Delavci ne slavijo

Bolje je imeti plačano delo kot biti brez njega, zato se lahko veselimo sporočila zavoda za zaposlovanje, da se je junija registrirana brezposelnost prvič po septembru 2010 spustila pod sto tisoč oseb. Od januarja 2014, ko je z 129 tisoč osebami dosegla vrhunec, se je znižala za triindvajset odstotkov.

Če bi želeli ostati veseli, bi morali tu zaključiti. Podrobnejši podatki statističnega urada namreč kažejo, da od vseh oblik zaposlitve najpočasneje raste delež zaposlitev za poln in nedoločen delovni čas. Teh je bilo v začetku letošnjega leta za manj kot odstotek več kot pred dvema letoma. Veliko hitreje se širijo ostale oblike zaposlitve: delo za določen čas, delo s krajšim delovnikom, samozaposlitve, študentsko delo in agencijsko delo.

Tem oblikam dela še vedno največkrat rečemo »fleksibilne«, vendar ta pridevnik vse bolj zamenjujeta opisa »negotove zaposlitve« oziroma »prekarno delo«. Zagotovo v nekaterih primerih delavci, ki služijo prek fleksibilnega dela, uživajo visoko kakovost življenja, vendar praviloma velja, da redna zaposlitev za nedoločen in poln delovni čas prinaša najvišje in najbolj zanesljive dohodke, manj stresne odločitve za bolniško odsotnost in dopust, boljšo kreditno sposobnost ter s tem lažji nakup nepremičnin in avtomobila ...

Vlade so se v zadnjih letih trudile ustrezno odzvati na težnje delodajalcev po zamenjevanju dražjih oblik zaposlitve s cenejšimi. Zato so zvišale prispevke za vse oblike dela razen za redno zaposlitev, uveljavile minimalno urno postavko za študentsko delo, olajšale odpuščanje, kar naj bi spodbudilo delodajalce k ponujanju pogodb za nedoločen čas, ukinile subvencijo za samozaposlovanje, se borile proti lažnim samozaposlitvam in otežile prihod tujcev, ko jih želijo delodajalci najeti zgolj zato, ker so pripravljeni delati za manj denarja kot slovenski delavci.

Kljub temu je prekarnega dela vse več. Povečevanje produktivnosti oziroma razmerja med tem, koliko delavci naredijo in koliko so plačani, je neločljivo od kapitalizma, saj konkurenca sili podjetja, da po učinkovitosti proizvodnje ne zaostajajo za tekmeci. V zadnjih desetletjih se je konkurenca še zaostrila, sta v knjigi Kapitalizem z derivati pokazala avstralska ekonomista Dick Bryan in Michael Rafferty. Razvoj trga finančnih derivatov je pomenil, da investitorji redneje in podrobneje ocenjujejo oziroma primerjajo uspeh podjetij, celo posameznih delov podjetij. S tem se stopnjuje konkurenca v gospodarstvu, breme konkurence pa se na koncu izrazi kot pritisk na delavce, naj povečajo produktivnost.