Igor Šoltes

»Gre za trajni spopad med kapitalom in človekom«

Evropski poslanec Zelenih Igor Šoltes razume, da ljudje niso pripravljeni mirno sprejeti spreminjanja razmerij moči v korist velikih korporacij. Vse podrobnosti pogajanj o Čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP) med Združenimi državami Amerike in Evropsko unijo niso znane, a jasno je, da gre za odpravljanje standardov, ki prispevajo k blaginji ljudi, v korist dobičkov podjetij. Sporazum sproža množično nasprotovanje, vendar premalo ljudi ve, da je Evropska unija že podpisala podoben sporazum s Kanado, le da ta nosi kratico CETA. Šoltes je prvega julija slovenski vladi in državnemu zboru poslal odprto pismo, naj si pri odločanju o sporazumih prizadevata za čim večjo demokratičnost.

Kako se je zgodilo, da ljudje tako množično in ostro nasprotujejo sporazumu TTIP, sporazum CETA pa je že podpisan?

Dejstvo, da je bil mandat za pogajanja javno objavljen šele leta 2015, po sedmih letih pogajanj, pove vse. Celoten postopek je bil zelo netransparenten, še precej bolj kot pri sporazumu TTIP, kjer so bile po dolgih prizadevanjih in kritikah javnosti vzpostavljene vsaj bralne sobe. Pri sporazumu CETA niti teh ni bilo. V času pogajanj je imela do dokumentov dostop le peščica izbrancev.

Je CETA manj sporna? Verjetno je Kanada po regulaciji in življenjski ravni ljudi bliže evropskim državam kot ZDA.

V resnici ne gre za konflikt med Evropo ter Kanadčani ali Američani, temveč predvsem za spopad med interesi kapitala in multinacionalk na eni strani ter interesi državljanov na drugi.

Kako se to kaže?

Pri obeh sporazumih najdemo nevaren mehanizem poravnave sporov med vlagatelji in državo, le da v sporazumu CETA nosi ime ICS, v TTIP pa ISDS. Gre za vzpostavitev posebnih sodišč, ki močno spodkopavajo vladavino prava, saj tujim vlagateljem – zgolj in samo njim – dajejo pravico, da zaobidejo pravno ureditev v državi in izpodbijajo odločitve države, kadar jim te niso všeč. Misel, da je na primer sodišče v Sloveniji ali Nemčiji dovolj dobro za navadne državljane, ne pa tudi za tuje korporacije, je zares nesprejemljiva in povsem nesmiselna.

Kaj je v resnici smisel teh sodišč?

Mehanizem teh sodišč poznamo že iz prostotrgovinskega sporazuma NAFTA med ZDA, Kanado in Mehiko. Pri dosedanji uporabi tega mehanizma smo videli primere, kjer je bila demokratično sprejeta zakonodaja s področja varstva okolja postavljena na nižjo raven in po svoje degradirana ravno zaradi tožb multinacionalk. Prav tako je ta mehanizem marsikatero državo stal že na milijone evrov. Kanada je bila v skladu s sporazumom NAFTA tožena že 35-krat. Tak mehanizem korporacijam omogoča, da se lotijo tako rekoč vsega, izpodbijajo lahko tudi pravila in zakone, ki se nanašajo na okolje, vodo, javne storitve, delavske in socialne standarde. In ker kapital v resnici ne pozna meja, bo prek sporazuma CETA ta mehanizem za pritisk na evropske države na voljo tudi več kot 40 tisoč ameriškim podjetjem, registriranim v Kanadi.

CETA v resnici trojanski konj in manjši brat sporazuma TTIP, zato je vse, kar se bo zgodilo v postopku sprejemanja ali zavrnitve tega, zelo pomembno tudi za usodo sporazuma TTIP.

Ste se kritični politiki in civilna družba glede sporazuma CETA zbudili prepozno?

