Ali resnica v času družabnih medijev sploh še kaj velja?

V ponedeljek zjutraj septembra lani je bila v Veliki Britaniji objavljena izprijena novica. Tabloid Daily Mail je objavil, da je predsednik vlade David Cameron izvedel »vulgaren akt z glavo mrtvega prašiča«. Zgodba je bila del nove biografije o Cameronu in je hitro povzročila vsesplošno navdušenje. Bila je ogabna in velika priložnost za osramotitev elitističnega predsednika vlade. Mnogi so verjeli, da je mogoče, da je nekdanji član zloglasnega kluba Bullingdon opisano dejanje res naredil.

Zgodba se je kmalu znašla na Twitterju, celo visoki politiki so se pridružili zabavi. Predsednica škotske vlade Nicola Sturgeon je dejala, da so obtožbe «zabavale celotno deželo«. Nekdanji diplomat Paddy Ashdown se je norčeval, da je Cameron bil glavna zvezda naslovov.

Javna RTV BBC je najprej zavrnila omembo obtožb, z vlade so sporočili, da z odgovorom ne bodo »izkazovali časti« zgodbi, a kmalu so jo bili prisiljeni zanikati. Kot poroča Guardian je tako bil spolno osramočen mož na oblasti na način, ki nima nič skupnega z njegovo sporno politiko, in na način, na katerega dejansko nikoli ni mogel odgovoriti.

Po celem dnevu zabave na spletu se je zgodilo nekaj šokantnega. Isabel Oakeshott, novinarka tabloida Daily Mail, ki je z milijarderjem Lordom Ashcroftom soavtorica Cameronove biografije, je stopila pred TV kamere in priznala, da ne ve, ali je zgodba, ki je povzročila tak velik škandal, sploh resnična. Potem, ko so pritiskali nanjo, naj pokaže dokaze, je morala priznati, da jih nima.

Priznati je morala, da pri viru niso preverili, ali so njegove obtožbe resnične, zato so preprosto napisali, kar jim je povedal. »Ne povemo, ali verjamemo, da je to res,« se je izgovarjala. To pomeni, da ni dokazov, da je predsednik vlade Velike Britanije enkrat v gobec mrtvega prašiča »potisnil intimni del svojega telesa«. Zgodbo je kljub temu povzelo več časopisov in so jo širili milijoni ljudi prek Twitterja in Facebooka. Mnogi ljudje zato še danes verjamejo, da je resnična.

Isabel Oakeshott je naredila še korak več in se otresla kakršne koli novinarske odgovornosti. »Drugi ljudje se morajo odločiti, ali je zgodba zanje kredibilna ali ne,« je zaključila. Ni se zgodilo prvič, da je bila objavljena zgodba, za katero ni bilo dokazov, se je pa prvič zgodilo, da jo je avtorica branila na nenavadno brezsramen način. Branila se je tako, kot da novinarjem ni treba več verjeti, da so zgodbe, ki jih sami napišejo in objavijo, resnične, pa tudi dokazov zanje jim ni treba predložiti. Namesto tega si morajo bralci, ki sploh ne vedo, kdo je novinarjev vir informacij, sami ustvariti mnenje o objavljenem. Toda na podlagi česa? Instinkta, intuicije, razpoloženja, sprašuje Guardianova urednica Katharine Viner.

Osem mesecev po objavi sporne zgodbe je David Cameron napovedal svoj odstop. »Britanci so glasovali za izstop Velike Britanije iz EU in njihovo voljo je treba spoštovati,« je dejal. »Ta odločitev ni bila sprejeta lahko, tudi zaradi mnogih stvari, ki so jih o pomembnosti te odločitve izjavile različne organizacije. Tako ne more biti dvoma o rezultatu,« je še pristavil Cameron.

Toda kmalu je postalo jasno, da je vse še vedno dvomljivo. Na koncu kampanje, ki je v poročilih prevladovala mesece, je kar naenkrat postalo jasno, da zmagovalna stran nima načrta kako ali kdaj bo Velika Britanija izstopila iz EU. Trditve, ki so zagovornikom izstopa prinesle zmago, že takoj po razglasitvi rezultatov niso več veljale. Samo dobro uro po razglasitvi rezultatov 24. junija je vodja Stranke za neodvisnost Velike Britanije (UKIP) Nigel Farage priznal, da po izstopu iz EU Velika Britanija ne bo imela dodatnih 350 milijonov funtov na teden za financiranje zdravstvenega varstva, koliko zdaj pošilja v Bruselj, kar so celo napisali na avtobus, s katerim so se po državi med kampanjo vozili zagovorniki izstopa iz EU. Nekaj ur kasneje je član konservativcev Daniel Hannan zatrdil, da se po izstopu iz EU priseljevanje v Veliko Britanijo po vsej verjetnosti ne bo zmanjšalo. Da se bo, je bila druga ključna trditev zagovornikov izstopa iz EU.

