Besnilo

Namesto da bi tragična smrt otroka pripeljala do katarzične obsodbe vsakršnega nasilja, je prevladala želja po maščevanju, ki paradoksalno opravičuje izvorni zločin

Glas ljudstva je spregovoril. Potem ko so mediji poročali o tragični zgodbi deklice, ki naj bi jo pretepala in zanemarjala mati in njen partner, zaradi česar je kasneje v bolnišnici umrla, so ljudje ponoreli. Zmešalo se jim je, v navidezni anonimnosti lastne tipkovnice so na Facebooku in drugod pisali sestavke o tem, kaj bi morali storiti z osumljencema.

Ne, smrtna kazen ni dovolj, človekove pravice ne veljajo za vse, naj se cvreta v peklu, za take izmečke ne rabiš sodišča, zid in metek v glavo … Objavljali so fotografije umrlega otroka, fotografije osumljencev, rezali glave. Več kot 11.000 ljudi je podpisalo peticijo za »smrtno kazen, brez pogojnih izpustov in brez pomilovanja«, ker si »morilca to zaslužita«. V informativni oddaji Planet danes je voditeljica govorila o kazni, »ki bo vsekakor premila«, novinarka pa je svoj prispevek o tragediji zaključila z napovedjo, kaj se bo zgodilo z osumljencema. »Znano je, da jima tudi za rešetkami ne bo lepo, znano je, da zaporniki niso milostni do tistih, ki namerno poškodujejo otroke in, kot smo izvedeli, je očim že prišel v roke zapornikov.«

Pogromu so se pridružile tudi nekatere javne osebnosti. Radijski in televizijski voditelj Denis Avdić je na Facebook profilu svojega šova na Radiu1 v bosanskem jeziku (domnevni morilec naj namreč ne bi razumel slovenskega) zapisal, kaj ga čaka v zaporu. »Še največji kriminalci ne oproščajo masaker nad otroci in znotraj te čaka daljše vrtanje luknje, kot so gradili tunel Markovec, a ko prideš ven, boš imel Trojane!« Njegov izliv je delilo več kot 4000 ljudi, všečkalo pa 10.000. 

Države so nastale dogovorno, kot način preprečevanja anarhije. To je namen prava, kaznovalne politike. Popolnoma normalno je, da tragični dogodki povzročijo šok, željo po maščevanju, vsako nasilje je izprijeno, zločini nad otroki še posebej. Pozivanje k javnemu linču, vstaja drhali, kjer vsi vse vedo, četudi ne vedo nič, svoj srd pa izrazijo na prostaški način, je nedopustno. Če so ljudje jezni, to še ne pomeni, da lahko vzamejo oblast v svoje roke. Če so histerični, še nimajo pravice do linča. Nezaupanje v državo, nosilce oblasti, sodišča, policiste, kriminaliste ali centre za socialno delo ne opravičuje poziva k nasilju in maščevanju.

Tisti, ki bi rad na telesu mučitelja otrok ugašal cigarete, je enak zločincu, nad katerim se maščuje. Takrat se nihče več ne vpraša, zakaj je umrl nedolžen otrok, pomembno je maščevanje, sodnik postane zločinec, zločinec žrtev.

»Na žalost živimo v časih, kjer je dopustno marsikaj, kar je bilo pred časom nepredstavljivo. Na videz nekorektna primerjava s sovražnim govorom v primeru beguncev – gre za žrtve v nasprotju s tem primerom, kjer gre za storilce – vseeno postreže z dejstvom, da gre za podobno količino zla, ki smo ga sposobni usmeriti v človeka,« pravi penolog dr. Dragan Petrovec in dodaja: »Morda se v teh akcijah skriva tudi zanikanje lastne vloge pri takih pojavih. Centri za socialno delo sami ne morejo skorajda ničesar, če sosedje, ki marsikaj vidijo, ne storijo nič in si mirijo vest s tem, da so za te probleme odgovorni drugi. Zelo težko je verjeti, da se lahko hude stvari dogajajo, ne da bi kdor koli opazil kaj sumljivega.«

V modernih družbah ima monopol nad nasiljem država. To ni vedno dobro, zato jo je treba nadzorovati, a ko namesto sodišč kaznovano politiko v roke prevzame drhal, propade vse tisto, kar nas povezuje v skupnost.

Podoben fenomen se je zgodil pred leti. Takrat je v Mladini Marcel Štefančič, jr. pisal o aferi Baričevič in zakaj je povzročila tako histerijo oziroma zakaj se glasu ljudstva v Sloveniji nazadnje vedno zmeša. Članek si lahko v celoti preberete na tej povezavi.