Je suis Anja Radaljac

Kako globoko je seksizem zakoreninjen v slovenski družbi, je pokazala nedavna objava korespondence med mlado kritičarko Anjo Radaljac in predsednikom slovenskega centra PEN Evaldom Flisarjem. »Ti si pa lepa in seksi in samozavestna, kar vse človek pričakuje od perspektivne intelektualke, kritičarke, avtorice in bogve kaj še vse,« je stavek, ki se Flisarju zdi kot nedolžna šala, nič kaj sporno se mu ne zdi niti to, da je mlajši kolegici med dogovarjanjem za delo povedal, da se nikoli ni zaljubil v žensko, ki mu ga ne bi z nekaj stavki postavila pokonci. Anja Radaljac ga je na način komuniciranja opozorila, to pa je vodilo v odpoved sodelovanja, zato se je odločila vse skupaj razkriti javnosti.

Njena zgodba ni osamljena, kaže na širšo družbeno problematiko. To, da Flisar, ki v svojem početju ni osamljen, v pozicijsko neuravnoteženem odnosu uporablja takšen način govora, je sporno že samo po sebi, še bolj skrb zbujajoče pa je, da v tem ne vidi nikakršne težave. Zaradi svojega ravnanja, kljub peticiji in pozivom, ne namerava odstopiti.

Feministična teoretičarka dr. Renata Šribar opozarja, da je seksizem ’kulturna’ sestavina globalnega spolnega režima, tj. družbene ureditve, ki ji še danes povsem upravičeno pravimo patriarhat. »Težko je verjeti, in to kaže tudi primer predsednika slovenskega centra PEN, da so še vedno na delu starosvetna diskriminacijska orodja: konstrukcije žensk kot pasivnih naslovljenk seksualnih želja moških, žensk, ki so oziroma naj bi bile prav tako uslužne na drugih področjih in v drugih kontekstih,« poudarja Renata Šribar in dodaja, da ta oblastniška razmerja kažejo tudi na prepletenost spolne diskriminacije z drugimi viri družbenih hierarhij, zlasti starostne, poklicne oziroma zaposlitvene in tudi statusne.

Razkritje primera Flisar je označila za hvalevreden odziv, saj družba pri seksizmu prevečkrat pogleda stran. Na Anji Radaljac se te dni v medijih in na družabnih omrežjih lomijo številna kopja, sama bi se rada od primera distancirala, saj je bil njen namen v bistvu opozoriti na širšo problematiko, za katero pa se je vseeno izpostavila. Renata Šribar njen odziv šteje za prelomen ne zgolj v kulturniški sferi, temveč tudi širše: »Lahko ji samo čestitam in ne morem razumeti, kako lahko osebe, ki se imajo za feministke, v javni obravnavi sodelujejo z omlednostjo, relativizacijo, premeščanjem srži problema.«

V njenih besedah je veliko resnice. Upravni odbor PEN je namreč Flisarju odločno stopil v bran in nastopil proti njegovim kritikom, hkrati pa zapisal, da je zahteva po predsednikovem odstopu ultimat, ki je »nesprejemljiv in žaljiv«. Sporno, a pričakovano, čeprav se je pozneje izkazalo, da dva člana upravnega odbora s to izjavo sploh nista bila seznanjena, Tanja Tuma pa je zaradi nestrinjanja z izjavo iz upravnega odbora celo protestno izstopila.

Tanja Tuma je tudi članica ženskega odbora slovenskega centra PEN, ki sliši na ime Mira ter se zavzema za intenzivnejšo prisotnost žensk in popolno uveljavitev njihove pravice do svobode izražanja. Ne preseneča, da se je tudi ta odzval na dogajanje, preseneča pa, da je bil odziv Mire medel. Njene članice so seksizem sicer obsodile, hkrati pa Flisarja vzele v bran ter poudarile domnevni javni linč in medijski pregon svojega predsednika.