Problem je predsednik Pahor

Ko se je na razpis predsednika republike Boruta Pahorja za dva nova ustavna sodnika prijavilo osem (ustavnih) brezimnežev in vrhovni sodnik s povezavo s SDS, so se nakazovale težave, nova kriza, povezana z imenovanji na to odgovorno funkcijo. Skorajda dobrodošla kriza, priložnost za resen premislek. Imenovanje najvišjih (strokovnih) funkcionarjev, ustavnih sodnikov še posebej, povzroča iz leta v leto več težav, saj se najprimernejši kandidati na razpise ne prijavljajo več. A izšlo se je povsem drugače, brez kakršnegakoli zapleta, vprašanja ali pomisleka. Predsednik republike in predstavniki parlamentarnih strank so se usedli in dosegli soglasje o dveh imenih.

Zdi se tako, kot bi moralo biti, brez obračunavanja s kandidati, kakršno je potekalo v preteklosti. Toda to, da obračunavanja ni bilo oziroma da SDS ni obračunavala z nikomer, kaže prej na spornost predsednikove odločitve kot na kaj drugega. Ne gre namreč za nenadno spremembo politike te stranke, pač pa zgolj za to, da je predsednik republike tokrat (prvič, ko je, odkar je na položaju, dobil priložnost za izbiro novih ustavnih sodnikov) očitno v vsem ugodil njenim željam.

Predsednik Pahor ima redko priložnost, da z dobrimi predlogi novih ustavnih sodnikov ustavi krizo ustavnosodnega odločanja, a bo to priložnost očitno zamenjal za politične točke.

In to opozarja na pravi problem, na to, kako se je Pahor odločil izvršiti svojo najpomembnejšo pristojnost v tem mandatu – izbiro dveh tretjin novih ustavnih sodnikov. V ospredje je postavil politično soglasje, odločil se je, da ne bo razjezil SDS. Ker če bi jo, bi doživeli negativne kampanje zoper vse kandidate, ki niso po volji stranke, kot se je to v preteklosti vedno dogajalo. Včasih (ko je SDS imela s koalicijskimi strankami večino v državnem zboru) je šlo vse skupaj celo tako daleč, da so predsedniki po zavrnitvi nekaterih smiselnih predlogov v državnem zboru v izvolitev nazadnje predlagali kandidate po meri SDS.

Kandidat SDS …

Najprej k predsednikovi izbiri kandidata s podporo desnih strank oziroma SDS, dosedanjega sodnika vrhovnega sodišča Marka Šorlija. »Ajde Šorli, stisni komija. Ta teden ga dej. Rovari po deželi ter nam preprečuje vladavino prava in ljudi,« je pred dvema letoma, v času, ko je vrhovno sodišče odločalo v zadevi Patria, tvitnil ddr. Klemen Jaklič, predavatelj na Harvardu in podpornik SDS.

Vedel je, za koga se je spustil na ta, profesorja prava nevreden način komunikacije in politične agitacije. Za Janeza Janšo. Vedel je tudi, na koga se obrniti na vrhovnem sodišču, da »stisne« predsednika tega sodišča Branka Maslešo k temu, da bo odločitev vrhovnih sodnikov v zadevi Patria po volji Janezu Janši. Na Marka Šorlija. In Jaklič je vedel, zakaj to počne, Šorli pa tudi. Jaklič je kako leto pozneje začel kampanjo za slovenskega sodnika na evropskem sodišču za človekove pravice in pri tem ga je podprla SDS. V praksi je to pomenilo, da je predsednik Pahor zavlačeval z izbiro in razveljavil kar dva razpisa, da je nazadnje tudi Jaklič izpolnil (poleg pravne izobrazbe) vsaj minimalni pogoj za kandidaturo, in sicer starost 40 let. SDS mu je stala ob strani vse do konca. Ker državni zbor Jakliča, ki ga je predlagal Pahor, ni poslal v Strasbourg (pač pa druge tri Pahorjeve izbrance), je SDS izkoristila večino, ki jo imajo konservativci na čelu z Evropsko ljudsko stranko v evropskih nadnacionalnih parlamentih, v evropskem parlamentu in tudi v parlamentarni skupščini Sveta Evrope, v katerega pristojnost sodi evropsko sodišče za človekove pravice. Skorajda ji je uspelo doseči zavrnitev celotne liste slovenskih kandidatov samo zato, ker med njimi ni bilo njenega.