Ni se zgodilo prvič, da politiki niso govorili resnice, se pa je zgodilo prvič, da so to priznali takoj po objavi rezultatov. Referendum o izstopu Velike Britanije iz EU je bil prvo veliko odločanje v času politike, ko resnica ne velja nič. Če je 99 izvedencev govorilo, da se bo gospodarstvo po izstopu iz EU sesulo in se eden s tem ni strinjal, je BBC gledalcem poročal, da ima vsaka stran o tem svoje mnenje. To je huda napaka, ki pripelje do zamegljevanja resnice. Konservativni poslanec britanskega parlamenta Michael Gove je na TV Sky News dejal, da imajo »ljudje v tej deželi dovolj izvedencev«, deset Nobelovcev za ekonomijo, ki so se podpisali pod pismo proti izstopu Velike Britanije iz EU pa je primerjal z nacističnimi znanstveniki, ki so podpirali Hitlerja.

Evroskeptični časopisi so mesece na naslovnicah objavljali zgodbe proti beguncem, popravke pa objavljali na bistveno manj opaznih mestih in v manjšem tisku. Zamegljevanje dejstev se ni končalo z referendumom. Ko dejstva postanejo enaka občutku, da bi lahko bila resnična, je zelo težko ločiti, kaj dejansko je resnica in kaj ni. Arron Banks, največji donator stranki UKIP in kampanje za izstop iz EU, je nekaj dni po referendumu, dejal, da so se lotili ameriškega načina medijskega poročanja. Treba se je čustveno povezati z ljudmi. To je uspeh predsedniškega kandidata republikanske stranke milijarderja Donalda Trumpa.

Zato ni presenečenje, da so bili nekateri ljudje po objavi rezultatov referenduma šokirani, da bo izstop iz EU prinesel velike posledice in malo obljubljenih koristi. Ko dejstva ne učinkujejo in volivci ne zaupajo medijem, vsak verjame svoji resnici, so rezultati, kot vidimo, presenetljivi.

V ZDA so tabloidi junija šli še dlje. Eden izmed njih je objavil zgodbo, da ima nove podatke iz policijskega poročila, ki kažejo, da so policisti leta 2003 v preiskavi doma pokojnega pevca Michaela Jacksona našli otroške pornografije in sadističnega mučenja otrok in živali. Kot dokaz je tabloid objavil tudi fotografije. Mediji po svetu, tudi v Sloveniji, so zgodbo brez preverjanja povzeli, enako kot Cameronova zgodbo se je zgodba o Jacksonu naglo širila po družbenih omrežjih. Eden od resnih medijev se je potem le spomnil in trditve preveril pri policiji, kjer so zatrdili, da novinarjem niso dali nobene nove informacije in da so novinarji tabloida nekatere informacije uradnemu policijskemu poročilu iz leta 2003 zdaj sami dodali. Policijsko poročilo so ponaredili, da so lahko objavili senzacionalistično zgodbo. Celo tako daleč so šli, da so izpustili tisti del uradnega policijskega poročila, kjer policisti navajajo, da tisto, kar so našli v pevčevem domu, ni otroška pornografija.

Oglasil se je tudi znani in več krat nagrajeni kanadski umetnik Jonathan Hobin, katerega fotografije so tabloidni novinarji dodali policijskemu poročilu in jih označili za otroška pornografijo in sadizem. Pojasnil je, da je omenjene fotografije naredil leta 2008, zato jih policija ni mogla leta 2003 najti pri Jacksonu. Opozoril je tudi, da je poslal več kot 1.000 tvitov, pa novinarji njegovi zgodbi, zakaj njegove fotografije niso ne otroška pornografija ne sadizem, sploh niso pripravljeni prisluhniti. Nepreverjene zgodbe, kakršno je britanski tabloid Daily Mail objavil o predsedniku vlade Cameronu, so tabloidi prav tako najprej objavljali o zvezdnikih.

Katharine Viner v Guardianu piše, da je 25 let po objavi prve spletne strani jasno, da živimo v času vrtoglave tranzicije. Smo ujeti v serijo zapletenih bojev: med resnico in lažjo, dejstvi in govoricami, prijaznostjo in krutostjo, nekaj in veliko, povezanimi in odtujenimi, med odprto platformo spleta in zaprtimi skupnostmi Facebooka in drugih družbenih omrežij, med informirano javnostjo in zavedeno drhaljo.

