Slepi za seksizem

Predsednik slovenskega društva PEN Evald Flisar se je znašel v središču medijske pozornosti, a tokrat ne zaradi katerega od svojih romanov, temveč zaradi svojega seksističnega obnašanja. Na spletu se je pojavila celo peticija, ki ga zaradi tega poziva k odstopu. Od Flisarja pa poleg tega pričakujejo tudi javno opravičilo za besede, ki jih je zapisal v korespondenci z mlado kritičarko Anjo Radaljac, ki se je nato odločila, da bo vse skupaj spravila v javnost. Je Flisarjev seksistični odnos, ki ga je možno razbrati iz objavljenih sporočil in ga sam vidi zgolj kot nedolžno šalo, res le vrh ledene gore na slovenski literarni oziroma kulturniški sceni? 

"Ti si pa lepa in seksi in samozavestna, kar vse človek pričakuje od perspektivne intelektualke, kritičarke, avtorice in bogve kaj še vse," je bil stavek, ki je zmotil Anjo Radaljac do te mere, da ga je v odgovoru na nedopustnost izjave na to tudi opozorila, saj se ji ni zdelo, da se od avtorice pričakuje, da bo seksi. Kritičarki je nato Flisar med drugim odpisal, da se ni še nikoli zaljubil v žensko, ki mu ga ne bi z nekaj stavki postavila pokonci. 

Podpisniki peticije menijo, da si Flisar kot predsednik slovenskega centra PEN, dela mednarodnega združenja PEN, ki se v svoji ustanovni listini zavzema za odpravljanje rasnega, razrednega in narodnega sovraštva, ne bi smel dovoliti nikakršnega šovinizma. S svojimi izjavami je Flisar po njihovem prepričanju diskreditira celotno združenje PEN, katerega del je tudi ženski odbor Mira, ki si prizadeva za intenzivnejšo prisotnost žensk v javnem prostoru, povečanje njihovega ugleda in zastopanosti v različnih javnih institucijah.

Sprašujejo se tudi, kako naj ženska z integriteto vstopa v javni prostor, če je pred tem zasebno, od najvišjega predstavnika te institucije, deležna spolnega poniževanja, in kako lahko verjamejo, da se PEN res drži svojih načel, če njegov predsednik v službeni korespondenci sodelavke obravnava kot spolne objekte. Opozarjajo pa tudi na to, na kar smo namignili že v uvodu, in sicer, da Flisarjev načim komuniciranja ni osamljen primer in da je slovenski prostor, v kulturniških in nekulturniških vodah, prepreden s seksizmom. Težava pa je naj bi bila predvsem v tem, da se nanj kot družba in posamezniki premalo (ali pa sploh ne) odzivamo.

Flisar, ki očitno vsaj zaenkrat, kljub pritisku javnosti in literarne srenje, ne namerava odstopiti, je v svojem odgovoru zatrdil, da gre za medijsko gonjo in da je mladi kritičarki želel zgolj pomagati. Anja Radaljac pa trdi, da je zaradi tega, ker se je postavila zase, ostala tudi brez tistega dela, ki ji ga je pisno obljubil. 

"Svoje kritike in članke skušam vselej pisati s feministično-queer pozicije; v kolikor v tej situaciji ne bi reagirala, bi izdala samo sebe in lastna prepričanja. Da posameznik lahko ostane brez pisno dogovorjenega dela, ker opozori, da mu je nelagodno ob govoru, ki ga dojema kot neprimernega nakazuje, da v našem prostoru (še) obstajajo hierarhični odnosi med nadrejenimi in delavci, v katerih je podrejenemu odvzeto osnovno dostojanstvo. Pri tem je pomembno, da ne gre za osamljen primer; tako pred, kot po objavi sem bila v stiku s kolegicami, ki so mi podajale sorodne izkušnje; večina je opozarjala, da gre za ustaljen, splošno znan modus operandi," opozarja Anja Radaljac in dodaja, da to dokazujejo prav Flisarjevi odzivi, v katerih svojega obnašanja sploh ne problematizira.

Kritičarka izpostavi, da je težava prav v normalizaciji tovrstnih odnosov in neodzivnosti, molčanju žensk, ki pa se po njenem upravičeno bojijo za svoje položaje in mesta v družbi. "Z vsakim takim primerom se na novo utrjujeta podrejeni družbeni položaj ženske, ki je, celo v t.i. kulturnem, umetniškem in akademskem prostoru, še vedno v hierarhičnem odnosu z moškim. Pričakuje se, da bo mirno in celo s hvaležnostjo sprejemala položaj 'hčerke' in/ali 'ljubice'," poudarja Anja Radaljac in dodaja, da se podobna oblastna razmerja vzpostavljajo tudi na podlagi drugih označevalcev, naprimer glede na generacijo.

"Ker so tisti, ki zavzemajo nadrejene pozicije, tudi tisti, ki imajo v rokah kapital ter družbeno moč, se preko tovrstnih primerov, v končni fazi, dogajajo odprave opozicijskih diskurzov, ohranja pa se obstoječi 'kulturniški' diskurz, ki je prežet s konservativizmom, elitizmom in buržujskim duhom. Kdor molči, ne odgovarja nikomur. Kdor molči, daje potuho," sklene kritičarka, ki se je zaradi objave korespondence s predsednikom slovenskega PEN-a znašla v samem  sržu polemike o nič kaj prikritem seksizmu v današnji družbi. 

Zdi se, da kultura obnašanja izginja tudi na področju, kjer naj bi pravzaprav domovala. Ali pa, kar je še bolj zaskrbljujoče, je tam morda sploh nikoli ni bilo.