Šorlijeve aktivnosti glede zadeve Patria so bile prav tako kot Jakličevo početje naložba za prihodnost – za danes, ko ga je Pahor izbral za kandidata za ustavnega sodnika. A hkrati je tudi vračal usluge. Vrnimo se v preteklost, v leto 2010, v čas izbire novega predsednika vrhovnega sodišča, kar je kasneje postal Branko Masleša, ki ta položaj zdaj zapušča. Šorli si je zaželel biti predsednik in je to utemeljeval z nekakšnim nepisanim pravilom, da se spodobi, da predsednika nasledi njegov podpredsednik. V mandatu, ko je vrhovno sodišče oziroma redno sodstvo nasploh vodil nekdanji predsednik ustavnega sodišča Franc Testen, je Šorli namreč zasedal podpredsedniški položaj.

A med kolegi vrhovnimi sodniki ni dobil podpore, brez nje pa je (praviloma) konec upanja na predsedovanje. Toda ne za Šorlija – uporabil je politične zveze oziroma podporo SDS in od tedanjega pravosodnega ministra Aleša Zalarja izsilil, da ga je predlagal državnemu zboru v izvolitev, čeprav potem poslanci o njegovem predlogu niso želeli glasovati. Da politična povezava med Šorlijem in SDS ni špekulacija, temveč dejstvo, je pred dvema letoma na enem izmed predvolilnih soočenj na Pop TV nehote razkril nekdanji poslanec in podpredsednik SDS Zvonko Černač: »Mi smo imeli zelo dobrega kandidata leta 2010.« Temu se potem Alenka Bratušek kar ni mogla načuditi: »To je zanimivo, da imata gospod Černač in stranka SDS svojega kandidata za predsednika vrhovnega sodišča.« Pa tudi tedaj še politični začetnik Miro Cerar ne: »Ne razumem dobro, kdo je lahko vaš kandidat.«

Ker Šorliju ni uspelo, se je tedaj postavil na čelo kampanje SDS proti izvolitvi Branka Masleše. To pa je razjezilo tedaj odhajajočega predsednika vrhovnega sodišča Franca Testena, in sicer tako zelo, da je kolegom pisal osebno pismo; Mladina ga je tedaj pridobila v skladu z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja. V njem se je Testen, sicer konservativec po svetovnem nazoru in zgled sodniške zadržanosti, odzval na pismo, ki ga je Šorli napisal, potem ko ni dobil podpore kolegov, in poslal vrhovnim sodnikom, medijem in politiki. V pismu Testen pravi, da ne more več biti tiho, ker je moral Šorlija »tiho prenašati« šest let na podpredsedniškem položaju. In kaj je zapisal o njem? Da je slab človek, da ni opravljal niti svojega dela in da če se je na vrhovnem sodišču kdo šel politikantstvo, je bil to sodnik Šorli.

Vrhovnemu sodniku Marku Šorliju navkljub podpori SDS ni uspelo priti na položaj predsednika vrhovnega sodišča. Bo s podporo SDS postal ustavni sodnik?