Prav močna in angažirana civilna družba ima zasluge, da danes sploh lahko govorimo o vseh pasteh teh sporazumov. Vsekakor je bilo marsikomu v interesu, da tega navala ne bi bilo. Že leta 2014 je evropska komisija zavrnila uradno registracijo državljanske pobude, ki je v letu dni zbrala več kot 3,2 milijona podpisov proti sporazumoma TTIP in CETA. To je škandalozno in ignorantsko do volje Evropejcev. Upor proti trgovinskim sporazumom je zgolj znak demokracije, zato je neupoštevanje tega vseevropskega upora nerazumljivo in zbuja dvome tudi o verodostojnosti EU. To pa se dogaja v zelo občutljivem trenutku, ko se lahko, ravno zaradi preveč odmaknjenega odnosa EU od demokracije in volje ljudstva, zgodi še več izstopov članic.

Veste, kaj bo naredila slovenska vlada glede sporazuma CETA? Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek je pred časom rekel, da bi ta sporazum pomenil, da se Slovenija odpoveduje delu svoje suverenosti.

Odločitev vlade je v njenih rokah. Sam sem že večkrat javno povedal, da bi morala Slovenija zavrniti oba sporazuma, CETA in TTIP. Po teh sporazumih bi o marsičem lahko odločala mednarodna arbitraža, to pa bo pomenilo velik poseg v demokratični postopek odločanja in s tem tudi v našo suverenost. Zavrniti bi ju morali tudi zato, ker vsa predvidevanja in napovedi kažejo, da bosta na nas vplivala predvsem negativno. CETA bo kanadskim subvencioniranim industrijskim kmetom omogočila, da bodo v Evropsko unijo po nizkih cenah prodali kar 80 tisoč ton svinjine in 50 tisoč ton govedine. Kaj bo to pomenilo za naše kmete, si lahko predstavljamo.

Zagovorniki sporazumov pogosto obljubljajo pozitivne učinke na gospodarsko rast.

Študija Centra poslovne odličnosti Ekonomske fakultete v Ljubljani je pokazala, da bi uveljavitev sporazuma CETA imela na slovensko gospodarstvo razmeroma neznaten vpliv, tako da si od tega kakšnih večjih koristi ne moremo obetati. Jasno je tudi, da bodo potencialni pozitivni gospodarski učinki šli predvsem v roke velikih korporacij, največ škode pa bodo nase prevzela mikro, mala in srednje velika podjetja, ki so gonilo evropskega gospodarstva in zagotavljajo dve tretjini delovnih mest v zasebnem sektorju ter prispevajo k več kot polovici celotne dodane vrednosti, ki jo ustvarijo podjetja v EU.

Zagovorniki sporazuma ne skrivajo, da gre predvsem za odstranjevanje ovir za trgovanje. Torej so na eni strani oni, ki so prepričani o pozitivnih učinkih svobodne trgovine, in na drugi strani vi, ki menite, da ima prosta trgovina negativne učinke?

Prav imate, prostotrgovinski sporazumi vse naše standarde in pravice vidijo zgolj kot ovire trgovanju in jih želijo zato odstraniti oziroma znižati. Bojim se, da obljubljeno »privlačno gospodarsko okolje«, ki naj bi omogočilo več delovnih mest, prinaša veliko tveganj in da bo prosta trgovina terjala precej žrtev. Kapital brez kontrol in nadzora izgubi občutek za odgovornost in vse podredi dobičku. Če bomo za to žrtvovali standarde, pravice in varstvo potrošnikov, kdo bo potem varoval ljudi, naravo in načela pravične trgovine? Gre za trajni spopad med kapitalom in človekom.

Je morda v globaliziranem svetu vseeno nujno, da države poenotijo nekatere standarde?

Seveda, a združevanje področij, kjer so razlike prevelike, nima smisla in gre lahko samo na škodo enega ali drugega dela. Navadno tistega, ki ima višje standarde.

Je sploh še mogoče hkrati podjetjem omogočati dobiček in skrbeti za blaginjo ljudi? Pred časom so Združeni narodi sporočili, da tako rekoč nobena industrija ne bi bila dobičkonosna, če bi morala kriti stroške onesnaževanja.

