Sporna zaposlitev

Štirinajst dni po glasovanju o brexitu je ameriška investicijska banka Goldman Sachs v svoje vrste rekrutirala bivšega predsednika evropske komisije Joséja Manuela Barrosa. Vodil bo evropsko izpostavo ameriškega bančnega giganta v Londonu, poleg tega pa bo banki svetoval, kako z najmanj stroški mimo čeri, ki jih je prinesla odločitev Velike Britanije za izstop iz EU.

S komercialnega vidika se zdi ta kadrovska poteza smiselna. Barroso si je v desetletju, ko je vodil evropsko komisijo, pridobil številne stike in se lahko izkaže za koristnega lobista. Smešno, če ne absurdno pa je, da isti človek, ki je, ko je bil bruseljski politik, kritiziral velike investicijske banke, ker so s hazarderskim poslovanjem zakuhale finančno krizo, zdaj nima moralnega zadržka do zaposlitve v eni od njih. Nasprotno. Ko je v javnost prišla novica o njegovi novi zaposlitvi, je dejal, da ga je navdušila zavezanost te banke »najvišjim etičnim standardom«.

Če bi rekel, da so ga navdušili visoki prejemki in mastni bonusi, bi ga še nekako razumeli. Povprečni mesečni prejemek zaposlenega v banki Goldman Sachs namreč znaša dobrih 45 tisoč dolarjev (v to so všteti tudi bonusi in druge ugodnosti). Toda zaposlitev upravičevati z etičnostjo zaposlovalca je v posmeh vsem, ki so zaradi pohlepa banke Goldman Sachs in drugih velikih finančnih institucij z Wall Streeta pristali na socialnem dnu. O vlogi, ki jo je Goldman Sachs odigral pri nastanku finančne krize, je podrobno pisal raziskovalni novinar Matt Taibbi. V članku, ki ga je leta 2009 objavil v reviji Rolling Stone, je to banko opisal kot velikanskega vampirskega lignja, ovitega okoli obraza človeštva. Svoje lovke steguje povsod tja, kjer si obeta dobiček.

Hlasta tudi po Sloveniji. V času vlade Janeza Janše je bil denimo že pripravljen osnutek svetovalne pogodbe, po kateri bi Goldman Sachs postal svetovalec pri prodaji NLB, Zavarovalnice Triglav, Telekoma Slovenije in Petrola. Vrednost posla (ki pa se pozneje ni udejanjil) je bila ocenjena na 22 do 115 milijonov evrov. Prvi človek banke Goldman Sachs za Vzhodno Evropo Alexander Dibelius je bil večkrat v stiku s slovenskimi politiki in podjetniki. Še posebej velike pozornosti je bila deležna njegova pogostitev Franca Križaniča, nekdanjega finančnega ministra v vladi Boruta Pahorja, v smučarskem središču Kitzbühel januarja 2012. Šlo naj bi za pogovor o vstopu banke Goldman Sachs v lastništvo NLB. »Zgodovina finančne krize se bere kot ’kdo je kdo’ s seznama diplomantov Goldmana Sachsa,« pravi Matt Taibbi. Iz kadrovske valilnice te banke je prišlo kar nekaj znanih imen, ki so krojila ali pa še krojijo svetovne finance in politiko, na primer nekdanji ameriški finančni minister Henry Paulson, ki je poskrbel, da je Busheva administracija po poku nepremičninskega balona leta 2008 velikim investicijskim bankam priskočila na pomoč z izdatno finančno injekcijo. Pa tudi sedanji guverner britanske centralne banke Mark Carney, nekdanji predsednik italijanske vlade in poznejši predsednik evropske komisije Romano Prodi ter sedanji guverner Evropske centralne banke Mario Draghi.