Pripisal mu je narcisizem in se vprašal, »kaj drugega kot narcizem in popolnoma nestvarna samopodoba je lahko podlaga za to, da sodnik Šorli večino vrhovnih sodnikov zmerja …?«. Politizacije, je nadalje zapisal Testen, se dotlej v postopku izbire predsednika vrhovnega sodišča ni šel še nihče drug, samo Šorli. In sicer s tem, ko je, potem ko ni dobil podpore med kolegi, šel v nasprotju s prakso v državni zbor k političnim strankam nabirat podporo za izvolitev. Odzval se je tudi na očitke o kliki znotraj vrhovnega sodišča, ki je po Šorlijevem mnenju preprečila njegovo imenovanje, in pojasnil, da je član klike, male skupinice ljudi, ki dela zdrahe na sodišču, lahko le Šorli sam. Ter nadaljeval: »Ni se mogoče zanašati le na spomin in iskrenost. Tega sem se zavedel šele, ko sem bil prisiljen v sodelovanje s sodnikom Šorlijem. Petintridesetletne izkušnje v najrazličnejših službah pred tem me niso naučile, da obstajajo ljudje in okoliščine, ko se na to res ne moreš zanesti.« V nadaljevanju je navedel primer, ko so na Šorlijevo željo pred leti na vrhovnem sodišču ustanovili delovno skupino za spremembe predpisov, ki urejajo položaj sodnika oziroma delovanja sodnega sistema. Vodil jo je Šorli in naj bi pripravila konkretne predloge za spremembo omenjene zakonodaje. Testen pojasnjuje, da v gradivu, ki ga je pripravila delovna skupina, »ni bilo niti enega konkretnega predloga za spremembo katerekoli določbe zakonodaje, ki ureja položaj sodnika«. Povedano preprosteje, Šorli ni opravil niti dela, za katero se je sam priglasil, da ga bo.

Na koncu je Testen kolegom še pojasnil, da se je pisma lotil s težavo, a vendar. Končal ga je s temi besedami: »Ne morem namreč molčati, če si kolega, vrhovni sodnik, dovoli takšen surov napad na neimenovane vrhovne sodnike (pravzaprav kar na večino sodnikov in na občno sejo), ki naj bi jih pri oddaji glasu o njegovi kandidaturi neka neimenovana klika zapeljala v nenačelno, sprevrženo, politikantsko, spletkarsko, sovražno, in kar se je še lahko tako mimogrede domislil slabšalnih vzdevkov, ravnanje. Ne morem molčati ravno v imenu idealov, ki jih je tako lepo opisal, pa z lastnim ravnanjem v tej zadevi – ponovno – poteptal sodnik Šorli. Molk drugih prizadetih si razlagam tako, da sodnika Šorlija ne jemljejo (več) resno. Jaz kljub podobnim razmislekom (še) ne morem ravnati tako: že zaradi škode, ki jo povzroča s svojim lomastenjem.«

… in ovca med volkovi

Predsednikova kandidatka s podporo levih strank naj bi bila Špelca Mežnar, ki je šele letos izpolnila enega izmed dveh glavnih formalnih pogojev za izvolitev na funkcijo ustavnega sodnika – da je praznovala 40. rojstni dan. Mežnarjeva predava na zasebni mednarodni fakulteti za družbene in poslovne vede v Celju in je odvetniška kandidatka, torej pravnica, ki v odvetniških družbah pridobiva z zakonom zahtevane izkušnje, da lahko zaprosi za vpis v imenik odvetnikov. Z ustavnopravnimi vprašanji se v svoji pravniški karieri ni ukvarjala.

Da se posamezniki s takšnimi referencami sploh prijavljajo na razpise za eno izmed najodgovornejših funkcij v sistemu parlamentarne demokracije, pove veliko o položaju, v katerem se je znašlo ustavno sodstvo, ko za najodgovornejše položaje ne želijo več kandidirati najprimernejši kandidati. Nekaj pa pove tudi o kandidatu oziroma v tem primeru kandidatki. Je nekdo, ki je pri 40 letih prepričan, da ima dovolj znanja in izkušenj za opravljanje funkcije ustavnega sodnika (ali kot v primeru Klemna Jakliča (40) za evropskega sodnika), osebnostno sploh primeren za to funkcijo? Za presojanje o najpomembnejših vprašanjih v družbi? Poleg tega, če jo bodo poslanci res izglasovali za ustavno sodnico, prav zaradi naštetega ne bo imela nobene možnosti, da ji uspe prodreti z argumenti, najsi bodo ti še tako trdni in smiselni.