Skupno vsem tem bojem je, da vključujejo slabitev statusa resnice. To ne pomeni, da resnic ni, ampak, da se ne moremo strinjati, kaj so te resnice, ko pa ni soglasja o resnici in ni možnosti, da bi to soglasje lahko dosegli, kmalu pride do kaosa. Dvomljiva zgodba o Cameronu in svinji je zjutraj bila objavljena v tabloidu, do poldneva je po socialnih medijih že zaokrožila svet in končala v resnih medijih. To je na videz majhna stvar, a ima velike posledice, opozarja urednica Guardiana.

V digitalni dobi je lažje kot kadar koli objaviti lažne informacije, ki se hitro širijo kot resnica. Govorice včasih povzročijo paniko, včasih so plod hudobije, včasih zavestne manipulacije. Ne glede na namen danes resnice in laži krožijo po enaki poti. Kot pravi izvedenka Danielle Citron, ljudje informacije, ki jih dobijo, posredujejo naprej, da bi izvedeli, kaj mislijo drugi, četudi je informacija lažna, zavajajoča ali nepopolna, mislijo, da so se naučili nekaj koristnega.

Algoritmi kot je tisti, ki izbira novice za objavo novičarskega toka na Facebooku, so narejeni tako, da nam ponudijo več tistega, kar mislijo, da nas zanima. To pomeni, da nam iz dneva v dan ponujajo naš pogled na svet, zato prek teh sistemov ne dobimo informacij, s katerimi se ne strinjamo, informacij, ki širijo naš pogled na svet, informacij, ki vsebujejo dejstva, ki izpodbijajo laži, ki so jih z nami delili drugi.

Facebook seveda ne odloča, kaj njegovi uporabniki berejo, prav tako ne določa, kaj objavljajo mediji. Toda ko ena platforma postane prevladujoč vir informacij, mu medijske hiše prilagodijo svojo ponudbo. V zadnjih letih so se tako mnoge medijske hiše odrekle novinarstvu, ki je v javnem interesu, v zameno za senzacionalistično poročanje, ki pritegne več klikov na stran, ki naj bi jim zagotovili več oglasov ali pritegnili vlagatelje. Seveda so novinarji objavljali senzacionalistične novice tudi v preteklosti, a zdaj je po digitalnih poteh govorice ali laži mogoče veliko lažje širiti.

Ker novica, ki je nihče ne pošlje naprej, ni novica, smo sredi temeljite spremembe novinarstva. Namesto, da bi novinarji krepili družbene povezave ali ustvarjali informirano javnost ali širili idejo o novici kot splošnem dobrem, demokratični nuji, ustvarjajo tolpe, ki širijo instantne laži, ki ustrezajo njihovemu pogledu, potrjujejo njihova prepričanja, vodijo do še večjega razkola namesto, da bi predstavljali dokazana dejstva.

Problem je, da so poslovni modeli večine digitalnih novičarskih organizacij osnovani na številu klikov v prepričanju, da jim bodo zagotovili oglase. To pa ne drži, saj je v prvem četrtletju 2016 85 centov od vsakega dolarja, porabljenega za oglaševanje na spletu, dobil Google ali Facebook.

Na novičarskem toku (news feed) na pametnem telefonu so videti vse novice enake, ne glede na to, ali prihajajo iz zanesljivih virov ali ne. Poleg tega zdaj tudi zanesljivi viri objavljajo lažne, zavajajoče ali namerno senzacionalistične zgodbe, da bi privabile klike. Medijske hiše se tako povsod soočajo s padanjem prihodka in dobička. Časopisna hiša New York Times je za prvo četrtletje letos objavila, da so se ji dobički znižali za 13 odstotkov, neto prihodki Facebooka pa so se v enakem času potrojili.

Novinarji izgubljajo službe, kar ni le problem za novinarje, ampak za celotno kulturo. Nemški filozof Jürgen Habermas je že leta 2007 posvaril, da bo vplivalo na celotno politično javno sfero, če bosta reorganizacija in zmanjševanje stroškov privedla do znižanja novinarskih standardov. Kajti brez toka informacij, ki so plod širokih raziskav in argumentov, ki temeljijo na stroki, javni mediji ne morejo več opravljati svoje funkcije v demokratični državi.

Katharine Viner zaključuje, da se je za močno novinarsko kulturo izplača boriti, enako velja za poslovni model medijev, ki nagrajuje tiste medijske hiše, ki postavljajo iskanje resnice pred vse drugo ter tako oblikujejo informirano in aktivno publiko, ki skrbno preiskuje tiste na oblasti, ne ustvarja pa napačno informiranih tolp, ki napadajo ranljive.