Če je profit edini cilj ter motiv delovanja podjetja, potem to nikakor ni združljivo z družbeno koristnim delovanjem. Seveda upoštevanje delavskih pravic ter okoljskih in varnostnih standardov lahko pomeni manjši dobiček, vendar samo na kratki rok. Dolgoročno pa tako delovanje omogoča zaposlenim višje dohodke in s tem povezano večjo porabo, kar spet pomeni večje potrebe po novih storitvah in produktih, to pa pomeni, da se kolo začne vrteti. A pri tem so absolutno pomembni tudi finančne spodbude in davčno okolje. Skratka, to problematiko moramo reševati čim celoviteje.

Misel, da je na primer sodišče v Sloveniji ali Nemčiji dovolj dobro za navadne državljane, ne pa tudi za tuje korporacije, je zares nesprejemljiva in povsem nesmiselna.

Moramo celo iskati alternativo kapitalizmu?

Vsekakor je treba iskati alternativo virtualnemu finančnemu kapitalizmu, v katerem lastniki ne nosijo odgovornosti in ki je pripeljal do zadolžitve držav in posameznikov. Oblikovala so se skoraj odvisna razmerja, v katerih se države na račun natečenih obresti odrekajo nadzoru nad naravnimi viri in upravljanju teh virov, posamezniki pa svojemu dostojanstvu.

Kaj bi zavrnitev sporazuma CETA pomenila za usodo TTIP? Bi morda padec prvega pomenil celo uničujoč udarec za podobne prostotrgovinske sporazume?

Nobena skrivnost ni, da sta oba sporazuma med seboj tesno povezana in da je CETA v resnici trojanski konj in manjši brat sporazuma TTIP, zato je vse, kar se bo zgodilo v postopku sprejemanja ali zavrnitve tega, zelo pomembno tudi za usodo sporazuma TTIP. Če bi bil sporazum CETA zavrnjen, bi bila to zelo slaba napoved za TTIP, ki je še obsežnejši in kompleksnejši, javnost pa je z njim bolje seznanjena, zato je tudi nasprotovanja več. Prav tako drži nasprotno. Če bo CETA potrjena, bo to tudi TTIP utrlo lažjo pot do sprejetja.

Prejšnji teden je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker dejal, da bo vpeljava sporazuma CETA potekala brez ratifikacije nacionalnih parlamentov. Ta teden si je premisli.

Čas, ko je brexit pritegoval toliko pozornosti, so nekateri očitno ocenili kot primeren za pospešitev sprejetja sporazuma CETA, in to mimo ratifikacije nacionalnih parlamentov. Tak načrt je zamajala toča kritik, še zlasti Nemčije in Francije. Zato ne preseneča, da je predsednik evropske komisije Juncker nazadnje le opustil načrt o hitri potrditvi sporazuma CETA, evropska komisija pa je tako vendarle odločila, da gre za sporazum, za katerega je nujna tudi potrditev nacionalnih parlamentov. Kanada je pri tem že poudarila, da postaja ozračje v Evropski uniji glede sporazuma precej negativno, zato je vse manj verjetno, da bi bil dejansko sklenjen. Za ratifikacijo podobnega sporazuma z Južno Korejo, ki je imel precej manj nasprotnikov kot CETA, so bila potrebna kar štiri leta. Očitno je, da si Juncker po brexitu ne želi dodatnih kritik iz prestolnic držav članic, prav tako si komisija v tem trenutku ne more privoščiti še enega spodrsljaja.

Vendar je evropska komisija napovedala, da bi lahko bil sporazum v začasni rabi, še preden bi bil celoten postopek ratifikacije končan.

Komisiji je veliko do hitrega zaključka postopka. Ni dvoma, da takšni manevri ne krepijo zaupanja v transparentnost in kažejo na nespoštljivost do volje Evropejk in Evropejcev. To je zelo nedemokratično in sporno.