Da bo tako, kažejo izkušnje zadnjih nekaj let in ločena mnenja ene, dveh ali treh sodnic, ki jim z argumenti, pogosto res prepričljivimi in smiselnimi, ni uspelo prepričati večinsko moškega, lahko bi rekli »nasilnega dela« sestave ustavnega sodišča. Če večine ustavnih sodnikov z argumenti ne uspe prepričati dr. Jadranki Sovdat, strokovnjakinji za ustavno pravo z ugledom in vplivom ter dolgoletno kilometrino in stažem na ustavnem sodišču (pred imenovanjem za ustavno sodnico je bila generalna sekretarka tega sodišča), potem jih bo Mežnarjevi še toliko težje.

Mežnarjeva se zaveda, da je mladost eden ključnih zadržkov v zvezi z njenim imenovanjem in da je njena odločitev lahko videti tudi kot preveč ambiciozna in arogantna, a poudarja, da želi, da »ima moja generacija možnost soodločati v tej državi, in ne bom čakala do 60. leta«. Glede slabih možnosti, da bo z utemeljitvami lahko prepričala izkušenejše, vplivnejše in bolj brezkompromisne kolege na ustavnem sodišču, pa meni, da je »pretirano pričakovanje od novih ustavnih sodnikov, da bodo prepričali že prepričane ustavne sodnike o nasprotnem. Sodnikov je devet in mandat traja devet let, verjetno bom kdaj v večini in kdaj tudi v manjšini. Več kot predstaviti svoje argumente oziroma več od tega, da napišeš ločeno odklonilno mnenje, ne moreš narediti.« Prav v tem pa je ena od težav, odklonilno mnenje ni vse, kar ustavni sodnik lahko naredi, ampak kaže na to, da ni mogel storiti nič. Kaže na njegovo nemoč. Odklonilno mnenje je pač predvsem krik obupa preslišanega ustavnega sodnika.

Če večine ustavnih sodnikov z argumenti ne uspe prepričati dr. Jadranki Sovdat, strokovnjakinji za ustavno pravo z ugledom in vplivom, potem jih bo Špelci Mežnar še toliko težje.

Ne glede na njeno odločnost se zdi, da bo postala ustavna sodnica predvsem zato, ker je predsednik republike med parlamentarnimi strankami zaznal soglasje za njeno imenovanje. Sploh, ker Pahor s tem, da za ustavnega sodnika predlaga Šorlija, dejansko predlaga zamenjavo enega »nasilneža« z drugim. Šorli bo zamenjal predsednika ustavnega sodišča Miroslava Mozetiča, ta pa se je večkrat kot ne znašel v prej omenjeni skupini ustavnih sodnikov, ki so odločali z argumentom moči, zaradi česar utemeljitve Sovdatove in nekaterih drugih sodnic pogosto niso imele nobenih možnosti. Poleg Mozetiča v to skupino sodijo še vsaj dr. Ernest Petrič, dr. Jan Zobec in dr. Mitja Deisinger, ki so za večino potrebovali in po navadi z lahkoto tudi dobili (vsaj) potreben en glas.

Kdo ni vzdignil roke?

