo

Ena najbolj komičnih izjav, ki smo jih lahko prebrali v objavljenih prisluhih med bivšim arbitrom Jernejem Sekolcem in odstopljeno uslužbenko zunanjega ministrstva Simono Drenik, je bila tista o močvirju in komarjih.

Danes že 86-letnega predsednika arbitražnega sodišča, ki razsoja o mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško, Francoza Gilberta Guillauma, je v življenju doletelo že marsikaj. Preden je prevzel slovensko-hrvaški spor, je reševal mejni spor med Perujem in Čilom. Spor o 38 tisoč kilometrih oceana, bogatega z eksotičnimi južnoameriškimi ribami. Zdaj pa se ubada s Slovenijo in Hrvaško, ki se pričkata o 115 kilometrih slane vode, zgolj simboličnega pomena za Slovenijo, saj nima vpliva ne na ribolov ne na pomorski promet. In pričkata se o kopnem pri Piranskem zalivu, kjer živijo samo »komarji in žabe«, kot je dejal Guillaume.

Imel je prav: pričkamo se o vodi, kjer ni rib, in kopnem, kjer živijo le komarji in žabe, ampak kot vemo, so najhujši spori okrog problemov, ki jih ni. Če problema v resnici ni, ga tudi ni mogoče rešiti. To pa je idealno za nacionalistične politike na obeh straneh meje.

Minuli teden je arbitražno sodišče odločilo, da je Slovenija sicer res kršila arbitražni sporazum, vendar pa kršitve niso tako hude, da bi Hrvaška lahko odstopila od sporazuma, ali da sodišče ne bi moglo neodvisno in nepristransko sprejeti končne razsodbe. Takoj ko smo izvedeli, da bo arbitražno sodišče postopek vendarle pripeljalo do konca, pa se je pojavil nov spor: Hrvaška je napovedala, da zanjo sodišče več ne obstaja in da odločitve ne bo spoštovala. Lahko že vidimo, kako bo tema o Piranskem zalivu, ki se ji novinarji posvečamo že 25 let, zaposlovala nove novinarske generacije, ki šele začenjajo osnovni izobraževalni proces.

Lahko se seveda zmrdujemo ob nerazumnosti Hrvaške, ki že pregovorno sklepa dogovore s figo v žepu. Ali kot je pred leti v trenutku obupa nad sosedi dejal Dimitrij Rupel, eden idejnih tvorcev slovenske blokade vstopa Hrvaške v EU: Hrvati nas vse sovražijo. Oziroma: »Oni imajo neko hrvaško nacionalistično politiko in vsi Slovenci so za njih enaki.« Ideja nam je vsem domača: Slovenija je kulturna, evropska država; tudi civilizirana. Na drugi strani schengenske meje pa v karanteni živijo Hrvatje, zastrupljeni z balkanskimi vojnami in nesposobni treznega razmisleka.

Vse to je res, neverjetno pa je, koliko energije je Hrvaška vložila v spodkopavanje tega arbitražnega sporazuma. Vendar ne pozabimo naše vloge. Zrežiranih incidentov, s katerimi so slovenski politiki spor podpihovali zaradi volitev, specialcev, ki so jih predsedniki vlad pošiljali na mejo s Hrvaško, ko je bilo treba preusmeriti pozornost, pa vse do Slovenske nacionalne stranke (SNS) Zmaga Jelinčiča, ki je od tega spora lepo živela dve dekadi. Vse to smo počeli, čeprav se vse bolj zavedamo, da smo oboji, Slovenija in Hrvaška, na robu Evropske unije plen velesil. In da bi v resnici državi morali sklepati koalicije, ne pa arbitražnih sporazumov.