Občutek, ki šteje

Nekje, ne tako zelo daleč od nas in ne tako davno, mati in hči v tišini gazita po blatnem kolovozu, da bi še pred večerom prišli do hribovske vasi, kjer živi starka, ki poskrbi za takšne težave. Mati odločno spredaj, naravnost in brez obotavljanja, hči opotekaje se za njo. Med hojo sta tiho, vse sta si že povedali: premlada je, šola je še pred njo, njega pa tudi ni več naokrog, pa čeprav bi bil, tudi on je premlad in ničesar nima, kakšno prihodnost bi imelo to ubogo nezaželeno bitje? Ko prideta do hiše, kjer po pričevanjih sovaščanov živi starka, ki odpravlja takšne težave, sicer pa je tudi mojstrica naravnavanja izvinov rok, nog in celo zlomov ter zanesljiva napovedovalka prihodnosti iz fižola in iz kavne usedline, se na njuno trkanje nihče ne odzove, hiša je še prazna, zato se v tišini usedeta na leseno klop pred njo in čakata. In dočakata staro kmetico, ki se vrne s celodnevnega dela na polju, z motiko na eni in vrečo izkopanega krompirja na drugi rami. Še preden vse skupaj do konca odloži, pokaže mladi nosečnici, kam naj se uleže in razpre noge, sama pa si pod slabotnim, mrzlim vodnim curkom splakne razpokane rjave roke, ki bodo že čez trenutek počele tisto, kar bi morale početi nežne kirurške dlani mladega ginekologa pod močno neonsko lučjo v sterilizirani operacijski dvorani. Temu to sicer ni najljubše opravilo iz opisa delovnih nalog, saj veliko raje skrbno spremlja nosečnost, razvoj ploda in počutje nosečnice ter na koncu pomaga do prvega joka spraviti novega fantka ali novo deklico, vendar tudi s tem, kar počne v tem trenutku, ne glede na sovraštvo in grožnje protestnikov, ki ga prav vsako jutro pospremijo skozi vhodna vrata klinike, opravlja temeljno zdravniško poslanstvo – rešuje življenja. Da, življenja vseh tistih deklet in žensk, ki so v stiski, v kateri so se znašle iz najrazličnejših razlogov, s katerimi življenje resnično nikoli ne skopari, in je jasno zapisana v njihovih brezvoljnih žalostnih pogledih, imele možnost izbrati njega in kliniko, na kateri dela, pred zakotnimi mazači in njihovimi skritimi temnimi sobicami, pred vrati katerih bi najprej izgubile dostojanstvo, nato pa za trdno zaprtimi vrati, pod slabotno, zasenčeno lučjo številne izmed njih tudi življenje.

O čem se namreč pogovarjamo, ko se pogovarjamo o prepovedi splava oziroma omejevanju pravice žensk do izbire? Zagotovo ne o dejanskem odpravljanju oziroma omejevanju števila splavov. Življenje bo še naprej skrbno in vztrajno poskrbelo za vse tiste razloge in vse tiste stiske in dvome, ki ženske pripeljejo do odločitve zanj. V resnici se pogovarjamo samo o tem, kdo in kje bo vse te neželene nosečnosti prekinil. Bodo to počeli licencirani zdravniki v varnem okolju zdravstvenih ustanov ali pač mazači iz zakotnih ulic naših mest oziroma starke ranocelnice iz hribovskih vasi? Vprašajte o tem Tonyja Garnetta, večkrat nagrajenega britanskega pisca, producenta in igralca, ki je pri petih letih zaradi posledic ilegalnega splava, opravljenega pri mazaču v zakotni ulici, najprej izgubil mamo Ido, nato pa po nekaj tednih še očeta Toma, ki je pod težo izgube ljubljene žene in obtožb v preiskavi ilegalnega splava napravil samomor. Tony je v tetini in stričevi skrbi odrasel v producenta nekaj kultnih in angažiranih BBC-jevih filmov, ki so imeli čisto konkretne in otipljive posledice v političnih odločitvah v Veliki Britaniji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, med njimi je tudi Up the junction, film o Ruby, ki tako kot njegova mati Ida naredi prepovedani splav pri mazaču, prvič prikazan leta 1965, v jeku razprave o sprejetju zakona (Abortion Act), ki je leta 1967 legaliziral splav v Veliki Britaniji, ne pa tudi na Severnem Irskem, morda samo zato, da se ne bi porušila celovitost scenografije za Sestre magdalenke, ki jih je skoraj pol stoletja kasneje posnel Peter Mullan, da bi nas spomnil, da boja za pravice žensk, posebej tiste tako imenovane reproduktivne, še ni konec.