Mladost načeloma ni sporna sama po sebi, tudi med mlajšo generacijo pravnikov obstajajo taki z dokajšno kilometrino razprav, objav in celo knjig na temo ustave. Dr. Andraž Teršek z Univerze na Primorskem že spada mednje. Po njegovem mnenju je ustavno sodišče v marsikaterem pogledu najpomembnejša institucija za ohranjanje in razvoj ustavnosti in socialnosti demokracije, splošno pa vladavine prava. »Prav zdaj, ko je ustavnosti in demokracije vse manj, ko je vse manj primerov vladavine prava, redna sodišča prepogosto odločijo pravno nevzdržno, ustavno sodišče pa nima potrebnega ugleda in avtoritete, zato je še toliko pomembneje, kdo so sodnice in sodniki tega sodišča.« Po njegovem prepričanju je veljavni način izbire ustavnih sodnikov zgrešen. Odpraviti bi bilo treba formalni razpis, kot da gre za navadno delovno mesto. Postopek in izbiro bi bilo treba »prepustiti predsedniku države, njegovi osebni politični odgovornosti«. Primernih kandidatov je po njegovem mnenju namreč dovolj, a verjame, da se »pravniške osebnosti, ki bi instituciji in državi, razvoju ustavnosti in demokracije na tej funkciji koristile, ne bodo same predlagale s prijavo na razpis. Se tudi ne smejo, če so in ker res so takšne osebnosti.« Na vprašanje, zakaj se ni sam prijavil na razpis za ustavnega sodnika, odgovarja, da se mu ne zdi »etično in politično primerno, da bi bil pri svojih 41 letih sodnik ustavnega sodišča. Pa tudi če bi glede tega spremenil mnenje, si ne bi nikdar dovolil vzdigniti roke in glasno spregovoriti, da samega sebe prijavljam kot kandidata za to funkcijo.«

Gnili kompromis

Nekdanji ustavni sodnik mag. Matevž Krivic je morda najodločnejši zagovornik svetovnonazorske uravnoteženosti ustavnega sodišča. A tudi on nikakor ni navdušen nad Pahorjevo namero dobiti enega kandidata s podporo levih strank in enega s podporo desnih, označil jo je za gnili kompromis.

Krivic sicer resda zagovarja svetovnonazorsko uravnoteženost ustavnega sodišča, toda uravnoteženost med dobrimi kandidati za sodnike oziroma ustavnimi sodniki, ne da je uravnoteženost edino merilo za izbiro kandidatov: »Ustavno sodišče namesto rutiniranih starih kariernih sodnikov, omejenih v svojih izkušnjah in znanju na svojo ozko specialnost (kar izrazito velja za vrhovnega kazenskega sodnika Šorlija), nujno potrebuje bistveno drugačen profil sodnikov: široko razgledane pravnike, ki ob svoji specialnosti dobro obvladajo tudi ustavnopravne probleme drugih pravnih panog. Čim manj kariernih sodnikov, ki na ustavno sodišče prenašajo rutine in šablone rednega sojenja, ki bi jih ustavno sodišče moralo presegati, ne pa potrjevati.«

Predsednikova vizija uravnoteženosti ustavnega sodišča ne presega delitve po politični pripadnosti. Ta pa pri nas ustvarja – tudi pri nekaterih sodnikih – politični fanatizem.

Predsednik bi se po Krivičevem mnenju moral potruditi, in če se z »desne« strani na razpis ni prijavil noben primeren, vrhunski kandidat, »bi ga moral predsednik republike poiskati sam. Bi ga tudi na ‘desni’ strani lahko našel, če bi se potrudil.« Da vrhovni sodnik Šorli med take kandidate ne spada, po Krivičevem mnenju dokazuje »tudi nedavna sodba vrhovnega sodišča v sporu J. Pirjevec-B. Turk, sprejeta pod Šorlijevim predsedovanjem, zoper katero je bila že vložena ustavna pritožba, sam pa sem o tem v Pravni praksi objavil članek pod naslovom ‘Žalitev prava in zdravega razuma’. Končal sem ga takole: ‘Gre za šolski primer, kakšna sodba vrhovnega sodišča ne bi smela biti. Šolski primer z zdravim razumom skreganega ‘obračanja besed’, ki iz črnega skušajo narediti belo – in zaradi katerih so pravniki pri večini ljudi tako na slabem glasu. In zaradi njih potem žal še pravo, ker vse več ljudi pri nas za take, zdravemu razumu nedoumljive nesmisle krivi pravo in ne pravnikov, ki ga ne znajo uporabljati.’«