Še zdaleč ne. Pred le nekaj dnevi, natančneje 27. junija 2016, je ameriško vrhovno sodišče sprejelo prelomno odločitev v zadevi Whole woman’s Health v. Hellerstedt, s katero je razveljavilo zakonske določbe zvezne države Teksas, ki so precej perfidno, z zviševanjem zahtevanih standardov za t. i. abortion clinics in s tem bistveno podražitvijo njihovega delovanja de facto pripeljale do zaprtja velike večine teh, s tem pa so teksaškim ženskam nesorazmerno otežile dostop do splava v varnem okolju zdravstvenih ustanov, pri čemer v postopku ni bil podan nikakršen dokaz, da bi zaostreni standardi kakorkoli prispevali k dodatni varnosti pacientk. Vrhovno sodišče je s to odločitvijo nekoliko presenetilo, saj je bilo po smrti enega izmed devetih sodnikov, Antonina Scalie, ki je pripadal t. i. konservativnemu polu vrhovnega sodišča, dokaj realno pričakovati, da bodo ta in še nekaj vročih odločitev na dnevnem redu vrhovnega sodišča obvisele pri neodločenem izidu (4 : 4) glasovanja preostalih osmih vrhovnih sodnikov. Ti so namreč sedaj ravno po polovici razdeljeni na konservativce, ki so mimogrede vsi moški, ter tri liberalke in enega liberalca, sodnika Stephena Breyerja. Vendar se je pri tej konkretni, kot jo označujejo komentatorji, najpomembnejši odločitvi trenutne generacije vrhovnih sodnikov, kar zadeva pravico žensk do izbire, štirim sicer liberalnim vrhovnim sodnikom pridružil še eden izmed konservativnih, sodnik Anthony Kennedy.

Opisana odločitev vrhovnega sodišča bo imela torej zelo konkretne posledice za podobo ameriške družbe v prihodnjih letih, najprej in neposredno seveda v samem Teksasu, nato pa tudi v drugih zveznih državah. Brez dvoma bo potreben čas, pa tudi denar, da se bodo ponovno odprle klinike, ki so se zaprle zaradi omejitvenih zakonskih določb, ki jih je sedaj odpravilo vrhovno sodišče, a zagotovo je ta odločitev povzročila ustavitev retrogradnih družbenih procesov, ki so šli v smeri odvzemanja nekoč že priborjenih reproduktivnih pravic žensk. Procesov, kakršnim smo, žal, priča tudi v Sloveniji, kjer lahko v prihodnjih letih upravičeno pričakujemo, da se bo tudi naše ustavno sodišče moralo odločati o kakšnem podobnem vprašanju, ki zadeva pravico žensk do izbire. Tudi slovensko ustavno sodišče namreč sprejema in bo sprejemalo odločitve, ki zelo neposredno oblikujejo podobo družbe, v kakršni bomo v prihodnje živeli. In prav tako kot ameriško vrhovno sodišče naj bi bilo tudi slovensko ustavno sodišče ideološko dokaj jasno razdeljeno na konservativnejši in liberalnejši pol, pri čemer, zanimivo in ne brez pomena, prvemu precej izrazito in zagotovo pripadajo štirje moški ustavni sodniki, pri preostalih petih ustavnih sodnicah, razen morda pri dr. Korpič Horvatovi, pa je nazorska usmeritev veliko manj izrazita, bolj zmuzljiva in teže opredeljiva ter jih javnost po večini brez pravih argumentov, verjetno bolj zaradi njihovega spola kot pa zaradi stališč in konkretnih odločitev dojema kot liberalnejši pol sodišča. Pač po neki zelo banalni logiki, da če imamo slabo polovico moških sodnikov, ki so očitni konservativci, potem moramo imeti tudi drugi, liberalnejši pol in tega sestavljajo preostale ženske ustavne sodnice.

Nekatere odločitve, ki so bile v zadnjem obdobju deležne največ pozornosti, so zato v javnosti ustvarile občutek, da imamo na našem ustavnem sodišču opravka s trdnim, lahko bi rekli železobetonskim moškim konservativnim blokom, ki deluje enotno, skorajda monolitno in med preostalimi petimi sodnicami ves čas išče tisti peti, odločilni glas. Včasih na svojo stran pritegne eno (kot je bilo pri dopustitvi referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je v celoti izenačila pravice istospolnih in raznospolnih parov, in pri odločitvi o stoodstotnem proračunskem financiranju zasebnih osnovnih šol), včasih tudi več sodniških kolegic. Ne pomnim pa pomembnejše odločitve, pri kateri bi doživeli prestop ideološke ločnice pri kateremkoli od štirih moških konservativnih sodnikov. V tem smislu je slovensko ustavno sodišče v nasprotju z ameriškim vrhovnim veliko bolj predvidljivo in nikoli ne preseneti, kar je po mojem njegova hiba in ne kakovost. O nazorsko uravnoteženi sestavi sodišča lahko namreč govorimo le takrat, kadar promet prek ločnice med obema nazorskima poloma poteka v obeh smereh, saj to kaže, da se sodniki in sodnice pri vsakem posameznem vprašanju zares odločajo glede na okoliščine in dejstva tega konkretnega primera in da so njihove posamične odločitve seveda sprejete tudi pod vplivom svetovnega nazora (ali še veliko slabše: morebitne levo-desne politične opredelitve), niso pa z njim vnaprej določene.

Tako se je denimo v nasprotju z opisano odločitvijo glede omejevanja pravice do splava pri drugi nedavni odločitvi ameriškega vrhovnega sodišča, ki zadeva policijske preiskave posameznika brez zakonsko utemeljenega razloga oziroma suma (ki so jim nesorazmerno bolj izpostavljeni pripadniki afro- in latinskoameriške manjšine in se prepogosto končajo tudi z nezakonitimi uboji, ki jih zagrešijo policisti), zgodil prehod ene izmed liberalnih sodnic na stran konservativnih kolegov. S petimi glasovi proti trem je bila sprejeta z vidika človekovih pravic enako pomembna, vendar tokrat konservativna odločitev istega vrhovnega sodišča o tem, da se v nekaterih primerih lahko v poznejših sodnih postopkih kot dopustni uporabijo tudi dokazi, pridobljeni s takšnimi nezakonitimi osebnimi preiskavami. Liberalna ameriška javnost in pripadniki prizadetih manjšin se lahko ob tem hudem udarcu človekovim pravicam v korist policijskih pooblastil tolažijo z resnično močnim, tudi čustvenim ločenim zavrnilnim mnenjem sodnice Sonie Sotomayor, ki ga konča z besedami: »Ne smemo se sprenevedati, da so nešteti, ki so redno tarče takšnih policijskih preiskav, izolirani. So „kanarčki v rudniku*“, katerih smrti nas opozarjajo, da v tem ozračju kmalu ne bo mogel dihati nihče več,« ne morejo pa glede na diametralno nasprotno odločitev v primeru pravice do splava reči, da na vrhovnem sodišču niso imeli nobene možnosti. In ta občutek kljub vsemu šteje.

Če se je torej slovenska politika pred postopki imenovanja dveh tretjin novih ustavnih sodnikov in sodnic, ki nas čakajo to in prihodnje leto, že poenotila, da jih bo imenovala na podlagi liberalno-konservativnih oziroma levo-desnih kvot, naj vsaj v tem okviru imenuje tiste kandidate, ki bodo vsaj toliko nepredvidljivi, da bodo imeli vsi in ne le nekateri vlagatelji prihodnjih ustavnih pobud in pritožb občutek, da imajo na ustavnem sodišču možnost. Ker ta občutek je vse, kar šteje. 

* Nekoč so rudarji s seboj v jame nosili kanarčke v kletkah, saj so ti hitreje občutili učinke ogljikovega monoksida kot ljudje. Če je torej kanarček v jami nenadoma poginil, je bil to za rudarje znak, da jo morajo čim prej zapustiti.