Politična pripadnost ustavnih sodnikov

Dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani meni, da je prvi problem predsednik Pahor sam: »Njegova vizija uravnoteženosti ne presega delitve po politični pripadnosti. Ta pa pri nas ustvarja – tudi pri nekaterih sodnikih – politični fanatizem. Sodnik, ki je svoj nesporni intelektualni potencial pripravljen uporabiti v dobro politične stranke ali njenega predstavnika, je največja škoda za ugled sodstva.« Podobno sliko imamo po Petrovčevem mnenju pri uravnoteženi javni RTV, kjer »praviloma nastopata analitik, ki je kritičen do vseh opcij, in drugi, ki je fanatičen zagovornik zgolj ene«. V Pahorjevo modrost sicer Petrovec ne verjame, upa na modrost poslancev: »Pri takem predsednikovem pojmovanju sodstva je edini mogoči korektiv parlament oziroma vsaj večina v njem, če premore dovolj kolektivne poštenosti.«

Dr. Ciril Ribičič, ki se je na posvetu nekdanjih ustavnih sodnikov pri predsedniku Pahorju zavzel za predstavitev vseh kandidatov pred nekdanjimi ustavnimi sodniki (če se je predsednik že odločil za javno predstavitev), je razočaran, »ker široke priprave niso vodile do prevlade strokovnih meril nad političnimi, temveč prej obratno. Podobno se je pred kratkim zgodilo na Hrvaškem, kjer imajo dvotretjinsko večino za izvolitev kandidatov, pa taka večina tudi ni vodila do bolj strokovnih in umirjenih ustavnih sodnikov, temveč prav nasprotno.«

Nad predsednikovim načinom izbire novih ustavnih sodnikov je razočarana še ena nekdanja ustavna sodnica in predsednica ustavnega sodišča Dragica Wedam Lukić: »Če je bil predsednikov namen predvsem doseči dogovor med strankami in kandidata spraviti skozi državni zbor, je to slaba rešitev.« Zamisel, da bi ustavno sodišče sestavljalo pol »levih« in pol »desnih« sodnikov, se ji ne zdi realna, ker temelji na predpostavki o jasni bipolarnosti političnega prostora, kar pa še zdaleč ne ustreza resnici. Poleg tega tako razumevanje ustavnega sodišča s seboj prinaša »nevarnost, da bi ne glede na to, kako bi ustavni sodniki sami razumeli svojo vlogo, vsaka politična opcija v njih videla zagovornike svojih interesov in bi bili zato predmet različnih pričakovanj ali celo pritiskov«. Za predsednika republike bi po mnenju Dragice Wedam Lukić morale biti pri odločanju o tem, koga bo predlagal državnemu zboru v izvolitev za ustavnega sodnika, pomembne predvsem tele kandidatove lastnosti: »Osebna integriteta, ki zagotavlja njegovo nepristranskost ne glede na interese politične opcije, ki ji pripada, odprtost duha, da bo sposoben prisluhniti nasprotnim argumentom in včasih tudi spremeniti svoje mnenje, ter občutek za temeljno pravičnost, ki se kaže pri tehtanju posameznih človekovih pravic in sega prek formalističnega razumevanja pravnih pravil.«

Predlogov in zamisli, kako bi lahko dobili čim boljšo oziroma boljšo sestavo ustavnega sodišča, kot je zdajšnja, ne manjka. Žal jim ni bil pripravljen prisluhniti ravno predsednik, čeprav je edini, ki bi lahko oziroma bi moral najti način, da zajezi krizo ustavnosodnega odločanja. Namesto tega počne nasprotno. Krizo ustavnega sodišča, v skrbi, da se ne bi zameril SDS in da bi v javnosti ustvaril sliko domnevno povezovalnega predsednika, zgolj vzdržuje oziroma jo celo poglablja in podaljšuje.